Objavljamo predavanje, ki ga je za tradicionalno romanje treh Slovenij na Svete Višarje pripravil dr. Andrej Umek. Romanje je bilo zaradi avgustovske ujme odpovedano. Nagovor, pripravljen za 35. srečanje Slovencev iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva, pa je še kako tehten. Nagovor v nadaljevanju objavljamo v celoti.
Uvod
Sv. Višarje, današnji praznik in vsi vi dragi poslušalci, ki ste sem prišli, jasno govorite o evropskem bistvu slovenstva. Z njim stojimo, smo uspešni ali pa tudi pademo. Dobro se zavedamo, da smo Slovenci, vsi mi v domovini, vi v zamejstvu in po svetu od zahodne civilizacije veliko prejeli, smo pa k tej civilizaciji tudi veliko prispevali. Zahodna civilizacija nas je oblikovala, nas kot narod ohranjala in nam zagotavlja prihodnost. Ob prazniku kot je današnji je prav, da se spomnimo temelja na katerem stojimo. Zavedati pa se moramo, da so v preteklosti obstajale sile in te v nekoliko spremenjeni obliki obstajajo še danes, ki želijo ta temelj zrušiti. Rušenja temelja, na katerem stoji zahodna civilizacija, samo po sebi umevno pomeni rušenje zahodne civilizacije in s tem Evrope kot jo danes poznamo. To pa pomeni tudi rušenje Slovenstva. Če se želimo temu upreti in verjamem, da to hočemo, se moramo jasno zavedati naših temeljev, jih ohranjati danes in jutri.
Začetki zahodne civilizacije
Ko želimo identificirati dogodek, ki ga lahko smatramo, kot začetek zahodne civilizacije, moramo seči nekaj tisočletij nazaj in se moramo v mislih preseliti iz Evrope na Bližnji vzhod. Na tem mestu bi vas, spoštovane gospe in gospodje želel spomniti na Sveto pismo, Drugo Mojzesovo knjigo. Verjamem, da vsi veste, da je Mojzes Izraelce popeljal iz egiptovske sužnosti. Ko so prečkali Rdeče morje, so postali svobodni ljudje. Bili so svobodni, vendar niso bili sposobni živeti v skupnosti, niso bili narod, še manj pa Izvoljeno ljudstvo. Da bi iz te kaotične mase svobodnih ljudi Bog ustvaril izvoljeno ljudstvo jim je dal Deset božjih zapovedi. S tem je njihovo svobodo sicer omejil. Vendar pa je prav s temi omejitvami iz njih napravil ustvaril izvoljeno ljudstvo. In prav ta stvaritev Izvoljenega ljudstva je nespremenljivi, lahko rečemo večni, temelj zahodne civilizacije. Če na tem mestu uporabim besede znanega britanskega filozofa in matematika Bertranda Russella, ki je za svoje delo leta 1950 prejel Nobelovo nagrado, on je zahodno civilizacijo označil kot Modrost zahoda (Wisdom of the West), kar je tudi naslov njegove dobro znane knjige. Temelji zahodne civilizacije ali če hočete Modrosti zahoda so Globoko zakoreninjeni v Svetem pismu. Prvo komponento predstavlja svoboden posameznik. Spomnimo se: Bog je ustvaril človeka po lastni podobi in mu dal prosto voljo. Ustvaril je torej svobodnega posameznika. Da pa bi ta svoboden posameznik lahko sobival z ostalimi prav tako svobodnimi ljudmi jim je Bog dal Deset božjih zapovedi. Te zamisli Stvarnika so osnova zahodne civilizacije – Modrosti zahoda. Ta temelj, svobodni posameznik, ki spoštuje izbrane moralno-etične vrednote, se tisočletja ni spreminjal in v polni meri velja tudi danes. Moje globoko prepričanje je, da ga moramo tudi v bodoče spoštovati in varovati če želimo ohraniti zahodno civilizacijo in z njo Slovenstvo.
