Pred 100 leti v Slovencu o pomanjkanju poštnih znamk

Posted on 16. 2. 202416. 2. 2024 by Marko Želko

Tečaji za vojake

Časopis Slovenec je v tistih časih pisal o tem, da so v Kraljevini SHS pričeli z organiziranjem tečajev pisanja in branja za vojake, ki tega še niso znali.

Prve tečaje je organiziral Akademski klub »Janušić« iz Zagreba v eni izmed tamkajšnjih vojašnic. Tečaj je obiskovalo 64 vojakov. V kratkem pa so organizirali še več tečajev.

Pomanjkanje poštnih znamk

Pred 100 leti je v Jugoslaviji začelo primanjkovati poštnih znamk. To pomanjkanje je zelo oviralo redni poštni promet in poslovanje.

»Da je dala belgrajska poštna uprava tiskati znamke v domači državi, bi tega nedostatka poštni uradniki ne občutili, uprava sama pa bi imela polovico manjše stroške. Kaj čuda, da ni par za državne nameščence, če so z državnim denarjem tako gospodari,« je komentiral Slovenec.

Revija »Sadjar in vrtnar«

Leta 1924 je pričela izhajati nova revija »Sadjar in vrtnar«, ki je delovala na področju domačega vrtnarjenja. Urednik revije je v časopisu Slovenec objavil naslednji zapis:

»Kar ustrašil sem se, ko mi je zadnjič vrgel v zobe neki gospod: ‘Kaj pa mislite! O, jaz zelo rad jem cibare in tudi vsake vrste marmelado ter sploh zelo ljubim pospeševanje in napredek vrtnarstva. Oprostite, tudi solata, namreč fina solata, se mi včasih izborno prileže in strašansko rad jem tudi kolerabo, veste, našo domačo kranjsko kolerabo, če je takole, kakor se reče, dobro pripravljena in po paragrafih na mizo postavljena. Hej, jaz ljubim vrtnarstvo, ampak – da bi mi za to ljubezen še davščino nalagali in da bi moral potlej še brati list za pospeševanje vrtnarstva – ne boš, Jaka! Adijo, fitigot!’,« je opisal prigodo.

Izdaja revije Sadjar in vrtnar iz leta 1940. Vir slike: gabrijelss, Bolha.

»Ko bi ‘Sadjar in vrtnar’ ne vršil tako imenitne naloge v narodnogospodarskem in predvsem tudi v kulturnem oziru, bi se v teh težkih časih, ko niso več tri žemlje za en groš, ne drznil vabiti na naročbo novega lista,« je nadaljeval in izrazil prepričanj, da se bo revija vsakemu naročniku bogato izplačala.

»List je namenjen predvsem ljubiteljem vrtnarstva in bo v njem lahko tudi vsaka Micka in Francka, brez skrbi pobarala, kako se paradajzi gojijo, kako je treba fajgelčkom prilivati itd.,« je še pojasnil.

V Rusiji z novo namizno igro

Iz Moskve, glavnega mesta takrat Sovjetske Rusije, so poročali, da je društvo izumiteljev registriralo novo namizno igro, ki so jo poimenovali »Rdeči boj«.

»Ta igra bo nadomestila in odpravila ‘buržuazni’ šah, izpremenila razpoloženje občinstva, izrabila za državo tudi trenutke počitka državljanov etc.,« so jo opisovali.

Igra je bila nekoliko podobna šahu, vendar so figure svoje lastnosti, naloge in izgled vlekle iz takratnega vojskovanja. Namesto na šahovnici, se je igra vršila na nekoliko prilagojenem zemljevidu.

Nekatere izmed ruskih namiznih iger izpred 100 let. Vir slike: Radio Liberty.

»Figure izvršujejo v različnih legah nalogo pehotnih in konjeniških polkov, min, križark in podmornic,« so dodali. Eden izmed ruskih časopis je bil z igro zelo zadovoljen in jo je označil kot »veliko zmago sovjetskega mišljenja«.

Slikar s trideset stanovanji

Antoine Bollon, francoski slikar, ki je znan predvsem zaradi tihožitja, je imel v pariških predmestjih kar trideset stanovanj. Kot je pisal Slovenec, je bilo v vsakem stanovanju moč najt samo stol in stojalo za platno.

»Ta stanovanja so mu služila kot ateljeji in kot pribežališča pred vsiljivimi ljudmi, ki so ga nadlegovali radi njegovega velikega slovesa,« je pojasnil Slovenec. »Imel je naravnost strah pred obiskovalci. Da bi svoje bivališče prikril, je najemal slikar vedno nove prostore. V enem in istem ateljeju ni delal več kot dva tedna.« V enem kraju je imel celo dva stanovanja, ki sta se nahajala drug drugemu nasproti čez ulico.

Pri Slovencu so dodali, da je imel njegov prijatelj Charles Mauselet podobno navado, vendar ne zaradi vsiljivih obiskovalcev, ampak zaradi upnikov, ki so ga nadlegoval predvsem zaradi velikih dolgov.

Preberite več