Da ne bo prepozno
Zadnja leta vse pogosteje poslušam radio Ognjišče. Ne le zaradi zanimivih pogovornih oddaj in bistveno bolj pomladno obarvanih informativnih oddaj, kot nam jih denimo ponujajo ali pripravljajo na drugih radijskih postajah, ampak tudi zaradi kvalitetne in raznovrstne slovenske glasbe. Tudi v tem trenutku, ko pišem to redno tedensko kolumno na svojem radiu »lovim« radio Ognjišče.
Pred dobrim tednom sem med vožnjo poslušal zanimiv pogovor o pametnih telefonih. Žal si imena gosta nisem zapolnil, zapomnil pa sem si veliko tega, kar je povedal. In o tem tudi še v naslednjih dneh veliko razmišljal. Vesel sem, da nisem edini, ki ga je precej strah, v kaj so tisti, ki so te pametne naprave izumili oziroma poslali na tržišče, pahnili vse nas, predvsem pa naše vnuke, naše otroke. Lani sem napisal in izdal svojo deseto knjigo, ki govori o otroštvu moje generacije, ki se je že srečala z Abrahamom. Na nekoliko šaljiv način sem želel zdajšnjim otrokom, tudi njihovim staršem in nenazadnje učiteljem predstaviti način preživljanja prostega časa otrok izpred več desetletij, ko še ni bilo pametnih telefonov. Še televizije ni bilo v vseh družinah. Naše druženje je potekalo ob različnih družabnih igrah, ukvarjanju s športom in da, tudi ob spoznavanju nasprotnega spola. Poznali smo namreč le dva, ženskega in moškega. Seveda smo brskali in opazovali čare tudi vsak svojega spola. Ko sem iskal »kumarata« za namizni tenis ali nogomet, sem oprezal po svojih moških vrstnikih, ko sem se ubadal s tem, koga bi povabil v kino ali na randi, sem se oziral po nežnejšemu spolu, po naših mičnih dekletih. Seveda, v letih, ko so me dekleta začela zanimati na en čisto drug način.
Takrat v mojem otroštvu nismo imeli veliko, a smo si s tistim malim, kar smo imeli, ustvarili lepo življenje. V naravi kje v gozdu, na dvorišču, zadaj za drvarnicami, ali doma za mizo ob kakšni družabni igri: ob plačkanju (mikado), kartanju, šahiranju…
Po izdani knjigi in promocijah sem pričakoval tudi kakšno vabilo v katero od osnovnih šol, kjer bi otrokom razložil, da so preproste, stare družabne igre bistveno prijetnejše, kot igre, ko moraš ure in ure buljiti v neko pametno napravo, telefon ali tablico. Morebiti pa povabilo še pride. A nič ne de, če ne bo. Svoje sem povedal, moje knjige se najdejo v knjižnici, katero sem tudi podaril kakšni od šol, pa še bom, če bodo le želeli.
A bi vseeno rad prišel kdaj pred učence in jim na svoj način povedal, kako nevarno je buljiti v tiste svetleče zaslone, kjer se vse tako hitro dogaja, tako hitro, da nekateri niti na stranišče nimajo več časa iti. Z grozo opažam, da fant in dekle, ki se sprehajata na poti iz šole domov, če morebiti ponju ne prideta »pridna« dedek ali babica, sploh več ne gledata drug v drugega, niti se ne pogovarjata, kaj še, da bi fant dekle osvajal ali dekle fanta. Ne, opažam, da ves čas zreta vsak v svoj pameten telefon. Da jima morebiti kaj ne uide. Tako je tudi, ko otroci sedijo kje na klopci v parku. Vsak zabuban v svoj telefon. Saj ne rečem, da smo mi odrasli kaj drugačni, a mi nimamo več mladih možganov, da bi nam jih te pametne naprave povsem skurile. Mi še imamo v njih zapis, kako je bilo živeti brez teh naprav. Zdajšnja otročad tega zapisa nima. Razen, če sta doma starša vendarle še pravočasno spoznala, da pametne naprave, navkljub besedi pametne, niso nekaj, kar je primerno za razvoj njunega otroka in se vračajo na stara pota, ko smo se še pogovarjali, se šli družabne igre, brali knjige, skupaj šli na izlete…
Če bi jaz odločal, če bi bil jaz predsednik vlade in imel tolikšno moč (po številu poslancev) kot jih ima aktualni, potem bi naredil vse, da bi pametne telefone v osnovni šoli prepovedal. Rekli boste, kako pa naj potem otroci sporočijo, kdaj pridejo domov. Kako pa smo mi, ko telefonov marsikje sploh ni bilo. Sicer pa, saj so zdaj v vseh šolah telefoni, recimo za nujna sporočila ali klice staršem. Prepoved bi po mojem morali v osnovnih šolah uzakoniti brez izjem. Pa seveda to ne pomeni, da učitelji otrok ne bi poučevali o vsej tej sodobni tehnologiji. Seveda bi jih. Tako kot jih igranje košarke, pa otroci zaradi tega ne nosijo v šolo žoge. Saj so žoge v šoli. Poskrbeli bi tudi za šolske pametne telefone, pa računalnike in tablice, da bi se lahko učili, kar se je učiti treba.
Powered by Contextual Related Posts
