Jurčičev pohod je ponavadi tisti, ki najbolj glasno prikliče pomlad. Tako je že vseh trideset let. Nič drugače ni bilo tudi na jubilejnem tridesetem, ki se je tako kot vedno začel v Višnji Gori in končal v Jurčičevi Muljavi.
Sem ter tja se je v preteklih letih sicer zgodilo, da je bila celotna pot, ki jo srednje pripravljeni pohodnik premaga v treh urah, pobeljena s snegom, kdaj nas je pričakal tudi dež, nemalokrat je bila pot na določenih delih blatna, najpogosteje pa so nas tako kot letos pozdravili zvončki, trobentice in že skoraj odcveteli telohi. Nobeno vreme, pa ni zaustavilo ljubitelje pohodništva in tudi literarnih del Josipa Jurčiča, da se na prvo marčevsko soboto ne bi odpravili v te prelepe dolenjske konce občine Ivančne Gorice. Tako je bilo tudi to soboto, ko se je po besedah Gašperja Stoparja zbralo več kot pet tisoč petsto pohodnikov. Torej tistih, ki so se na pot odpravili z Višnje Gore in vztrajali vse do Muljave. Tako kot je dolga leta nazaj vztrajal mladi Josip Jurčič, ki je šolo obiskoval v višnji Gori. Res se je nahodil.
Župan Dušan Strnad in predsednik Državnega sveta Marko Lotrič v Višnji Gori. Foto: Igor Gošte.
Gašper Stopar je tudi tisti, ki je v čast 30-tega jubileja s svojo ekipo zasnoval kratek film, povzetek bogate zgodovine tega pohoda. Ker sem sam s svojimi nekdanjimi sodelavci na televiziji ETV posnel več kot deset reportaž, nekaj še tudi kasneje na samostojni poti z Matjažem Lavričem, je v filmu, kot pravi Gašper, tudi nekaj teh arhivskih posnetkov. Menda tričetrt. Ni kaj, ta film si moram v naslednjih dneh nujno ogledati. V celoti pa jih seveda najdete na YouTube. Le Josip Jurčič vpišite, pa bo že na plan pokukala katera od reportaž.
Sam sem se z najmlajšim vnukom Luko in ženo Mojco na pot odpravil malce pred osmo uro. Tisti fant, ki na začetku poti šteje pohodnike, torej na začetku vzpetine proti gradu Višjegorskih, je povedal, da jih je pred nami šlo na pot tisoč dvesto. No, nismo prvi, zadnji pa tudi ne. Še prej smo ali sem posnel nekaj fotografij častnih gostov: gostitelja Dušana Strnada, ivanškega župana, predsednika Državnega sveta Marka Lotriča in evropska poslanca, Romano Tomc in Klemena Grošlja.
Klemen Grošelj, Romana Tomc in Marko Lotrič tik pred začetkom pohoda. Foto: Igor Gošte.
Dvanajstkilometrska pot do Muljave se je začela. Na prvi vzpetini so si nekateri pohodniki, ki so bili prej v meglenem, a ne hladnem jutru za ta čas precej »zabundani«, že začeli odpenjati bunde. Vzponi so vedno vroči. Verjamem, da so se med prebijanjem navkreber ubadali z vprašanjem, če bo morebiti ves čas tako. Torej, če se bomo ves čas le vzpenjali. Kje pa. Ta prvi vzpon, potem še eden krajši na smučišču na Polževem in zadnji v vasi Oslica nikakor niso prezahtevni. Bolj kot ne se pot proti Muljavi ves čas spušča. No, ja, za optimiste kot sem sam, se vsaj tako zdi. Tako da je po mojem mnenju Jurčičev pohod primeren tudi za vse tiste, ki niso v ne vem kako dobri fizični kondiciji. Psihično podporo ti pa tako in tako na vsakem koraku dajo prijazni organizatorji pohoda, ponudniki na stojnicah in seveda pohodniki, s katerimi se hitro zapleteš v prijeten pogovor. To pa meni res ni težko. Zdelo se mi je, da vse poznam. Srečal sem svojega nekdanjega sodelavca z ETV Lojzeta Grčmana, pa dolgoletnega ravnatelja stiške osnovne šole Marjana Potokarja, dolgoletnega ravnatelja srednje šole Josipa Jurčiča Milana Jevnikarja, Mateja Šteha, Majo Lampret in še bi lahko našteval.
Še malo, pa bomo na Muljavi. Foto: Igor Gošte.
Ker so prej omenjeni častni gostje nekoliko zamujali, se je osrednja slovesnost na Jurčičevi domačiji začela nekoliko kasneje. Smo imeli pa zato tisti, ki smo se malce hitreje spopadli s hribi in dolinami več časa za ogled prelepe Jurčičeve domačije, se malce dlje mudili pri stojnicah in si privoščili tudi kakšen napitek. In, ja, srečali smo tudi samega Josipa Jurčiča, pa kasneje še glasbenega gosta Dejana Vunjaka. Saj ni treba poudarjati, da je bil znova nasmejan do ušes. Res je »faca«.
Mladi igralci kulturnega društva Josipa Jurčiča Muljava pa so nam delili vabila za poletno predstavo v svojem letnem gledališču na Muljavi z naslovom Jurij Kozjak.
Takšen je bil Josip Jurčič. Foto: Igor Gošte.
Besedo pa je potem na slovesnosti vendarle dobil tudi slavnostni govorec Marko Lotrič, ki je dejal, da je počaščen, da ima čast nagovoriti zbrane na 30. jubilejnem pohodu po Jurčičevi poti, in to v času, ko se spominjamo 180-letnice pisateljevega rojstva. »V luči kmečkih protestov, ki se odvijajo ne le v Sloveniji temveč po vsej Evropi, je prav, da se spomnimo tudi odnosa tedanjih ljudi do pridelovanja hrane, ki ga je Jurčič opisal v romanu Rokovnjači. Kmetje danes še kako dobro razumejo pomen pridelave hrane, pripravljeni so prispevati k večji samooskrbnosti in varnosti naroda – saj je hrana vendarle strateško orožje. Zdi pa se, da država in tudi Evropska unija kot celota tega dejstva ne jemljeta dovolj resno, ko namesto, da bi spodbudili pridelavo zdrave, lokalno pridelane hrane, pred kmeta postavljata vedno nove birokratske in finančne ovire ter sprejemata zakone in predpise, ki z uvajanjem prekomernih omejitev kmetovanje ovirata ali celo onemogočata,« je med drugim poudaril v nagovoru.
Muljava, obsijana s soncem in množico pohodnikov. Foto: Igor Gošte.
Za dobro razpoloženje pa je na koncu poskrbel že omenjeni Dejan Vunjak s skupino. Mi pa smo se nazaj v Višnjo Goro odpravili peš. Ne, ne, se hecam. Organizatorji so namreč prijazno poskrbeli, da so nas nazaj do svojih avtomobilov zapeljali avtobusi. In nam prihranili vsaj tri ure hoje. Še pridem.
Powered by Contextual Related Posts
