Božič, družine in banana republika
Božič je bil zame vedno najlepši, da ne rečem kar čarobni čas. Seveda smrečice nismo krasili že mesec dni prej, tudi jaslice so pod drevescem »zaživele« šele na predvečer božiča, ko nas je čakala še polnočna božična maša. V moji mladosti in v našem Kisovcu je bila sveta maša na božični večer vedno ob polnoči. Čeravno naslednji dan v nekdanji Jugoslaviji ni bil dela prost dan, smo se k polnočnici vseeno odpravili. Tako otroci, ki nas je zjutraj čakal pouk, kot naši starši, ki so morali v službo. Kakšnega zelo vernega ali koga, ki vere ni skrival, je prenekateri delovodja, ki se je ponašal s partijsko knjižico, dal na jutranjo izmeno ali pa celo na nočno. Da ga je malo zafrknil. Če je moral moj ata na nočno izmeno na delo v jamo ravno na predbožični večer, je pomenilo, da se je v službo odpravil že okrog devete zvečer. Preostali del družine je tako odšel na sveto mašo brez njega. Ampak, čarobnosti božičnega večera, nam vseeno niso vzeli. Smrečico smo okrasili, tudi z bonboni zavitimi v svetleči papir, pa s piškoti, ki jih je spekla mama, postavili smo jaslice, za kratek čas prižgali male, čisto »ta prave« svečke, in pazili, da se nam smrečica ne bi vnela in bog ne daj zagorelo stanovanje, še kaj dobrega povečerjali in se odpravili k polnočnici. Ne vem, če je to prav, ampak vsaj v moji družini, smo vseeno na večer sedli za mizo v kuhinji, ki je bila hkrati tudi jedilnica, smrečica pa je bila postavljena v naši edini spalnici, kjer smo vsi spali, dnevne sobe nismo imeli, in si privoščili božično večerjo. Od vsega je bila še najbolj mamljiva mamina orehova potica. Resnično bogato opotičena z orehi. Njami. Še tudi danes, ko jih bo kmalu dopolnila 87 let, je v peki orehove potice prava mojstrica. Ali pa pri kuhanih štrukljih s pravo smetano. Če se ne motim, s posneto in pečeno. Po mojem bi zmagala na katerem koli pekovskem ali kuharskem tekmovanju, čeravno sama vedno pravi, to poslušamo že vsaj petdeset let, da ji potica denimo ni uspela. Mama, vedno ti uspe!
Prej sem omenil bonbone, ki so bili poleg steklenih, barvitih okraskov s prekrasno špico, ki je krasila vrh smreke, ravno tako del naše božične smrečice, ki smo ji rekli »krisban«, še najbolj vabljivi za naju s starejšim bratom. Res jih je bilo težko gledati ves mesec, kolikor je jelka stala. No, smreka, ne jelka, a tako smo tudi včasih rekli. Takrat sladkarije še ni bilo toliko, kot je je danes. Zato je pogosto kakšen okrasek iz bonbona in tudi kakšen piškot našel pot do mojega vedno lačnega želodčka. Za sladkarijo, pri ostalem sem bil bolj »lišpav«. Sumim, da je kakšen bonbon našel pot tudi do bratovega. A tega ne morem trditi, ker sva to delala skrivoma. Saj sva se, no jaz zagotovo, potem enkrat spovedala pri župniku in greh je bil odpuščen. Seveda pa smrečica ni zrasla v našem stanovanju. Kje pa! Kakšen dan prej se je naš oče odpravil kam v bližnji gozd, seveda s sekiro, ki jo je ponavadi nosil za knapovskimi ali Bata škornji, tako da je ročaj potisnil v škorenj, rezilo ali sekalo pa je gledalo ven. Nazaj domov je vedno prinesel lepo smrečico. A nikoli podnevi. V gozd se je odpravil zgodaj zjutraj, ko je bilo še temno, ali na večer, ko se je že tudi precej stemnilo. Da ga ne bi opazil kakšen gozdar, ki so v teh dneh skrbno varovali državne ali rudniške gozdove. Ne vem, če so ga kdaj ujeli pri delu, vem pa, da potem leta kasneje pri podobnem opravilu tudi mene niso. Zdaj imam plastično, ali pa kupim »živo« v »teglcu«.
Spomnim se tudi, da je enkrat prišel k meni na obisk, ravno popoldne, ko smo krasili našo smrečico, moj prijatelj, ki je čudno spraševal, kako to, da že teden pred novim letom krasimo novoletno jelko. Tudi jaz sem bil začuden, da me to sprašuje, saj vendarle nismo krasili novoletno, ampak božično jelko. Seveda sem leta kasneje izvedel, da je odraščal in živel v družini očeta s partijsko knjižico, jaz pa na srečo ne. OK, resda smo bili brez nekaterih privilegijev, a nič hudega. Se prej navadiš živeti. To, da oče ni bil v partiji, se mi je celo zdel velik privilegij, kajti mi smo imeli zato doma tako božično praznovanje kot novoletno. Pa še Miklavža smo mi imeli, oni pa le dedka Mraza, ki smo ga tako in tako imeli vsi. Predvsem pa smo imeli eni in drugi družino. Ki nas je vzgojila v tako fejst fante in dekleta No, ja. Kakor koga. Imeli smo srečo, ne vsi, jaz pa in moji otroci tudi, pa vnuki tudi, da smo in imamo tako očeta kot mamo. Ne starša ena in starša dva. Imeli smo vzgojni vidik tako po očetu kot po materi. Kar ni eno in isto, pa naj nam še tako kar naprej bobnajo v ušesa. Zdaj nekateri pravijo celo, da bi bilo fajn ali koristno po slovensko ponovno uvesti služenje vojaškega roka, ker da bi se naši otroci vsaj nekje navadili na red in disciplino. Veste, če nimajo prave družine, kjer vse to dobiš, potem ti tudi vojska ne more pomagati.
Težava je tudi v tem, ker pomen družin izginja, ker božične jelke krasimo že novembra, pa ulice mest tudi, ker imamo skoraj vsak dan jeseni in zimo črne petke, ki nas »silijo« k neumni potrošnji, pa tudi, ker je za nekatere vse dovoljeno in na drugi strani prepovedano za mnoge druge. Tudi to ni prav, kot je dejal nedavno en politik, da nimamo drugega tira, čeravno ga menda gradimo, imamo pa drugi tir za nove obraze. Od katerih nimamo drugega kot še bolj drago državo in nove davke. A vrnimo se k družini, ker je božič, ko se je Mariji in Jožefu rodil sin, tudi družinski praznik. Ko bomo ponotranjili, da je najlepši trenutek tisti, ki se zgodi, ko se očetu in materi rodi otrok in kako pomembna je družina, potem bo šel svet spet v normalne tirnice. Za to ne potrebujemo drugega tira.
Ali pa tretjega, po katerem stopa nekdanji predsednik. V teh dneh bo na sporedu Planet TV oddaja, v kateri bo nekdanji predsednik Borut Pahor gostil bolj ali manj zanimive goste. Delal bo intervjuje. Politik! In potem se čudimo, da domala vsi mediji postajajo eno čisto navadno orodje politike. Namesto, da bi nekdanje predsednike dostojno upokojili, če jim že državne službe, ki jim pritiče, ne moremo zagotoviti, potem smo le in samo banana republika.
Powered by Contextual Related Posts