Nadaljnji razvoj zahodne civilizacije
Vsekakor moramo ugotoviti, da v splošnem ljudje tega osnovnega temelja zahodne civilizacije niso takoj v celoti razumeli in ga udejanjili. Za nas Slovence je pomembno, da sta apostola sv. Peter in sv. Pavel ta koncept, da svoboden posameznik, ki je zavezan in spoštuje osnovne moralno-etična pravila, konstitutivni element vsake humane družbe nesla v Rim. In od tu se je s krščansko vero razširil v Evropo, je oblikoval Evropo. Skozi stoletja se je ta osnovno koncept dopolnjeval z Izbranimi deli antičnih filozofov, z renesanso in prosvetljenstvom. Skozi stoletja so ga dopolnjevali tako posvetni kot cerkveni misleci. So ga dopolnjevali, niso pa spreminjali njegove osnove, njegovega bistva. Samo svoboden posameznik, ki je zavezan določenim moralno-etičnim vrednotam, ki jih v osnovi definira Deset božjih zapovedi je lahko temelj svobodne družbe. V vseh teh stoletjih je bilo tudi mnogo nerazumevanja, zlorab in stranpoti. Zato lahko štejemo kot najpomembnejši dosežek zahodne civilizacije, da je na koncu kot osnova zahodne družbe prevladal princip svobodnega posameznika, ki je zavezan moralno-etičnim normam naše civilizacije. Na tem principu temelji moderna evropska zakonodaja, temeljijo evropski narodi in države med njimi tudi slovenski narod in slovenska država, temelji naša ustvarjalnost. Samo, kot en primer navezanosti moderne zakonodaje evropskih demokratičnih držav na Deset božjih zapovedi, naj se vprašam, ali si je možno zamisliti, da taka zakonodaja ne bi kot ene od osnovnih zamisli vsebovala določila Ne kradi. Seveda si tega ne moremo predstavljati. Brez tega določila bi bila grobo kršena svoboda posameznika.
Te neločljive navezanosti modernih evropskih ustav in zakonodaj na Deset božjih zapovedi so se zavedali številni zahodni filozofi in tudi politiki. Ker vas ne želim predolgo zadrževati bom tudi tukaj navedel samo en primer. Prvi predsednik Združenih držav Amerike in soavtor njihove ustave je ob priliki sprejetja te ustave jasno povedal, da bo demokracija delovala samo ob zavezanosti določenim moralno etičnim vrednotam. In vsaj za mene ni nobenega dvoma, katere moralno-etične vrednote je imel v mislih. To jasno dokazuje že prvi člen Ustave Združenih držav: Vsi ljudje so ustvarjeni kot enakopravni (All men are created equal).
Veliko mislecev je gradilo sodobno zahodno civilizacijo, ki temelji na svobodnem posamezniku zavezanem moralno-etičnim normam. Med njimi so bili tudi posamezniki, ki so jo hoteli rušiti in spreminjati. Vendar na koncu je prevladala zavezanost konceptu svobodnega posameznika, ki spoštuje moralno-etične norme. To zavedanje, da človek, svoboden posameznik, išče nove rešitve, njegovo bistvo je v tem, da išče nove rešitve, izboljšuje svoje bivanje na zemlji, pri tem pa ohranja osnovo, na kateri je zrasel, to je osnovne moralno-etične norme, je že prej omenjeni britanski filozof Bertrand Russell imenoval Modrost zahoda. Na tem mestu bi želel poudariti, da modrost zahoda zagotavlja in izboljšuje tako medčloveške odnose kot tudi materialni standard ljudi. Zato je moja želja moj nasvet ostanimo modri.
Vstop Slovencev v evropsko civilizacijo
Šesto stoletje po Kristusu je Evropi prineslo velike spremembe, krizo obstoječih držav in množično preseljevanje. Vzrok za to je bila vulkanska zima, torej znatna ohladitev podnebja, ki je nastopila samo eno leto potem, ko je bizantinski cesar Justinian dokončal cerkev Hagia Sofija v Konstantinoplu. Ta ohladitev je bila tako huda, da so v večini evropskih dežel propadle žetve in celino je zajela lakota. Cesar Justinian je, da bi rešil Konstantinopel pred lakoto uvozil žito iz Egipta. Z žitom pa je uvozil tudi kugo, ki je v naslednjih letih pomorila tretjino prebivalcev Bizantinskega cesarstva. Tako so se njegove do sedaj stabilne meje odprle. Zaradi mraza in lakote na severu Evrope je prišlo do masovnih preseljevanj. V našem konkretnem primeru, v slovenskem primeru, so se Langobardi umaknili iz sedanje Slovenije in njenega zamejstva na topleje v Julijsko krajino. Na njihovo mesto sta se doselili dve plemeni, iz katerih se je razvil Slovenski narod. Langobardski duhovnik in kronist Paul Diakon ju v svoji kroniki Zgodovina Langobardov ali v originalu Historia Langobardorum imenuje Kranjci in Karantanci ali originalno v latinščini due genti Carnioles et Carantani. Na tej osnovi se je začelo oblikovanje Slovenskega naroda. Do izredno pomembnega premika na tej poti je prišlo slabih dvesto let pozneje v sredini osmega stoletja.
