Če nas je Urška Klakočar Zupančič prijetno presenetila s svojim knjižnim prvencem, romanom Gretin greh, nas s svojim drugim romanom Sibilina sodba niti ni. Stil, zgodovinski okvir, v katerem se zgodba dogaja, in bogato avtoričino poznavanje takratnega življenja ostajajo v okviru njenega prvega romana in so si podobni. Le zaključek obeh knjig je različen, zato zna biti njen drugi roman tistim, ki so naklonjeni srečnejšim koncem, ljubši.
Naslovnice knjig Gretin greh in Sibilina sodba. Vir slike: Založba Primus.
Mene osebno je Gretin greh bolj prevzel in lahko mirno zapišem, da me je celo navdušil. Morebiti tudi zato, ker pravzaprav niti nisem vedel, v kaj se spuščam, ko sem pred dvema letoma v roke vzel omenjeno knjigo. Pisateljice nisem poznal, zanjo sem takrat sicer slišal, torej vedel, da se je spustila v pravdo s politikom Vinkom Gorenakom. Spoznaval pa sem jo skozi vsebino knjige Gretin greh. Čutil sem, da je v zgodbi dosti nje in njene življenjske filozofije (ne ideologije). To se vidi v njenem pisanju, ali čuti, kakor hočete. Pa naj si gre za ljubezen med moškim in žensko, za ljubezen do tistih na robu družbe, do svojih otrok, do preganjanih, ali pa, ko gre za ljubezen do živali, ravno tako čutečih bitij. Tako iz njenega prvenca kot iz vsebine druge knjige se zazna njeno veliko poznavanje mračnjaškega srednjega veka, ko so bile ženske brez vsakršnih pravic. Edino, kar jim je bilo dovoljeno, je bilo zvesto in pokorno služiti moškim in jim rojevati otroke. Vsak odmik od tega so kruto plačale. Upam si trditi, da avtorici knjige, ki ne zna molčati, ki se ne ukloni, ki ni »tradicionalna«, v času, ki ga opisuje v obeh knjigah, ne bi bilo postlano z rožicami. Čeravno se mi zdi, da ji tudi dandanes ni, ne glede na to, da se ponaša z enim najvišjih političnih položajev pri nas, ki naj bi prinašal čast in slavo. Ali se strinjaš ali ne z vsakim njenim stališčem ali ravnanjem, niti ni toliko pomembno. Sploh, če je nikdar nisi srečal v živo. Sam sem imel ta privilegij, ko sem jo gostil v zagorski knjižnici ob predstavitvi njene prve knjige. Je topla, dostopna, prijazna, lepa in kar sem enkrat v eni kolumni že napisal, ne skriva čustev, za nameček pa se še rada objema. Prijateljski, bežni objem ob srečanju ali slovesu, da ne bo kdo tega napak razumel. Kar se mene tiče, me nič od omenjenega ne moti. Ko me je kaj zmotilo, kasneje, ko je postala prva med enakimi, torej na čelu državnega zbora, pa sem to tudi napisal. Ampak, kot pravi sama, je zdaj že tudi sama spoznala, kaj sme oziroma, do kje se lahko kot političarka spusti in kaj je za njen državniški položaj primerno.
Zdaj pa je verjetno že čas, da par stavkov napišem tudi o vsebini obeh njenih knjig, ki se na nek način dopolnjujeta oziroma je druga nekakšno nadaljevanje prve. Verjamem, da avtorica že snuje tretjo, kajti tako kot prva, tudi druga nima čisto jasnega konca, ko bi lahko rekli, konec je. Odprto ostaja, kako se je z življenjem ob tako močni materi Sibili spopadel njen sin Tomaž. O njem je razbrati, da je postal učenjak, kar je bilo ženskam v tistih časih onemogočeno. Razen, če so pristale v kakšnem samostanu.
Roman Gretin greh ima tudi podnaslov Naj se bog usmili njene duše. Gre za zgodovinski roman, zgodba se dogaja v 17. stoletju v Sevnici, kjer je avtorica romana Urška Klakočar Zupančič odraščala. Roman nakazuje njeno veliko poznavanje tematike, ki jo ponuja bralcem. Od življenja baronov in njihovih podložnikov, do kmečkih puntov, znanj različnih obrtnikov, prvih poskusov medicine, do tistih redkih, ki so upali v roke vzeti kakšno knjigo. V središče zgodbe je postavljena lepa in vedoželjna Greta, ki je kot taka primerna za sadistične preganjalce namišljenih čarovnic.
Njen drugi roman Sibilina sodba, s podnaslovom Naj se zgodi božja volja, je postavljen neposredno v čas po Gretini smrti, po krutem sežigu na grmadi. Govori tudi o požigu protestantskih knjig, za kar delček odgovornosti nosi tudi Sibila, nekdanja Gretina sopotnica, tokrat glavna junakinja avtoričinega drugega romana. Tako kot Greta, gre tudi Sibila, lepo dekle z rdečimi lasmi z volčjo dušo, skozi hude preizkušnje. Skozi brezdomstvo, soočanje s posledicami umora, srečanje z volkom, soočanje s kugo, sobivanje z zeliščarko Uršulo in ljubezen do Borivoja, s katerim ji ni bilo dano živeti. Dal pa ji je tisto, kar je pravzaprav največji dar. Upam si zapisati, da bomo kaj o tem daru že kmalu prebirali v njenem tretjem romanu. V uvodu Sibiline sodbe je to sicer nekoliko nakazano, a ne preveč, da ne bi veselo pričakovali še enega romana s podobno srednjeveško tematiko. Pustimo se presenetiti.
Romana sta izšla pri založbi Primus.
Powered by Contextual Related Posts
