Velika noč kot najstarejši in najpomembnejši krščanski praznik je čas globoke duhovne refleksije in prenove. Prežeta je z arhaičnimi običaji in simboli, ki so se skozi zgodovino ohranili vse do danes in imajo korenine v krščanstvu. Praznik Jezusovega vstajenja od mrtvih obuja upanje, prenovo duha, poglobitev vere in prinaša veselje in radost. Praznuje se že vse od leta 325, ko je koncil v Nikeji določil, da se obhaja vsako leto po prvi luni po začetku pomladi (najbolj zgodaj 22. marca in najpozneje 25. aprila).
Velika noč ima zelo močno tradicijo, ki se je ohranila kljub različnim pretresom, prepovedim in spremembam. Pri nas ta praznik po osamosvojitvi dobiva vse pomembnejše mesto, vse bolj se obujajo pozabljeni običaji in tradicija ter se krepi zavedanje o globoki simboliki praznika, o njegovi bogati vsebini in skrivnostnosti.
Dekleta nesejo v jerbasih na glavi velikonočne jedi k žegnu. Sika je iz leta 1932. Vir slike: Fototeka Loškega muzeja Škofja Loka.
Bogata velikonočna liturgija
Vsaka podrobnost praznika nosi poseben pomen in vsebino ter sestavlja in gradi pomembno sporočilno celoto – od priprav na praznik, postnega časa, velikega tedna, ki se začne s cvetno nedeljo, do maše na veliki četrtek, ko se zavežejo in utihnejo zvonovi, in do prazničnega tridnevja s sobotno velikonočno vigilijo, ko se zvonovi spet oglasijo.
Med liturgičnimi vrhunci velikonočnih praznikov je večerna sveta maša na veliki četrtek v spomin na Jezusovo zadnjo večerjo in na ustanovitev zakramenta evharistije ter na najvišjo zapoved ljubezni, ponazorjeno z Jezusovim umivanjem nog. Od 6. stoletja pa ta dan poteka tudi krizmena maša, ko duhovniki obnovijo svoje obljube in se blagoslovi ter posveti sveta krizma in se blagoslovijo sveta olja. Še en vrhunec je sobotna velikonočna vigilija, ki obhaja Jezusovo vstajenje, zmago luči nad temo, pri čemer velikonočna sveča, prižgana z blagoslovljenim velikonočnim ognjem, predstavlja Jezusa – ki je luč sveta.
Valvasor je prvi opisal kranjski žegen
Velikonočne jedi prav tako v sebi nosijo močno simboliko in so povezane s ponazoritvijo Kristusovega trpljenja: meso je Jezusovo telo – sprva se je uživala jagnjetina, kasneje prekajen vrat ali šunka, hren ponazarja trpljenje in žeblje, potica trnovo krono in jajca so Jezusove kaplje krvi, hkrati pa tudi simbol ponovnega rojstva, večnega življenja in vstajenja.
Prvi slikovno dokumentiran žegen.
Blagoslov teh jedi oziroma žegen ima pri nas že dolgo tradicijo, izpričan je že v 14. stoletju, prvi pa je kranjski žegen opisal Valvasor, in sicer je med jedmi, namenjenimi za blagoslov, naštel prekajeno svinjsko gnjat in pleče (pri tem je omenil, da bi moralo biti v košari velikonočno jagnje), soljeno govedino, v bražiljki kuhana jajca in kolač. Grafika Jurija Šubica iz 19. stoletja pa je prva slikovna upodobitev velikonočnega žegna pri nas in prikazuje jerbas in pehar s štruco kruha, jagnjetino, prekajeno kračo, klobaso, orehovim ali medenim kolačem v obliki venca, hrenom in rdečimi pirhi. Ob grafiki je zapisan zanimiv pomen za hren: naj bi bil zadnja jed, ki so jo dali trpečemu Jezusu na križu.
Kruh in potica imata pomembno mesto med velikonočnimi jedmi
Podobno kot ob božiču ima tudi na veliko noč v našem izročilu kruh pomembno mesto in ga v različnih oblikah na ta pomladni praznik pri vsaki mizi postavijo na mizo – pa naj gre za pletenice kot podloge za pirhe, velike pletenice, praznični beli kruh ali kakšno drugo različico. V košari za žegen tako ni smel manjkati hleb belega kruha, ponekod je ponazarjal Jezusovo telo. Simbolizira tudi spomin na veliki četrtek, ko je Jezus kruh delil s svojimi učenci.
Do 9. stoletja je bil kruh nekvašen, iz tega izhaja tudi hostija, po tem obdobju pa se je pekel kvašen kruh, njegova oblika je bila pa vedno okrogla, tako kot oblika velikonočne potice, pogače ali kolača, ker simbolizirajo Jezusovo trnovo krono. Kruh je temelj starih tradicionalnih velikonočnih jedi, kakršna je gorenjska prata. Če je še ne poznate, vam ne bo žal, če se je lotite in z njo obogatite velikonočno mizo. Recept zanjo je zlahka najti, se pa pojavljajo že nekatere posodobljene različice, kot je peka v modelu in ne v črevu ter celo brezmesna varianta, ko namesto šunke v prato date nariban sir. Ta recept mi je razkrila domačinka iz Štefanje Gore na Gorenjskem in postaja vse bolj priljubljen.
Potica – vedno kraljica na praznični mizi. Vir slike: Profimedia.
Seveda pa ni velikega praznika brez naše dobre stare potice. Prvi recept zanjo je zapisal Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske v 17. stoletju, vendar se je precej razlikovala od današnje po obliki in načinu peke, saj so bile po njegovih besedah potice oziroma povitice, kot so jim rekli, podobne hlebcem kruha in so jih pekli na odprtem ognju in ne v lončeni posodi. Valvasor opisuje še velikonočni kolač iz tankega testa, ki so ga namazali z nastrganim sirom, zmešanim s surovimi jajci, smetano, sladkorjem, rozinami in šilcem vina, vse skupaj pa so zavili v okrogel venec.
Velikonočni ponedeljek je dan za druženje in veselje
Po dnevih refleksije, globoke zamaknjenosti in molitve ter nedeljskega družinskega praznovanja velike noči je velikonočni ponedeljek namenjen obiskom in druženju ter slavitvi pomladi in življenja. Marsikje se spet obujajo velikonočne igre, kot je sekanje pirhov, nekatere občine celo pripravljajo organizirano tekmovanje.
V velikonočnem času naj se ohranja bogata vsebina in simbolika praznika, da se ne sprazni le na zunanje dejavnike in postane skomercializirana, kot se to dogaja v nekaterih delih sveta.
Powered by Contextual Related Posts