Kot najpomembnejši dogodek v tem času je vsaj za mene in verjamem tudi za vas pokristjanjenje. Ocene kdaj je bilo pokristjanjenje zaključeno se lahko razlikujejo za leto ali dve. Jaz bom izbral kot ključen dogodek krst obeh karantanskih kronskih princev, ki se je zgodil leta 748 na Herreninsel v Chiemsee na Bavarskem. Lokacija dogodka jasno kaže na to, da je bilo pokristjanjevanje slovenskih rodov vodeno iz škofije Salzburg. Seveda je potekala druga veja pokristjanjevanja tudi iz Aquileje. Vendar ocenjujem, da je bila za oblikovan je Slovencev kot evropskega naroda salzburška veja pomembnejša. Vodil jo je irski misijonar sv. Modest, za kar mu moramo biti Slovenci še danes hvaležni.
S pokristjanjevanjem z delom sv. Modesta smo dobili tisto osnovo na kateri vsi evropski narodi gradijo svojo nacionalno bit. To je svoboden posameznik, ki pa je zavezan določenim moralno-etičnim normam. Dobili smo tisto osnovo, na kateri je Bog med exodusom oblikoval Izvoljeno ljudstvo. Kljub temu, da je te osnove takrat v popolnosti razumelo le malo posameznikov, da o ljudstvih sploh ne govorim, je bila dana osnova na kateri smo lahko gradili naprej. Nesporno je, da so s pokristjanjenjem naši predniki postali Evropejci.
Le nekaj let po pokristjanjenju se je zgodil še drugi pomemben korak, ki nas je vodil v smeri oblikovanja evropske nacije. Karantanija je vstopila v Sveto rimsko cesarstvo. V tem koraku mnogi vidijo izgubo samostojnosti, jaz pa nadaljnji korak proti oblikovanju moderne evropske nacije. Res je, da so Karantanci po eni strani izgubili samostojnost. Vendar se po drugi strani lahko vprašamo, ali je današnja Republika Slovenija z vstopom v Evropsko unijo izgubila svojo samostojnost . Moj odgovor je odločen ne. Z vstopom v Evropsko unijo smo poglobili sodelovanje z narodi in njihovimi državami, ki pripadajo isti, evropski civilizaciji, ki z nami delijo modrost zahoda. Karantanci so z vstopom v Sveto rimsko cesarstvo ohranili svojo vladarsko hišo – dinastijo. Ti so sedaj postali volilni knezi Sveto rimskega cesarstva, torej osebnosti, ki so smele voliti in možnost biti izvoljene za cesarja. Nadalje v Sveto rimskem cesarstvu je veljalo pravilo, da vsak narod obdrži svoj pravni sistem. Takrat so to pravilo v latinščini imenovali ius gentium. Naši predniki so torej ohranili svoj pravni red, ki je bil seveda v latinščini imenovan ius sclavorum – torej pravo Slovanov, lahko rečemo tudi Slovencev.
Na osnovi pokristjanjevanja in slovenskem rodovnem pravu se je začelo oblikovanje Slovenskega naroda. Da se spomnimo s pokristjanjevanjem smo se naši predniki zavezali konceptu svobodnega posameznika, ki spoštuje osnovne moralno-etične norme, torej Deset božjih zapovedi, Zavezan pa je tudi svojemu pravnemu redu – pravu Slovencev. Na tej osnovi smo skupaj z drugimi Evropejci stopili na pot oblikovanja moderne Evrope in evropske civilizacije – modrosti zahoda.
Izoblikovanje Slovencev kot evropskega naroda
Nadaljnja zgodovina nam Slovencem ni bila posebno naklonjena. Ob vdoru Madžarov pod vodstvom Arpada in njegovih naslednikov v Panonsko nižino v začetku desetega stoletja je bila prva slovenska država Karantanija poražena. Izgubila je veliko svojega ozemlja, V bojih z Madžari pa je padla tudi celotna moška stran karantanskih knezov. Zato je svetorimski cesar Otto 1., potem ko je premagal Madžare v bitki pri Lechfeldu leta 955 Karantanijo razdelil na tri kneževine Koroško, Kranjsko in Štajersko. S tem je bilo nedvomno nastajanje Slovenskega naroda ovirano in mogoče zadržano, ne pa tudi preprečeno. Osnova proste volje, ki jo je Bog podelil človeku ob zavezanosti določenim moralno-etičnim normam je bila enostavno premočna, da se kljub takrat neugodnim zunanjim okoliščinam, postopek oblikovanja Slovenskega naroda ne bi nadaljeval.
