Dva praznika: praznik vseh svetih in praznik vseh vernih duš
Povezava s tistimi, ki so že odšli od nas, in spoštovanje do tega, kar so nam pustili za sabo, je stara toliko kot človek sam. Prav zato nas težnja po tem, da počastimo spomin na mrtve, na svoje rajne prednike, spremlja že od davnine in je tudi v sodobnem človeku še zelo močno zakoreninjena. S to tradicijo so povezani številni običaji. Poklon rajnim s cvetjem, zelenjem in lučjo se je ohranil vse do danes, številne druge šege pa so se ponekod pozabile. Velikokrat se pozablja tudi to, da po krščanski tradiciji praznik v spomin na vse svete ni le 1. november, ampak tudi naslednji dan, 2. november.
Vse, kar nam je pomembno, počastimo s posebnimi obredi, pokloni, rituali, tako je tudi dan spomina na mrtve poseben praznik. Vsak praznik pa je, kot je izpostavil etnolog Damjan Ovsec, vedno nekaj posebnega: »Za praznik vstopamo v območje igre, nečesa, kar je dvignjeno nad vsakdanjost, zakone, čas in prostor.«
Razlika med praznikom vseh svetih in dnevom spomina na mrtve
Začetek počastitve vseh svetih nosi letnico 610, ko je bizantinski cesar Fokas na prošnjo papeža Bonifacija IV. dovolil, da se uvede v Panteonu krščansko svetišče, v katerem bi kristjani častili prav vse svetnike, ne le javno razglašenih. V Rimu so obhajali ta praznik 13. maja, od leta 835 pa se praznuje na 1. november. Po krščanskem verovanju v vsej Evropi tako 1. novembra počastimo občestvo blaženih v nebesih. Od 19. stoletja so se poleg urejanja grobov in obiska pokopališč spletle ob tem prazniku številne šege in navade, saj so ljudje verovali v posebno moč duhov prednikov. Tu ima posebno mesto molitev za rajne, ki se omenja že v Stari zavezi in izhaja že iz prvih stoletij našega štetja, ko so kristjani z molitvijo počastili spomin na mrtve. Na večer pred tem praznikom je veljal strogi post. Vsi sveti in dan spomina na mrtve časovno sovpadata, vendar pa se vsebinsko razlikujeta, saj v krščanstvu velja, da gre za praznik upanja in ljubezni, za vero v moč vstajenja in s tem večnega življenja.
Naša tradicija nima povezave z nočjo čarovnic
Kako pa je z vedno bolj razširjenim praznovanjem dneva čarovnic? Ta nima povezave z našo tradicijo in praznovanjem dneva mrtvih. Korenine tega praznika segajo v čas Keltov, ki so 31. oktober postavili za začetek novega leta. V tem času naj bi se zbližala nebesa in Zemlja in prednikom ter tudi demonom in čarovnicam se je odprl prehod na Zemljo, tu pa naj bi ostali 48 ur. Potem jih je bilo treba pregnati nazaj – z oblačenjem v kostume ali izrezovanjem buč v strašljivih podobah. Noč čarovnic je uvožena iz Amerike in postaja vedno bolj priljubljena. Zanimivo pa je, kot opozarja etnolog Damjan Ovsec, da izraz Halloween, ki je skrajšan All hallow day even, v resnici ne pomeni nič v zvezi s čarovnicami, ampak predvečer na dan vseh svetih.
Na praznik vseh vernih duš obdarovanje s prešicami, vahtiči, dušicami
Dušam umrlih, ki še niso v nebesih in so ostale v vicah, je posvečen 2. november. V želji, da se tem dušam pomaga v nebesa, je posvečena vrsta obredov: molitve, mašne daritve in bogoslužja, ki so bila razširjena po vsej Evropi od 11. stoletja. Začetki tega praznika izvirajo iz samostana Cluny v Franciji, ko so 2. novembra poleg bogoslužja in maše delili miloščino. Pri nas je bila za ta dan značilna navada, da so dušam zvečer nastavili kruh in blagoslovljeno vodo, da bi se okrepčale.
Na Tolminskem, v Benečiji, v Ljubljani, na Cerkljanskem in kasneje tudi drugod je bila uveljavljena šega, da so gospodinje reveže in otroke v počastitev vernih duš v vicah obdarovale z obrednimi kruhki, ki so imeli v različnih delih naše dežele različna imena in različne oblike, razlikovali pa so se tudi recepti zanje. Na Cerkljanskem so tem kruhkom rekli prešice ali prešce (presen, nekvašen kruh), na Koroškem so bili to mižnjeki ali kržeji, na Štajerske krapci, v okolici Ljubljane dušice, drugod spet vahtiči. V Prekmurju se je še ohranila repnjača, ki se je nekdaj pripravljala tudi ob prazniku vseh svetih in na praznik vernih duš ter se je ponekod obdržala kot posebna jed. Sestavljena je iz testa in nadeva, v katerem ima osrednje mesto sveža repa. Lepo bi bilo, če bi takšne preproste in zdrave jedi večkrat našle pot na naše krožnike in bi poleg obiska grobov in misli na prednike tudi z ohranjanjem zgodovinskega izročila počastili njihovo zapuščino.
Powered by Contextual Related Posts
