Inventura leta 2023 ali »ta novi«
Leto 2023 se bo zdaj zdaj izteklo. Še malo pa si bomo lahko izrekli, saj veste, tisto ponarodelo, srečno pa zdravo, se na hitro objeli, tudi poljubili, ker sedaj se menda lahko, čeravno okoli nas kroži korona virus, tako kot pred par leti (čeravno se mi zdi, da je ta korona med nami že desetletje) in šli vsak na svoje. Novemu letu naproti.
Ostanimo pa pri letu 2023. Začnimo najprej z lepimi stvarmi.
Zdi se, da je razpoloženje nas vseh nekoliko manj zadrgnjeno, kot je bilo zadnja leta v času korone, ampak vseeno ne tako sproščeno, kot so mnogi pričakovali. Sploh tisti, ki so dali svoj glas še eni ekipi brez političnih izkušenj. »Ta novim«. Čeravno so bili že kdaj prej razočarani, so spet izvolili nekaj novega. Tako pač je. Ampak, globje v leto kot smo šli, manj je bilo upanja, da pa bo »to novo« vendarle drugačno in uspešnejše, kot katerokoli prej. Pa ni. Žal. To ni le moje mnenje. To se čuti, to se sliši, to se prebere ali razbere tudi iz različnih anket. Ko smo že pri branju ali pisanju, se moram malce pohvaliti, da sem bil med prvimi, ki sem junija lani v kolumni z naslovom Tudi ti, Golob »ta novim« in Robertu Golobu marsikaj očital. Jim nastavil ogledalo. Predvsem njemu. To je bilo še v času, ko so njegovi ali njihovi volivci (ne pa jaz) pričakovali nekaj boljšega in sposobnejšega od svojega večnega spodbujevalca, da sploh gredo na volitve, torej od Janeza Janše. Pa so se fajn ušteli. Po tej kolumni sem postajal moteč. A ker danes podobno pišejo že skoraj vsi, lahko le z veseljem ugotovim, da jim je vendarle prišlo (tako rečemo pri nas v Zasavju) ali kanilo. Pozno, a vendarle.
Nadaljujmo inventuro tega iztekajočega se leta s pohvalami. Največjo si zaslužijo vsi tisti, ki so tako nesebično priskočili na pomoč vsem, ki jim je voda odnesla skorajda vse, kar so si ustvarjali celo življenje. Ta nesebična pomoč gane in nam daje upanje, da smo iz pravega testa. Ne zaslužijo pa si pohvale tisti, ki bi morali v naslednjih mesecih poskrbeti za poplavljene. Kajti, če bi, potem mnogi poplavljeni ne bi izgubljali upanja. Žal se vse prevečkrat soočajo s praznimi obljubami, nejasnimi odgovori in poslušajo zgodbe predsednika vlade o »nabijanju« višine škode, ki je bila najprej z njegove strani ocenjena na pol in na koncu pristala pri desetih milijardah. Že zdaj pa vemo, da se bodo nekateri ob teh silnih denarcih na debelo omastili. Poplavljeni pa se bodo v veliki večini obrisali pod nosom, ali pa čakali še leta in leta, da se bo vendarle kaj premaknilo. Zato me ne čudi, da nekateri še vedno niso prejeli predujma, drugi še vedno ne odgovorov na svoja vprašanja, celo na tisto najpomembnejše: kako naprej.
Pohvalo si zasluži tudi Državni svet, za katerega se zdi, da je edina naša državna ustanova, pa še to bi ukinili, ki deluje razumsko in v skladu z našimi pričakovanji. A kaj, ko mu tisti, ki bi mu morali, premalo ali sploh ne prisluhnejo. Pohvalo si zaslužijo tudi vsi, ki nas tako ponosno zastopajo na športnih igriščih, doma in po svetu. V vseh športih. Tudi mnogi naši kulturniki, glasbeniki, znanstveniki, zdravniki…
»Ta novi« nam žal niso dali veliko priložnosti za pohvale. Če smo jim prve mesece še nekako pogledali čez prste, češ, saj se bodo utirili, smo lahko kasneje le nemo opazovali, kako so le še bolj iztirili. Če ne bi poznal naših političnih razmer, bi pričakoval kolesarje na ulicah, pred vlado in parlamentom, ki bi tudi tem »ta novim« kazali ogledalo. A le zakaj bi to delali, ko pa pravzaprav vladajo kar oni sami, prek strateških svetov, z državnega proračuna financiranih zavodov in inštitutov ter tako naprej. Njihovo vladavina se kaže v »glupem« štempljanju, v kaotičnih razmerah v zdravstvu, kjer od obljubljene reforme seveda ni še nič. Nič ni niti od obljubljenih stanovanj (o ti, moj Luka), ni obljubljene davčne reforme, namesto nje je le nabijanje davkov, ni plačne reforme, še časovnic ni več. Saj je dovolj naštevanja, mar ne? Uspelo pa jim je, in to kar dobro, si povsem podrediti javno RTV, ki postaja negledljiva. Na srečo pa to ni edini medij pri nas, tako da nekaj malega izbire še imamo na voljo, a kaj, ko se obeta nova medijska zakonodaja, ki je na las podobna tisti, ki so si jo skovali, da so si lahko podredili RTV in da bodo lahko nazaj na ekrane spravili Marcela Štefančiča, denimo. Zapisal bi tudi kaj o poslancih, ki iz mandata v mandat vse bolj postajajo roboti ali avtomati, ki vsakokrat pritisnejo le na tisto tipko, ki jo imajo sprogramirano v opranih možganih. Odmika ni, če pa se zgodi, pride do kozmičnega dežja, ali pa so glasovalne naprave v okvari. Si že kaj izmislijo.
Če je kdo do tega mandata še mislil, da živimo parlamentarno demokracijo, kjer poslanci delujejo po svoji vesti, je zdaj žalostno ugotovil, da demokracije skorajda nimamo več.
Saj bi še kaj napisal o predsednici republike Nataši Pirc Musar, pa ne bom, ker če je kje omenjena, ji njeni podaniki »ziher« le-to ponudijo v branje. To pa ji le še dodatno odžira čas. Zakaj bi bil jaz potemtakem kriv, ker to njeno delo, torej branje, ni dodatno plačano. Zaenkrat. Vidi se, da je tudi ona »ta nova«. S takimi pa, vsaj tako se mi zdi, se nam še dolgo ne bo bolje godilo.
Sicer pa glavo pokonci, imamo jo, svojo državo, za katero smo se odločili na referendumu pred 33 leti. Imamo več, kot imajo veliki. Pa to ni eno čisto navadno nakladanje, kot ga že leta in leta poslušamo v Zagorju ob Savi od večnega župana Matjaža Švagana. Še marsikje imamo neokrnjeno naravo, zelenja kolikor hočeš, dovolj vode, ki jo lahko pijemo celo iz pipe, kar je za mnoge druge na tem planetu znanstvena fantastika, imamo nekaj malega morja, veliko toplic s termalno vodo, uspešne podjetnike in obrtnike, ki nas držijo nad gladino, tako da bo že nekako. Le še politiko »poštimamo«, pa bo. Ni še vse zamujeno.
Powered by Contextual Related Posts
