Skip to content

Koledniki s hudomušnimi kolednicami prinašajo blagoslov in veselje

S praznikom svetih treh kraljev, ki ga pri nas in tudi drugod imenujemo tretji božič, se sklenejo božični prazniki. Kjer je to v navadi, na tretji sveti večer še tretjič pokadijo hišo in jo blagoslovijo, na podboj nad vrati pa izpišejo letnico in črke G+M+B – začetnice treh kraljev, Gašperja, Mihe in Boltežarja. V tem času se ponekod še danes oživlja trikraljevsko koledovanje, ko koledniki hodijo od hiše do hiše in prepevajo koledniške pesmi ter prinašajo veselje, upanje in smeh. Ta lepi običaj izvira še iz srednjeveškega bogoslužja, poznajo pa ga tudi drugod. Z vsem bogastvom običajev in ohranjenih pesmi je koledovanje pri nas vpisano v register nesnovne kulturne dediščine.

Beseda koledovanje izvira iz rimskih časov

Da so koledovanje poznali že stari Rimljani, pove izvor te besede, in sicer calandae – kalende. Ob novem letu so skupine rimskih meščanov s petjem in plesom prinašale veselje med ljudi, v času krščanstva pa so ta običaj prevzeli in ga umestili v božični čas med 25. decembrom in praznikom svetih treh kraljev 6. januarja. Vaški fantje – koledniki so v tem času hodili po vaseh in farah, prepevali koledniške pesmi in z njimi širili veselje in srečo v novem letu, za to pa so prejeli od ljudi popotnico in darila. To so trikraljevski koledniki, ki so se ponekod pri nas obdržali vse do danes.

Stara šega svečarija

Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske omenja, da so v tistih časih koledniki hodili od hiše do hiše kar vse od svetega Miklavža in tja do svečnice, ki je 2. februarja. Opiše tudi zelo zanimivo staro šego svečarijo in svečniške kolednike. Ta šega se je obdržala do druge svetovne vojne. Valvasor pravi, da so koledniki vse darove, ki so jih prejeli od ljudi, shranili in na svečnico zanje kupili rumenega voska ter iz njega naredili drobne svečice. Tri svečice so spletli skupaj in jih v krogu obesili na leseno ogrodje, imenovano stavnica, vse skupaj pa so dali na dolgo palico – to je bil voščenjak. Nekateri so bili v premeru tako široki, da sta jih dva moža komaj objela, saj je veljalo, da lepša in večja je bila sveča, večja čast je pripadla izdelovalcem in njihovi fari. Ob izdelavi voščenjaka so plesali, peli in se zabavali. Voščenjak so ob spremstvu godcev odnesli k maši na svečnico, 2 februarja. Še danes se je ohranil običaj, da v cerkvi ta dan blagoslavljajo tako cerkvene sveče kot sveče vernikov, ki jih prinesejo k maši.

Svečarija je zelo star običaj, slika je iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske. Vir slike: Wikipedia.

Svečarija je zelo star običaj, slika je iz Valvasorjeve Slave Vojvodine Kranjske. Vir slike: Wikipedia.

Ob svetih treh kraljih se je spletlo veliko običajev

Kruh v različnih oblikah ima ob vseh naših praznikih posebno mesto in do danes se je ohranilo kar nekaj receptov zanje. Tako ima ob svetih treh kraljih na mizi spet posebno mesto čarobni božični kruh – poprtnik. Ta kruh ni le zelo dober in rahel, ampak tudi zelo lep. Po vrhu je okrašen z različnimi motivi: s kito, pticami, križem, simboličnimi črkami, ime pa je dobil po tem, da je bil pokrit z lepim prtom. Poprtnik so ob tem prazniku privoščili tudi živini in domačim živalim. Imel naj bi posebno moč. Tako so na Gorenjskem močno zaupali v to, da je kokoši, ki so ga pozobale na svete tri kralje, obvaroval pred tem, da bi jih odnesla lisica. Ker se je nekdaj ta praznik imenoval svetla noč (pernahti), je morala ponoči 5. januarja v hišah goreti luč. V Brdih so prižigali ta večer tri luči, za vsakega kralja po eno. Seveda niso smeli manjkati trikraljevski koledniki, v Beli krajini imenovani kraljitarji, nosili so zlate krone. Najrevnejši so takrat s koledovanjem, ko so pri hišah ljudem s petjem zaželeli blagoslova, zdravja in obilno letino, prišli do prazničnih dobrot.

Šegave kolednice so se ohranile vse do danes

Koledovanje marsikje ohranjajo tudi dandanes, le da po krajih ne hodijo več le fantje, ampak tudi dekleta, žene in otroci. Tako na primer v Krajevni skupnosti Štivan ohranjajo koledovanje tako, da se koledniki zberejo pri štirni v Grobiščah in zapojejo avtohtono kolednico, staro več kot 170 let. Potem se odpravijo z veseljem, smehom in pesmijo na pot od hiše do hiše. Da se ta tradicionalna koledniška pesem ohrani, je nastal tudi njen zvočni zapis. Na srečo je ohranjenih še veliko koledniških pesmi in njihovih zvočnih zapisov, tako da jih bodo lahko izvajali in z njimi razveseljevali ljudi še tudi naslednji rodovi. Naj za konec še zapišem besedilo kratke hudomušne dolenjske kolednice:

Mi smo sveti trije kralji, Gašpar, Miha, Boltežar. Gašpar jezdi narnaprej, ker za pot on narbolj vej. Miha jezdi pa za njim, da se pogovarja z njim. Boltežar je narnazad, ves je v portah, ves je zlat. Če nam ne boste nč darval, vam bomo bajto spodkopal.         

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice