Najprej par besed o tem zanimivem pisatelju. Igor Karlovšek je odvetnik, a že več kot tri desetletja piše televizijske in filmske scenarije, radijske igre in romane. Za svoj mladinski roman Gimnazijec je denimo prejel tudi nagrado večernica. Piše o družbeno aktualnih stvareh, nenazadnje se kot odvetnik vseskozi srečuje z različnimi družbenimi problemi, z ljudmi, ki hodijo po robu, raznovrstnim kriminalom. Toliko iz dostopnih podatkov.
Omenimo še, da je plodovit pisatelj, ki pa sem ga za čuda »srečal« šele pred nekaj dnevi, ko mi je v roke prišel njegov roman Še sem živa, ki je luč sveta pri Založbi Miš (zbirka Srebrne niti) ugledala letos. Zdaj, ko sem ta njegov roman prebral, mi je kar malce žal, da se s pisateljem nisem »srečal« že kdaj prej. Se bom pa v naslednjih mesecih toliko intenzivneje srečeval z njegovimi literarnimi deli, nenazadnje je že veliko napisal in bom imel z branjem precej opravka. Če so vsa njegova dela, o mladinskih ne bom sodil, ker jih verjetno ne bom prebral, tako dobra, kaj dobra, odlična, kot je ta, o katerem bom nekaj več napisal v nadaljevanju, potem bom ob njegovih knjigah pogosto užival. Ob prebiranju romana Še sem živa sem. Ne le zaradi njegovega slikovitega opisovanja aktualnih razmer v današnji družbi, kjer kapital in hiter tempo življenja razjedata ali celo uničujeta medčloveške odnose, ampak tudi zato, ker me vid že malo »daje« in so črke v knjigi resnično velike. To je tudi eno od vodil objavljenih knjig zbirke Srebrne niti.
Igor Karlovšek je v tem svojem delu spretno odstiral preteklost dveh glavnih protagonistov v knjigi. Sodnika Iva Leskovška in vdove Jane Markovič. Pa ne le preteklost, ampak tudi njune vsakodnevne tegobe, razočaranja in tiste redke bežne srečne trenutke prek katerih se vsak na svoj način prebijata skozi življenje. Sodnik s svojo bolno ženo Marjano, ki ne more, ne zna in zelo verjetno tudi noče preboleti smrti njunega sina na eni strani, in vdova Jana, ki je pravzaprav po smrti moža Toneta, uspešnega podjetnika, ostala brez vsega. Najprej brez njega, potem brez premoženja in na koncu še brez sina in njegove družine, ki so si po propadu Tonetovega nekoč uspešnega podjetja, življenje in novo priložnost poiskali v tujini. Daleč stran od Jane, ki je ostala sama, soočena z revščino in spoznanjem, da je njen mož Tone živel dvojno življenje. Ves čas in celo takrat, ko se je sama soočala z zahrbtno boleznijo, ki jo je kot velika borka in gospa z veliko začetnico uspešno premagala. Tako kot delno v sodnem postopku, ki se ga je lotila nepoznavalsko, tudi pogosto brezčutne bankirje. Kar je nenazadnje pripeljalo tudi sodnika Iva Leskovška do zanimive odločitve, o kateri pa ne bom preveč razpredal, da vam ne bom vsega povedal in bi znalo biti branje približno takšno, kot je spremljanje tekme za nazaj, ko nam je rezultat tekme znan.
Vsekakor vam toplo priporočam branje omenjenega romana oziroma vsebine, ki jo je pisatelj, ki je tudi pravnik, poznavalsko začinil z vsem, kar se dogaja na sodiščih in pravzaprav v tem svetu, kjer je vse manj empatije, kjer bolj kot ne vsak zase gleda le na svoje dobro. Žal ne le med znanci, prijatelji, ampak je vse pogosteje podobno tudi med člani najožje družine.
Igor Gošte
Powered by Contextual Related Posts
