Martinovo, martinje, sumarčica, šmarčica ali jesenski pust
S temi imeni in še s kakšnim 11. novembra zaznamujemo že zelo star praznik svetega Martina, ki se je v dolgih stoletjih dodobra preoblikoval in vsakič dobil nekoliko drugačno vsebino. Praznujejo ga po vsej Evropi, a le pri nas in na Hrvaškem je ta praznik povezan z vinom, drugod pa so se na ta dan spletli drugačni običaji, s katerimi počastijo enega najbolj priljubljenih svetnikov, ki je pridobil naklonjenost ljudi s svojo skromnostjo in pomočjo revnim.
Sveti Martin je poosebljenje plemenitosti in skromnosti
Kako zelo za svojega so svetega Martina, rojenega na Madžarskem v začetku 4. stoletja, vzeli ljudje, priča kar 120 cerkva pri nas, da ne omenjamo pri tem številnih kapelic, postavljenih v čast temu svetniku. Med drugim ga je proslavila zgodba o njegovi globoki empatiji do ljudi, zaradi katere se je iz vojščaka spreobrnil v kristjana in je bil kasneje postavljen za škofa v Toursu v Galiji. Po tej zgodbi naj bi v hudem mrazu srečal reveža brez oblačil, in da bi ga ogrel, je z mečem odrezal del svojega toplega plašča in z njim ogrnil prezeblega. Še ena legenda priča o njegovi skromnosti: postavili so ga za škofa, njemu pa se je zdel ta položaj povezan s prevelikim bliščem in se je skril med jato gosi, da bi se imenovanju izognil. Z gaganjem so ga izdale, zato naj bi gos postala tudi nepogrešljiva na praznični mizi ob martinovanjih.
Korenine praznika in šege na martinovo
Ta praznik ima korenine že v predkrščanskem času. Naši poganski predniki so novembra v zahvalo za dobro letino prirejali obilne pojedine in gostije ter se veselili uspešnega konca kmečkih del za tisto leto. V 6. stoletju se je ta praznik začel preoblikovati in prevzemati krščansko obliko, povezali pa so ga z godom svetega Martina, ki je 11. novembra. Obredja in gostije so se ohranile, dobile pa so nov smisel, saj je temu obilju sledil adventni post. Prav zato se martinovo imenuje tudi jesenski pust. Poganske korenine praznika so se ohranile v nekaterih šegah in navadah. Tako so marsikje napovedovali prihodnost iz gosje prsne kosti, verjeli pa so tudi, da morajo predniki dobiti del pojedine in so čez noč pustili ostanke hrane na mizi, da so se rajni lahko naužili dobrot, v Beli krajini so jim nastavljali tudi majolke z vinom. Na ta dan se je blagoslavljalo poročno vino in nasploh je bilo veliko šeg okoli krsta mladega vina. Gospodinje so pastirjem poklanjale hlebčke, ki imajo na različnih koncih Slovenije različna imena: kržeji, prešice, vahčiči in martinčki.
Sejmi, poroke, izplačila mezd
Medtem ko je danes martinovo predvsem kulinarični praznik, pa je imel ta praznik v srednjem veku še povsem drugačen pomen. Marsikje so se prirejali Martinovi sejmi, zlasti v krajih, katerih zavetnik je bil sv. Martin. Ponekod so se obdržali vse do danes. Ta dan je bil tudi zelo priljubljen za sklepanje porok. Podobno kot pri prednikih pa je veljal kot obdobje, ko se delovno leto zaključuje in se nekateri posli končajo, zato so ga izbrali kot dan za izplačilo različnih dajatev, najemnin, mezd hišnim pomočnikom, pastirjem, plačevali so se računi. Sredi 19. stoletja so se te navade začele izgubljati, kar je bilo povezano predvsem z odpravo podložništva. Ta praznik, ko se mošt po krstu spremeni v vino, je po tem času doživel še vrsto sprememb.
Sredi 20. stoletja so se v vinorodnih krajih začeli prirejati pušlšanki, na katerih so vinogradniki prodajali vino in goste tudi pogostili s pečeno gosjo ali drugi hrano, sledil pa je še ples. Iz Avstrije smo v tem času prevzeli običaj, da se ljudje preoblečejo v različne like, od svetega Martina do frančiškanskih patrov in redovnikov, in sami blagoslavljajo vino in opravljajo obrede. Kot pravi etnolog dr. Janez Bogataj, pa ta posebej za vinorodne kraje zelo pomemben in žlahten praznik nima s tem početjem nobene povezave. Po letu 1970 je bilo martinovanje le še čaščenje mladega vina, ostale šege in navade so se v glavnem opustile.
Martinova kulinarika
Jedilnik je bil zmeraj zelo bogat, na mizo se je dalo vse najboljše, kar so premogli – od različnega mesa, največkrat svinjine in perutnine, do pogač. Da pa je bila na mizi pečena gos, priča zapis iz bavarskega samostana šele v 15. stoletju. Etnologi razlagajo, da je bila perutnina, predvsem raca ali gos, simbolna daritev božanstvom. Danes je pečena gos ali raca, napolnjena s kostanji in jabolki ali kruhom ter s prilogo iz rdečega zelja in mlincev, najpogostejši obrok za martinovo. Ampak ne povsod, Slovenija je zelo raznolika dežela. V slovenski Istri pripravljajo fuže s kokošjim golažem, tudi ocvrt kruh z refoškom in pogačo semenjačo, na Goriškem pripravljajo petelina ali raco pa maronovo župo, za Brda je značilna hrana na te dni bela polenta, kostanj, fazan, zajec, puran, na Gorenjskem Martinova kaša, v Sveti Barbari haloški ftič. V Beli krajini praznujejo s petelinjim ali kokošjim mesom, v Zavrču pri Ptuju pa z Martinovim nasadom z različnimi vrstami mesa, pogačami in vinom.
Ljudski reki, povezani s svetim Martinom
Ker je Martin zelo priljubljen svetnik, so se v zvezi z njim razširili številni ljudski reki in modrosti, naj vam jih nekaj predstavimo.
Vino pije svet Martin, voda pa naj žene mlin.
Svet Martin naredi iz mošta vin.
Ako je za martinje lepo, bo za tri dni grdo.
Došel bo došel, sveti Martin, on ga bo krstil, da bode vin.
Če martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi.
Powered by Contextual Related Posts