Šestnajsto stoletje posebno še njegova druga polovica sta bila tista, ki sta dodala še zadnji element v narodni mozaik. To je bil slovenski jezik, ki je nosil vse značilnosti kulturnih evropskih jezikov. Dobili smo slovnico, učne knjige in slovenske prevode ključnih del če ne že svetovne pa za gotovo evropske kulture. Na tem mestu naj omenim samo Sveto pismo, ki je ključno pripomoglo k nastanku ne samo slovenskega naroda ampak tudi večine modernih evropskih jezikov. Zato lahko upravičeno smatramo, da je bilo oblikovanje slovenskega naroda na prehodu iz šestnajstega v sedemnajsto stoletje zaključeno. Iz slovanskih rodov, ki so se v šestem stoletju naselili na ozemlju današnje Slovenije se je na osnovah, o katerih sem predhodno govoril izoblikoval Slovenski narod. Naša etnogeneza, kot temu pravimo, je bila s tem zaključena. S ponosom lahko ugotavljam, da smo bili Slovenci eni prvih evropskih narodov, ki je zaključil svojo etnogenezo. To dokazuje dejstvo, da je bila slovenščina zaporedno 13 jezik, v katerega je bilo prevedeno Sveto pismo. Od tu dalje pa so potekala prizadevanja, da nas tudi drugi evropski narodi priznajo kot enakopraven narod in za oblikovanje nacionalne države. Ta prizadevanja pa so naletela na številne ovire, o katerih bom spregovoril v nadaljevanju.
Oblikovanje zahteve po nacionalni državi
Stoletja od začetka sedemnajstega pa vse do sredine devetnajstega so bila Habsburški monarhiji izrecno nenaklonjena nacionalni identifikaciji. Poudarjala se je lokalna identiteta npr. Kranjci, Korošci itd. ne glede na nacionalno pripadnost. Stvari so se spremenile šele leta 1848. Novo realnost ki je takrat nastala smo Slovenci s pridom izkoristili.
Kot prvega, ki je postavil zahtevo po združitvi vseh Slovencev v eni državi naj omenim koroškega duhovnika Matijo Majerja Ziljskega. Njegov program je v bolj diplomatski jezik, kot to opisuje prof. Granda v svoji knjigi Prva odločitev Slovencev za Slovenijo preoblikoval ne pa spremenil prof. Miklošič vodja slavistične katedre na Dunajski univerzi in večkratni rektor te univerze. Dal ji je naslov Kaj bomo Slovenci Cesarja prosili. Izoblikovana je bila torej zahteva po slovenski državi: neodvisna kraljevina Slovenija pod habsburško krono. In kar je enako pomembno kot oblikovanje same zahteve je način, kako so naši predniki to zahtevo podprli. Uveljavljali so koncept svobodnega posameznika zavezanega moralno-etičnim normam in zbirali podpise. Niso izvajali revolucije, pač pa so na demokratičen, svobodnega človeka vreden način izrazili svojo voljo in pričakovanja. S tem so Slovenci med prvimi, če ne kar prvi, postavili novo osnovo ne samo naše ampak tudi evropske državnosti in civilizacije. Svojo zahtevo po državnosti so naši predniki izrazili tudi z »Zemljevidom slovenske dežele«, ki ga je narisal Peter Kozler.
Ovire na poti k državnosti
Prvo oviro na poti k državnosti je predstavljal odnos Habsburške dinastije do nacionalnega vprašanja, ne samo Slovencev temveč tudi drugih narodov, ki so se izoblikovali ali so se še oblikovali znotraj Habsburške monarhije. Ta odnos do nacionalnih vprašanj je temeljil deloma na želji ohranjati zgodovinske tvorbe in deloma na še vedno prisotni protireformaciji, ki je dajala prednost lokalni pred nacionalno identiteto. To zavlačevanje in nepripravljenost na spremembe jasno kaže tudi dejstvo, da je bila nemščina kot učni jezik na Univerzi na Dunaju vpeljana šele z jožefinskimi reformami l. 1782. Vse do teh reform se je na Dunaju predavalo v latinščini. Ne moremo tudi mimo dejstva, da je slovenščina postala kulturen evropski jezik ravno med reformacijo. To jasno dokazuje dejstvo, da je Napoleon po ustanovitvi Ilirskih provinc l. 1809 vprašal Francosko akademijo, ali na tem področju obstaja kakšen evropski kulturni jezik in dobil je odgovor, da je to edino slovenščina.
Slovenski poslanci na Dunaju so se v letih pred 1. svetovno vojno večkrat srečali z odklonilnim stališčem cesarja Franca Jožefa do preoblikovanja avstrijskega dela Dualne monarhije po nacionalnem principu. Vedno jih je spraševal kaj pa bo potem z njegovimi dednimi deželami. In ko so zapuščali take avdience jim je v ušesih odmevalo: Meine Erbländer, meine Erbländer (moje dedne dežele, moje dedne dežele). Več razumevanja za slovenske zahteve je kazal šele prestolonaslednik Franc Ferdinand, vendar je to dogovarjanje prekinil Sarajevski atentat in 1. svetovna vojna, ki mu je sledila.
Po 1. svetovni vojni pa se je odnos mednarodne skupnosti do slovenskega narodnega vprašanja samo še poslabšal. K temu je bistveno pripomogla Versailleska mirovna konferenca in vzpon treh totalitarnih ideologij in sistemov: komunizma, fašizma in nacizma, če jih navajam v vrstnem redu kot so nastajali. Versailleska mirovna pogodba je odnos do nas Slovencev gradila na konceptu, ki ga je v svoji knjigi Zgodovina Avstro-Ogrske (Historie Autriche-Hongrie) l. 1867 objavil francoski diplomat in geostrateg Leger. V njej trdi, da je v vitalnem interesu Francije, da prepreči nemštvu dostop do Jadrana, kar močno spominja na Napoleonove Ilirske province. Nadaljevanje te misli, da so Slovenci prepogermanjeni, da bi to zagotovili, je bilo za nas še usodnejše, saj nam je Versailleska mirovna pogodba odrekla ne samo pravico do nacionalne države temveč celo pravico do nacionalnosti in nas v pretežni meri porinila v novo nastalo Kraljevino Jugoslavijo kot brezimni del neke fiktivne troedine nacije. Da smo ohranili vsaj minimalne simbole naše nacionalnosti se moramo v veliki meri zahvaliti dr. Antonu Korošcu za mene vodilnemu slovenskemu politiku medvojnega obdobja, ki se je bil ob upoštevanju dejstva, daje politika umetnost možnega, dosledno zavzemal za ohranitev slovenstva.
Drugo grožnjo naši nacionalni identiteti, ki temelji na svobodnem posamezniku, ki spoštuje moralno etične vrednote je prihajala od treh totalitarizmov, kot sem omenil že predhodno. Komunizem med obema svetovnima vojnama na nas Slovence ni imel večjega vpliva. Omenjam ga zato, ker od vseh treh totalitarizmov najbolj dosledno ruši osnove naše identitete in evropske civilizacije. Kot je zapisano v Komunističnem manifestu nameravajo med drugim po uspešno izvedeni revoluciji odpraviti narode njihovo identiteto in države – vse to v smislu gesla proletarci vseh dežel združite se. Nadalje bodo odpravili družino kot osnovno celico družbe in ukinili privatno lastnino, kar je v jasnem nasprotju z Desetimi božjimi zapovedmi in moralno etičnim vrednotami tako slovenstva kot evropejstva. Naj vas spomnim samo na dve božji zapovedi: spoštuj očeta in mater in ne kradi.
V tem pogledu sta bila nekoliko bolj preprosta tako fašizem kot tudi nacizem. Njuna osnovna zahteva je bila širitev nacionalnega ozemlja. Fašisti so bili mnenja, da morajo ponovno osvojiti in nato italijanizirati ozemlje, ki ga je obvladoval znani rimski imperator Julij Cezar in da so jim za to dovoljene vse metode od prepričevanja do najbolj grobega nasilja.
Slednje je najbolj prizadelo tisti del Slovenije in tiste Slovence, ki so živeli na slovenskem nacionalnem ozemlju, ki ga je Versailleska mirovna pogodba podarila Italiji. Nacizem Slovencev ni priznaval niti kot narod niti kot nacijo. Nacisti so se sklicevali na njihovo dogmo, da premagani narodi nimajo pravice obstanka ali v nemščini: »Die besiegten Nationen haben kein Recht zum Bestehen«.
Zanimivo je, da so nam tako evropske demokracije kot tudi totalitarna fašizem in nacizem odrekali pravico do narodnega obstoja. In to je imelo med prihajajočo 2. svetovno vojno za nas zelo neugodne posledice.
2. svetovna vojna in njene posledice
Neposredno pred formalnim začetkom 2. svetovne vojne so trije totalitarizmi sklenili zavezništvo, ki je znano kot pakt Ribbentrop – Molotov, s ciljem uničiti evropske demokracije in zavladati Evropi. Kot začetek 2. svetovne vojne običajno jemljemo trenutek, ko je nacistična Nemčija z zahoda napadla Poljsko. Temu je sledil napad komunistične Sovjetske zveze ne samo na Poljsko temveč tudi na Baltske države Estonijo, Latvijo, Litvo in Finsko. Po zasedbi vzhodnoevropskih držav, se je naslednje leto 1940 ob odločilni materialni pomoči Sovjetske zveze nacistična Nemčija obrnila na zahod in si podredila Francijo in druge zahodnoevropske države. To pa je vodilo do spora med totalitarno Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Stalin je bil namreč prepričan, da za svoje dotedanje sodelovanje ni bil primerno nagrajen. Ta spor se je zaostril do te mere, da je l. 1941 po okupaciji Kraljevine Jugoslavije nacistična Nemčija napadla komunistično Sovjetsko zvezo in s tem so se zavezništva med državami vpletenimi v 2. svetovno vojno napisala na novo.
Po zmagi Angleško – Ameriško – Sovjetskega zavezništva nad fašistično Italijo in nacistično Nemčijo l. 1945 je bila Evropa razdeljena na demokratični zahod in komunistični vzhod, padla je železna zavesa. Res je bil sedaj večji del slovenskega nacionalnega ozemlja kot po 1. Svetovni vojni vključen v komunistično Jugoslavijo in formalno je bila oblikovana celo LR kasneje SR Slovenija. S tem naj bi bilo na videz slovensko nacionalno vprašanje rešeno, saj naj bi dobili svojo državo. Vendar to je bilo res samo na videz. Celotno oblast je imela centralno organizirana Komunistična partija, ki je z obsežnimi migracijami znotraj Jugoslavije stremela najprej k slabitvi nato korakoma k izbrisu nacionalne identitete vse v smislu dogme proletarci vseh dežel združite se. Identiteto Slovencev kot evropske nacije so komunisti nadalje dosledno uničevali z kolektivizacijo, torej izbrisom individualnosti, odpravo privatne lastnine in uničevanjem družine kot osnovne celice družbe. Očitno je bilo, da je oblikovanje SR Slovenije samo kratkotrajna prevara na poti v komunistično dominirano brezrazredno družbo. Izgledi, da bomo Slovenci ostvarili svoj več stoletni sen o neodvisni državi slovenskega naroda so bili slabši kot po !. svetovni vojni.
Luč na koncu tunela
Leto 1954 je v to neperspektivno situacijo prineslo luč na koncu tunela, mogoče samo odblisk luči na koncu tunela. To so bile Rimske pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Vsaj neka intelektualna manjšina se je začela zavedati, da sedaj lahko moderniziramo zahtevo prof. Miklošiča iz leta 1848. Sedaj se lahko zavzemamo za neodvisno republiko Slovenijo, kot del nastajajočih Evropskih povezav. Ponovno naj bi prevladal princip svobodnega posameznika, ki je zavezan moralno-etičnim normam evropske civilizacije. Na tem principu temelji slovenski narod in težko pričakovana slovenska država. Verjeli smo, da bo na tem principu temeljila tudi novo nastajajoča povezava evropskih držav. Začelo seje razmišljati o tem, da komunistični blok konkurence z združeno Evropo ne bo zdržal, kar odpira nam Slovencem nove perspektive. Rodilo se je novo upanje.
Kmalu pa je prišla tudi streznitev. Krog tistih, ki so videli nove perspektive se je le počasi širil in tudi razpoka med enoumnim socialističnim na eni strani in svobodnim gospodarstvom na drugi strani se je vsaj na začetku le počasi odpirala, za mene vse prepočasi.
Potem pa so prišla osemdeseta leta preteklega stoletja in razpoka v gospodarskem razvoju se je spremenila v prepad. Komunistična gospodarstva tedaj niso več samo zaostajala za svobodnimi, tržnimi gospodarstvi demokratične Evrope, ampak so začela celo nazadovati. K temu je veliko pripomogla tudi politika vlade ameriškega predsednika Ronalda Reagana (1982 – 1989), ki jo poznamo kot »Vojna z imperijem zla« ali angleško »War to evil Empire«. Glavna točka te politike je bila, da so Združene države in demokracije zahodne Evrope komunistični blok odrezale od svojih tehnoloških dosežkov. To pospešeno zaostajanje komunističnih gospodarstev je vneslo dvom tudi v glave komunističnih veljakov. Zavedali so se, da tako ne gre več naprej in da so potrebne spremembe, niso pa vedeli kako temeljite spremembe bodo potrebne. V Sovjetski zvezi je tako pod vodstvom Mihajla Gorbačova nastal koncept Perestrojke, torej preoblikovanja komunističnega sistema. Slovenski komunisti so svoj sistem prenove nekoliko manj odkrito imenovali Sestop z oblasti.
