Aneksija Reke
Italijanski predsednik vlade Benito Mussolini je pred 100 leti na seji ministrskega sveta govorili o zgodovini reškega vprašanja med Italijo in Jugoslavijo, s katerim so se ubadali politikih obeh držav. Šlo je za vprašanje razmejitve območja mesta Reke.
Hkrati je naznanil, da se bo izvršila »slovesna aneksija Reke«, kar se je nato zgodilo na dan 2. marca 1924. Na ta dan so potekale »velike narodne slavnosti« po celi Italiji.
Občinski svet v Zagrebu je proti sporazumu glede reškega vprašanja na eni izmed sej sestavil protestno resolucijo, saj se Hrvati z razmejitvijo niso strinjali.
Zagrebški časopisi so ob tem poročali tudi, da naj bi se med jugoslovansko in italijansko vlado sklenila posebna tajna pogodba kot dodatek k obstoječemu sporazumu. »Po tej tajni pogodbi so Jugoslavija obvezuje Italijanom prepustiti proste roke v Albaniji, Italija pa bi podpirala jugoslovanska stremljenja za Solun (grško mesto),« je pisal Slovenec.
Fotografija nove državne meje med Jugoslavijo in Italijo v Reki. Vir slike: Povijest HR.
Mednarodno razoroževanje
Na dan 14. februarja 1924 se je v Rimu začela mednarodna konferenca glede razoroževanja morskih vojaških sil. V glavnem mestu Italije se je konference udeležilo 20 predstavnikov in 40 tehničnih izvedencev. Skupaj so tako prisostvovale skoraj vse države na svetu, vključno z Japonsko, Argentino, Brazilijo, Čile in Urugvajem, je pisal časopis Slovenec.
Vse seje so potekale tajno, časopisi pa niso v začetku dobili nobenih poročil, saj so morali biti najprej vsi sklepi odobreni s strani pomorske komisije Zveze narodov. V imenu Zveze narodovo se je konference udeležilo 30 predstavnikov.
»Po splošnem mnenju je najbolj izpostavljena nevarnosti bodoče morske vojske zopet nesrečna Evropa,« je situacijo povzemal Slovenec. »Angleška vlada je namreč uradno demontirala vse govorice glede ustvarjenja nove strategične zvezo z Indijo in Avstralijo okoli Afrike. Zato pa se umakne letos angleška mornarica v Atlantskem oceanu na drugo mesto, dasi je tam zavzemala dosedaj vedno prvo. Glavni in najmočnejši del angleškega brodovja se bo zdaj nahajal v Sredozemskem morju.«
Vdor brezposelnih v ljudsko kuhinjo
Kot smo pisali že tukaj, je pred 100 leti v Zagrebu vladala huda brezposelnost. Približno 10.000 uradnikov in delavcev je bilo brez vsakršnega dela.
Trg Eugena Kvaternika v Zagrebu med letoma 1920 in 1930. Vir slike: Vintage Zagreb.
Med drugim se je pripetil tudi incident, ki je po pisanju Slovenca »jasno ilustriral socialno bedo in negotovost, v kateri se je nahajalo delavstvo«.
»Včeraj je 35 lačnih delavcev vdrlo v ljudsko kuhinjo, kjer so pojedli vsa jedila, ki so bila pripravljena. Nato so mirno odšli,« je poročal Slovenec.
Časopisi so na to temo poudarjali, da je zagrebški glavni urad za zavarovanje delavcev razpolagal z vsoto 20 milijonov dinarjev, ki se je leta 1922 vplačala kot davek za primer brezposelnosti.
»Vendar minister za socialno politiko kljub mnogim urgencam ni hotel podpisati akta, da se lahko razpolaga s to vsoto,« je dodal Slovenec.
Lesna industrija na ljubljanskem velesejmu
Kot je v tistih časih pisal časopis Slovenec, se je slovenska lesna industrija leta 1924 končno v velikem obsegu udeležila ljubljanskega velesejma. Pred tem se je namreč dve letu »čutilo veliko pomanjkanje ene najbolj razvitih panog naše industrije«.
Povpraševanja je bilo dovolj, vendar je bilo premalo ponudb. »Letos namerava naša lesna industrija, zlasti pohištvena, zasesti veliko prostora in razstaviti svojo prvovrstne izdelke,« so zapisali.
»Zanimajo se že sedaj nekatere velike ljubljanske pohištvene tovarne. Poleg tega je zatrdil svojo podporo velesejmu lesni odsek Zveze industrijcev za Slovenijo v Ljubljani. Ljubljanski velesejmi se smotreno in mirno razvijajo in od leta do leta bolj dokazujejo, kako odločilen faktor so postali na polju narodnega gospodarstva našo mlade države.«
Powered by Contextual Related Posts
