Prejeli smo: Slovenska vojska in obramba Slovenije v očeh državljanov
V letu in pol od zadnji volitev je Slovenija v skoraj kaotičnem razkroju vrste državnih institucij, zelo pomembnih za delovanje države. Razpada nam zdravstvo, nezaupanje v pravno državo raste, »depolitizacija« medijev je medije ideološko polarizirala v levo in verodostojnost njihovega poročanja je prepogosto vprašljiva, gospodarske dejavnosti hromijo. Zaradi neuravnoteženega poročanja medijev pretežno v večinski lasti združene levice se je Zbor za republiko (ZZR) odločil, da z javnimi tribunami in v dialogu z državljani obvešča javnost in jo ozavešča o pravih vzrokih za vedno slabše delovanje države. Eno od pomembnih vprašanj je, ali ima država državotvoren odnos do svoje obrambe in varnosti, torej do Slovenske vojske (SV) in drugih obrambnih struktur, in po drugi strani, kako državljani vidijo SV, koliko ji zaupajo in sploh kakšen je njihov odnos do varnostnih in obrambnih problemov v sodobnem, dinamično spreminjajočem se mednarodnem okolju.
Zbor za republiko je v sodelovanju z občinskim odborom stranke SLS 21. novembra organiziral javno tribuno na temo Zaupanje slovenskega prebivalstva v Slovensko vojsko. Javna tribuna je potekala v Postojni, torej v okolju, kjer je prebivalstvo tesno povezano s SV, z njenim delovanjem in nekako sobiva z njo. Med osnovnimi cilji tribune sta bila prikaz in analiza problematike sobivanja lokalnega prebivalstva, predvsem v okolici osrednjega vadišča SV na Počku. Poglede na SV, na obrambna vprašanja in odnose državljanov do SV so uvodoma predstavili dr. Jože Rant (upokojen višji znanstveni sodelavec IJS, strokovnjak s področja jedrskih preiskovalnih metod in jedrske energetike in bivši večletni predsednik društva Slovenski odbor za NATO (SON)), prof. dr. Maja Garb (izr. profesorica s področja obramboslovja na FDV v Ljubljani, ukvarja se z merjenjem in analizami javnega mnenja) in Andrej Rupnik (0 pravnik, ekspert za varnostna vprašanja in nekdanji direktor slovenske varnostno obveščevalne agencije (SOVA)). Občutljivo problematiko odnosov lokalnih skupnosti občine Postojna z SV je predstavil Igor Marentič (župan občine Postojna in državni svetnik ). Razpravo je moderiral Janez Podobnik (dr. med., bivši predsednik DZ RS, bivši minister za okolje in prostor), pobornik javnih tribun ZZR.
Organizacijo tribune je izpeljal Marko Milharčič, predsednik OO stranke SLS v Postojni. Bil je tudi predlagatelj teme javne tribune. V diskusiji sta sodelovala tudi dva predstavnika občinskega odbora stranke Gibanje Svoboda, občinska svetnika, in na tribuni predstavila povzetek diskusije na sestanku lokalnih skupnosti s predstavnikom vlade, državnim sekretarjem Rudijem Medvedom, ki je potekal samo nekaj dni poprej na temo Kako vpliva osrednje vadišče SV na Počku na življenje lokalnega prebivalstva. V diskusiji so sodelovali vsi poslušalci, predstavniki kmetov, gozdarjev, turističnih delavcev, lovcev, podjetnikov in okoljevarstvenikov.