Med tem ko so komunisti po vsej vzhodni Evropi iskali koncepte za prenovo svojega sistema, se je začela organizirati tudi protikomunistična opozicija. Iz neznanih posameznikov so nastale nove demokratične stranke oziroma njihovi zametki. V Sloveniji se je že l. 1988 kot prva oblikovala Slovenska kmečka zveza. Po njenem vzoru so se pozimi 1988 – 89 oblikovale še druge demokratične stranke. Te so se začele medsebojno povezovati in oblikovale so Majniško deklaracijo 1989. Mislim, da smo na to deklaracijo Slovenci lahko upravičeno ponosni. Kot edini med narodi za železno zaveso smo vsem sonarodnjakom, vsej Evropi in demokratičnemu svetu jasno povedali, kaj hočemo. Osnovne zahteve so bile svoboden posamezni, ki je zavezan tradicionalnim moralno etičnim vrednotam, s tem kompatibilno torej svobodno tržno gospodarstvo in neodvisno državo Slovenijo, ki bo na osnovi večinske volje prebivalstva sodelovala s sosednjimi državami. V tej deklaraciji smo sledili volji neštetizh rodov po evropski Sloveniji,
Udejanjenje zgodovinskih hotenj
Na osnovi Majniške deklaracije so novonastale stranke oblikovale koalicijo Demos. Ta je zmagala na volitvah kljub temu, da bi jim Ido težko rekel, da so bile poštene in fer. Oblikovana je bila l. 1990 prva slovenska demokratično izvoljena vlada in začela se je tranzicija – povratek k državi svobodnih ljudi, katerih medsebojne odnose določajo tradicionalne evropske moralno etične vrednote. Sledil je še drug, rekel bi, samoumeven korak, to je prizadevanje za neodvisno slovensko državo. In ponovno smo tu Slovenci napravili korak, ki je bil v smislu evropske civilizacije samoumeven, niso pa mu sledili v nobeni drugi državi, ki je bila na vzhodni strani železne zavese. Izvedli smo referendum, ki je s presenetljivo večino potrdil željo Slovencev po samostojni državi. Ta je bila razglašena šest mesecev kasneje 25. 6. 1991. Praktično še isti dan je sledil napad komunistično vodene Jugoslovanske ljudske armade na neodvisno Slovenijo. Jugoslovanska komunistična »vrhuška« ali če hočete avantgarda se ni mogla sprijazniti z dejstvom, da se v Sloveniji sledi volji ljudi, da se udejanja osnovne principe evropske civilizacije, če hočete modrosti zahoda in ne njeni volji in ukazom. Tudi v tem primeri se je pokazalo kako velika so razhajanja med normami evropske civilizacije in komunistično doktrino.
Sledila je desetdnevna obrambna vojna, v kateri je Slovenija obranila svojo samostojnost. Tudi na tem mestu bi žalil izraziti sovjo zahvalo in globoko spoštovanje vsem, ki so naša obrambna prizadevanja vodili ali v njih aktivno sodelovali. Po uspešni obrambi samostojne Slovenije so stekla prizadevanja za njeno mednarodno priznanje. Kljub zgodovinskim zadržkom nekaterih držav je prevladal naš argument: z neodvisno in demokratično Republiko Slovenijo smo tudi na dem delu evropskega kontinenta uveljavili vse osnovne norme evropske civilizacije. Zato je tudi do mednarodnih priznanj prišlo relativno hitro. Države zahodnega civilizacijskega kroga tudi tiste med njimi, ki so govorile, da neodvisne Slovenije še petdeset let ne bodo priznale, so spoznale, da Republika Slovenija spoštuje tradicionalne evropske vrednote, da torej pripada njihovemu krogu.
Nekoliko dlje vse do l. 2004 smo morali čakati nas članstvo v Evropski uniji in Natu. S tem pa je bil vsaj pravno zaključen koncept slovenske državnosti, ki ga je l. 1848 postavil prof. Miklošič in je bil posodobljen v Majniški deklaraciji 1989.
Neodvisna in samostojna Republika Slovenija članica Evropske unije je omogočila tudi poglabljanje odnosov med Slovenci živečimi v Sloveniji in onimi v zamejstvu in izseljeništvu. Oblikovalna je bila ideja o skupnem kulturnem prostoru. Verjamem, da bomo to zamisel skupnega v bodočnosti še poglabljali in intenzivirali.
Ovire na naši evropski poti
Po vzpostavitvi demokratične, neodvisne Republike Slovenije vsaj jaz nisem videl ovir, ki bi nam preprečevale, da ne bi našim sodržavljanom zagotovili razvoj primerljiv ostalim evropskim demokracijam, materialno blagostanje in kulturno bogastvo. In vendar se je taka ovira pojavila in to ne samo pri nas ampak tudi drugod v demokratičnem svetu, ki spoštuje osnovne norme zahodne civilizacije, ki v vsakodnevnem življenju uveljavlja modrost zahoda. Ta ovira je kulturni marxizem. Zato bi o njem in njegovih ciljih rad spregovoril nekaj besed.
