Roman Kukovič je v našem prostoru poznan kot dolgoletni televizijski novinar. Pred leti pa je mikrofon uspešno zamenjal za pisalo in se lotil še pisateljevanja. Pravzaprav je z njim začel že v času opravljanja novinarskega in uredniškega dela na različnih televizijah.
Zdaj, ko se je ponovno ustalil v svojih rodnih Trbovljah, nas je že nekaj krat prijetno presenetil s kakšnim zanimivim knjižnim delom. Pogosto s precej lokalno obarvano tematiko. Prvo njegovo delo, ki sem se ga lotil, moram reči, da z veseljem, je bil njegov roman o verjetno pri nas najslavnejšemu pevskemu zboru Slavček, za katerega so rekli, da je bil v svojem času najboljši na svetu. V romanu Tisti njihovi srebrni glasovi gre po besedah avtorja za nek literarni sprehod skozi čas, v katerem je zbor deloval. Potem sem se lotil še nekaterih njegovih drugih del, denimo mladinskega romana Tartinijev ključ, ki bo že kmalu upodobljen tudi v filmu, ki ga je režiral Vinci Vogue Anžlovar. Kukovič je napisal tudi zelo zanimiv kriminalni roman z naslovom Gospodar pekla, politični triler Lahko noč, tovariš Stalin, roman iz vojnih časov Deklica z gumbom in roman o migracijah Alah pod Sveto Trojico. Vse omenjene romane sem prebral in bil z njimi več kot zadovoljen, o drugih, ki jih je tudi napisal, zaenkrat še ne bom sodil. A treba si bo vzeti čas in prebrati še preostala njegova dela, ki se pridno rojevajo.
Tokrat bom malce več napisal o romanu, v katerem Roman Kukovič opisuje življenje in delo Ane Dimnik – slovenske matere. Za tiste, ki živimo v Zasavju, je branje romana Pa prišla bo, pomlad še toliko bolj zanimivo, saj nas popelje v Hrastnik, kjer je Ana Dimnik odraščala, in večji del v Trbovlje, kjer si je pravzaprav ustvarila ime in si tlakovala pot do naziva Slovenska mati. Avtorju je uspelo spretno ujeti duh tistega časa pred prvo svetovno vojno, ko je razpadala Avstro-ogrska monarhija in so se (nekateri) slovanski narodi združili v nekdanji kraljevini Jugoslaviji.
Avtor tega ne prav obširnega dela je v roman vpletel življenje in delo Ane, njenega moža in njunega sina v tistem času prebujajočega se slovenstva. Popeljal nas je tudi v njena srečanja z velikani slovenske literature, kot so bili že v tistem času Ivan Cankar, Vladimir Levstik, Ivan Tavčar in še nekateri drugi. Na zanimiv način je opisal tudi dogajanje v gostilni Pri Dimnik, ki jo je Ana vodila skupaj s svojim Francem, ki pa jo je po neozdravljivi bolezni precej zgodaj zapustil. V gostilni, ki mimogrede še stoji in deluje, je bilo vedno živahno in za časa njenega življenja prepovedano govoriti nemško, ker seveda nekaterim v času Avstro-Ogrske ni bilo ravno po volji. Ana Dimnik je imela tudi močan socialni čut za tiste, ki so brez svoje krivde živeli na robu družbe. Mnogi so se v njeni gostilni najedli in pogreli, nekateri pa se naučili tudi brati in pisati. Knjigo je avtor izdal v samozaložbi.
Powered by Contextual Related Posts