Pravo slovensko vojsko smo dobili šele pred 33 leti, kar pa ne pomeni, da Slovenci nismo vojaški narod, da nismo dobri vojaki, ali kot so nas v Srbiji poniževali, da smo »bečki kočijaši«, potem pa so ti kočijaži v treh mesecih izgnali JLA iz države. Pogled v zgodovino celo pokaže, da so bili naši predniki na etničnem ozemlju Slovenije že pred 1400 leti vključeni v prvo zahodnoslovansko državno tvorbo, v plemensko zvezo zahodnih Slovanov od Polabja do Kranjske, ki jo je vodil kralj oz. vojvoda Samo. Kralj Samo se je otresel nadvlade Avarov in leta 631 premagal tudi Franke, kralja Dagoberta I. Naši predniki iz Kranjske, Koroške in Štajerske so skupaj z Avstrijci, Madžari, Hrvati in srbskimi Uskoki leta 1593 v bitki pri Sisku premagali več ko dvakrat večjo turško vojsko in s tem za vselej ustavili roparske pohode Turkov po Sloveniji. Vojaško smo se Slovenci izkazali tudi v novejšem času v 1. svetovni vojni, v boju za severno mejo, med NOB in nazadnje v boju za neodvisno Slovenijo leta 1991. Takrat smo dobili zares pravo slovensko vojsko in druge obrambne in varnostne institucije za zaščito meja in integritete državnega ozemlja, ki skupaj s SV skrbijo za varnost tudi v širšem pomenu, predvsem pri reševanju in odpravljanju posledic naravnih ujm in tehnoloških katastrof. Civilna zaščita, različne službe reševanja, gasilci uživajo v javnosti velik ugled in skupaj z zdravstvenim sistemom predstavljajo civilni steber obrambe in varnosti države.
V sodobnem času vsesplošnega znanstvenega napredka pa je nujna povezava celokupnega obrambnega sistema z znanstvenoraziskovalnimi institucijami, univerzami in izobraževalnimi centri. Razvojni projekti na področju obrambe, tako doma kot v okviru sodelovanja z zavezniškimi državami, zlasti tistimi z naprednimi tehnologijami, koristijo slovenskemu gospodarstvu. Vojak ni samo vojak s puško v jarku, ampak je lahko tudi vojak za računalnikom, stotine kilometrov oddaljen od frontne črte. Vojskovališče je dandanes tudi prostor informacij, komunikacij, kritične infrastrukture, vesolje. Vojskovališče hibridne vojne so gospodarske panoge, zdravstvo, mediji, bančni sektor. Vojna postaja vedno bolj tudi avtomatizirana. To novo stanje zahteva visoko usposobljene, izobražene vojake, podčastnike in častnike, kar pa tudi pomeni, da so po odsluženih pogodbenih obveznostih pripadniki SV zaželeni, dragoceni strokovnjaki, lahko zaposljivi v civilni družbi, v gospodarstvu in družbenih dejavnostih.
Vojaški in civilni izobraževalni in znanstvenoraziskovalni sistem se koristno dopolnjujeta. Vojaški poklic je v svetu zaželen in ugleden poklic, tudi v Sloveniji. Raziskave slovenskega javnega mnenja, ki jih opravlja prof. dr. Maja Garb (FDV), zadnja je iz leta 2015, potrjujejo, da je SV v očeh javnosti še vedno visoko cenjena in spoštovana, podobno kot so cenjeni gasilci in reševalci, bolj kot npr. politiki. Te raziskave skozi daljše obdobje kažejo, da je zaupanje v SV in obrambni sistem tradicionalno veliko, skozi daljša obdobja stabilno in so opazna le manjša nihanja. Prepričana je, da bo podoben rezultat pokazala tudi nedavna raziskava javnega mnenja o zaupanju v SV, katere rezultati pa še niso obdelani. Opozorila je, da je poleg zasledovanja javnega mnenja v državnem merilu nujno treba tudi zasledovati odnose lokalnega prebivalstva s SV, posebno še tam, kjer sobivanje lokalnega prebivalstva s SV utegne privesti do konflikta interesov. Konfliktne situacije je treba reševati v medsebojnem dialogu. Javne razprave, kot so javne tribune, pogovorna omizja, predavanja, so odlična priložnost, da se v javni razpravi poiščejo rešitve za morebitne spore in nesporazume.