Že kmalu po komunistični revoluciji v Rusiji so določeni marxistični teoretiki sprevideli, da revolucionaren prevzem oblasti, kot je bil izveden v Rusiji, v razvitejšem svetu srednje in zahodne Evrope vsaj v normalnih okoliščinah ni možen. Zato so iskali alternativne poti za vzpostavitev marxistične družbe. Med vidnejšimi so bili v Italiji Antonio Gramsci in v Nemčiji filozofi Frankfurtske šole Max Horkheimer, Teodoro Adorno, Herbert Marcuse in drugi. Mlajšo generacijo mislecev kulturnega marxizma je v svoji knjigi: Zablode, prevare, hujskaštva – misleci nove levice predstavil Roger Scruton med njimi tudi Slovenca Slavoja Žiška. Njihova osnovna misel je, da je v državah kjer prevladuje zahodna civilizacija potrebno predhodno zrušiti ali vsaj načeti moralno-etične norme na katerih ta civilizacija stoji. To se še posebej nazorno vidi v njihovih prizadevanjih, da bi uničili ključne temelje zahodne civilizacije kot so družina, narod, vera in zasebna lastnina.
Njihova osnovna teza, ki jo, če sledimo Scrutonu, jo lahko štejemo kot zablodo ali prevaro, je, da demokracija ne deluje, ker naj ne bi zagotavljala enakopravnosti nekih ekstremnih, obrobnih skupin. Pri tem ne upoštevajo, da sta v zahodni civilizaciji svoboda in enakopravnost zagotovljena vsakemu posamezniku torej tudi pripadnikom obrobnih skupin. Skupine, ki jih najpogosteje nagovarjajo, so ekstremni ekologi, zaščitniki živali, LBTG+ itd. Na tem mestu bi spomnil samo na predlog zakona o zaščiti živali, ki je sedaj v razpravi v slovenskem Državnem zboru. S tem poskušajo kulturni marxisti v naši družbi ustvariti več med seboj nasprotujočih – sovražnih skupin, podobno kot je Marx takratno družbo razdelil na dva razreda proletariat in kapitaliste. Sovražen odnos med temi skupinami naj bi enkrat v prihodnosti omogočil marxistično revolucijo, katere cilj je uničenje demokracije in prevzem oblasti.
Nadaljnjo slabitev zahodne civilizacije si kulturni marxisti obetajo od migracij, zato jih dosledno podpirajo in zagovarjajo, še posebej če te v evropski prostor vodijo ljudi, ki ne pripadajo naši civilizaciji ali so ji celo sovražni. S tem upajo, da bodo zmanjšali delež prebivalstva, ki spoštuje moralno etične norme zahodne civilizacije.
Kulturni marxisti si nadalje prizadevajo čim bolj omejiti ekonomsko svobodo posameznika in to z metodami, ki bi jih Scruton štel ali med prevare ali hujskaštva. Dobro se zavedajo, da inovativnost, produktivnost in kot rezultat tega visok življenjski družb, ki vsaj večinsko pripadajo zahodni civilizaciji temelji ravno na ekonomski svobodi. Že najmanjši odmik od nje ima lahko težke gospodarske posledice. Zgovoren dokaz za to je občuten padec industrijske proizvodnje v zadnjem letu dni v Sloveniji. Zato zagovarjajo tezo, da je nadaljnja gospodarska rast v Evropi in Severni Ameriki iz različnih razlogov nezaželena. Ti so najpogosteje ekološke narave. Poudarjajo tudi, da bi to zmanjšalo razlike v življenjskemu standardu po Svetu in odvzelo državam, ki pripadajo zahodnemu civilizacijskemu krogu, po njihovem mnenju neupravičeno prednost.
Naj bo to dovolj o kulturnem marxizmu na tem mestu. Vsem, ki jih ta tema zanima toplo priporočam dve knjižici, ki ju je napisal Alejandro Pena Esclusa in sicer Forum Sao Paulo in kulturna vojna in Volilne prevare Foruma Sao Paulo. Res avtor pretežno obravnava uničujoče delovanje kulturnih marxistov v Južni Ameriki, ampak vzporednice z Evropo in Slovenijo so več kot očitne.
Ohranim Slovenijo in slovenstvo
Če povzamem pravkar povedano, lahko ugotovimo, da se je današnja Slovenija in mi Slovenci kot narod gradila dolga stoletja na temeljih in pripadnosti zahodni civilizaciji, modrosti zahoda. Smo sestavni del te civilizacije. Prepričan sem, da mi Slovenci in Slovenija kot država s to civilizacijo stojimo in pademo. Zato je pomembno, da zavrnemo kulturni marxizem s tako ali podobno večino, kot smo se na plebiscitu odločili za samostojno Slovenijo in zavrnili klasični komunizem. Zato vas drage poslušalke in cenjeni poslušalci na koncu prosim ostanite zavezani zahodni civilizaciji – ostanite modri.
Hvala ker ste mi prisluhnili in Bog z vami.