Opozoriti je treba še na zgrešene stereotipe o SV in obrambni politiki Slovenije, ki jih pogosto slišimo v javnosti in tudi v slovenski politiki. Na primer: »Vlagajmo denar raje v bolnice namesto za oklepnike,« ali pa »Ali sploh rabimo SV?«, »Kdo pa nas bo napadel?« Ob tem slednjem vprašanju je g. A. Rupnik opozoril, da moramo najprej odgovoriti na vprašanja, ali potrebujem svojo vojsko in svoj lasten obrambni sistem in kako velik naj bo, kakšna naj bo njegova struktura, kakšna kadrovska struktura, kakšna njegova tehnična opremljenost, na katere grožnje in nevarnosti moramo biti pripravljeni, ali smo v obrambnem smislu samozadostni ali pa potrebujemo tudi zaveznike. Za odgovore na zgornja vprašanja – stereotipe v slovenski politiki pa moramo najprej ugotoviti, kakšnim varnostnim grožnjam, realnim bodisi hipotetičnim, je država izpostavljena, kakšna so varnostna tveganja, kakšne so možne posledice, če se uresničijo, in seveda tudi, kako se jim upreti.
Trenutno Slovenija neposredno vojaško ni ogrožena. V naši bližini, v Ukrajini divja krvava vojna, ki jo je nenapovedano začela Ruska federacija, jedrska velesila, ki odkrito stremi po obnovi nekdanje totalitarne Sovjetske zveze. Baltske države, nekdanje članice Sovjetske zveze in tudi Poljska, Romunija, Slovaška, Češka, ki so skupaj s Slovenijo sedaj članice Evropske unije in članice transatlantskega obrambnega zavezništva NATO, se upravičeno čutijo ogrožene in posredno smo tako ogroženi tudi v Sloveniji. Posredno občutimo tudi posledice krvavega spopada med Izraelom in palestinskim gibanjem Hamas. Obe lokalizirani vojni žarišči lahko hitro prerasteta v širši regionalni spopad, morda celo z uporabo jedrskega orožja. Tleča, še vedno dokaj vroča so krizna žarišča v BiH, na Kosovu, ki se po vojnah na Balkanu (1991–1995 in 1999) le počasi umirjajo in v našem vsestranskem interesu je, da tu ne pride do obnovitve spopadov. Države EU, predvsem baltske države, Poljska, Nemčija, pa tudi Slovenija so izpostavljene hibridni vojni v obliki vdorov v računalniške sisteme in drugo infrastrukturo v energetiki, prometu, javni upravi, bančništvu, komunikacijah in njihove ohromitve.
Priče smo okrepljeni obveščevalni vojni v vseh državah EU. Samo letos smo v Sloveniji doživeli najmanj tri vdore v računalniške sisteme v energetiki, na področju obrambe in civilne zaščite in v MZZ. Posledic teh vdorov se še ne da prav oceniti. Praviloma vdori v kritično infrastrukturo prihajajo iz držav, ki se ne ponašajo z demokratično ureditvijo in imajo za cilj oslabiti države, ki nasprotujejo totalitarnim režimom. Nekontrolirane migracije iz držav tretjega sveta v EU prek zunanjih meja tudi predstavljajo grožnjo notranji varnosti držav EU. Te grožnje so resne in realne in segajo prek meja. Če je napadena ena država znotraj EU, lahko posledice čutijo vse članice. Edino uspešna obramba je usklajeno obrambno delovanje vseh držav članic EU, pravzaprav vseh držav zavezništva NATO. Posamezna država, predvsem majhna z omejenimi gospodarskimi možnostmi, s premalo usposobljenega kadra in z omejenimi obrambnimi sredstvi, z manj sodobno vojaško tehniko ni kos sodobnim grožnjam. Kolektivna obramba je nujna, pri čemer vsaka država svojim zmožnostim primerno prispeva k obrambi kolektiva. Kot članica EU in zveze NATO je Slovenija relativno varna država. Svoj delež h kolektivni obrambi prispeva s pošiljanjem pripadnikov SV na mirovne misije, npr. na Kosovo, v BiH, na Ciper …! Enote Slovenske vojske se vključujejo tudi v hitre odzivne sile NATO (NRF) in bojne skupine Evropske unije (EUBG), ki so zmožne izvajati celoten spekter nalog kriznega odzivanja. Za naloge kriznega odzivanja in odvračanja groženj, za mirovne misije, za odvračanje hibridnih groženj in za potrebe civilne zaščite pa mora SV imeti ustrezno opremo, primerljivo sodobni opremi držav zaveznic, ki bo zagotavljala varnost našim vojakom.
Dilema, ali bolnišnice ali sodobna vojaška oprema, ki jo ponavljajo lažni mirovniki, je zgrešena. Sredstva, namenjena obrambi in sodobni opremi SV, je naložba v našo varnost. Varnost ima svojo ekonomsko vrednost, je osnova za uspešno gospodarsko delovanje države, za ekonomsko stabilnost in rast. To je mogoče le takrat, ko so razmere v državi urejene, ko so zaradi varnih zunanjih in notranjih okoliščin tveganja za naložbe in gospodarsko poslovanje minimalna, ko so investicije stabilne in so izpolnjeni pogoji za varen razcvet kulture, izobraževanja, zdravstva, znanosti. Investicije v varnost so strošek, ki se z davki povrne državi. Investicije v varnost države omogočajo, da bo dovolj sredstev tudi zdravstvo, za bolnišnice.
Znaten del javne razprave je bil posvečen žgoči problematiki vpliva osrednjega vadišča SV Poček na vsakdanje življenje občanov v njegovi okolici. Poligon Poček je edino večje vadišče SV, ki omogoča vadbo tudi z uporabo bojnega streliva, tako kopenske vojske kot tudi letalstva, in je ključnega pomena za usposabljanje SV in ustrezno raven njene bojne pripravljenosti. Vadišče uporablja SV skupaj z državami zveze NATO z namenom doseganja usklajenosti bojnega delovanja zavezniških vojska. Datumi vadbe morajo biti dolgoročno usklajeni med zaveznicami, kar je dolgotrajen proces. O težavah sobivanja krajanov v sosedstvu vadišča Poček s SV so spregovorili prebivalci in uporabniki zemljišč, kmeti, živinorejci, gozdarji, lovci in naravovarstveniki. Problemi, ki jih občutijo ob vojaških aktivnostih na Počku, so v glavnem prekomeren hrup, zlasti poleti, nedostopnost do kmetijskih in gozdnih zemljišč zaradi zapore prometnic, omejitve gibanja ob vajah in skrb za okolje. Skrbi jih možnost onesnaženja izvira pitne vode znotraj območja vadišča; opozorili so tudi na nujnost stalnega preverjanja neoporečnosti izvira. Načelnega nasprotovanja obstoju vadišča Poček niso izrazili. Razumejo, da SV potrebuje vadišče Poček, zahtevajo pa odkrit dialog s SV in posluh za njihove probleme v zvezi z vojaškimi aktivnostmi na Počku. To je v razpravi večkrat izpostavil tudi župan občine Postojna g. Igor Marentič. Dana je bila pobuda, da se doseže kompromisni dogovor, tudi glede škodnega nadomestila in varovanja okolja. Dogovor bi bil tudi obvezujoč v obliki posebnega zakona. Vsekakor je stalni dialog med krajani in SV edina pot do soglasja za uravnoteženo sobivanje krajanov s SV. To so poudarjali tudi vsi govorci te tribune. Očitno imajo Slovenci posluh za SV, jo cenijo kot steber slovenske državne identitete.
Zapisala: Jože Rant st. in Janez Podobnik
Powered by Contextual Related Posts
