Razblinjene sanje
Pomlad je prišla. Vse cveti, drevesa se počasi oblačijo v zeleno. Počasi se prikriva ali zakriva dolgoletno zimsko spanje. A ne more prekriti in ne zakriti vsega. Budnemu opazovalcu ne. Pred časom sem na tem mestu pisal, da pri nas vse razpada. Zdi se, da nas le še športniki nekako držijo nad vodo, da ne potonemo na dno. Pozornemu opazovalcu pa žal ne uide, da nam iz generacije v generacijo vladajo politiki brez političnih izkušenj, za katere se zdi, da so z vplivnim položajem (ne uglednim, ker so ugled zbili do dna) označili le še eno manjkajočo kljukico na svoji življenjski poti. Ki je pri mnogih dvomljivega slovesa.
Ko tečem, kolesarim, se sprehajam ali se vozim z avtomobilom po naši državi, se čudim, kako gredo stvari tako počasi naprej. Vse bolj se mi zdi, da sploh ne gredo. Ob cestah, sploh tam, kjer je zraven strmo pobočje, stojijo na pol podrta, tudi podrta drevesa, ki jih že malo večja sapica ali snežna odeja lomi, premika sem ter tja. Nihče se več ne trudi, da bi ta podrta drevesa odstranil in s tem preprečil marsikatero nesrečo. Podobno je, ko opazujem struge manjših in večjih potokov. Nihče se ne loti odstranjevanja polomljenih dreves, ki potoke jezijo. Le vprašanje časa je, kdaj bo že prvo večje deževje povzročilo podobno škodo, kot smo ji bili priča lani avgusta. Nekam bo to odneslo. Ustavilo se bo pri prvem mostu, ki ga bo preplavilo ali odtrgalo. Ko odgovorne opozoriš na to težavo in nevarnost, le zmignejo z glavo in rečejo, da bi bilo treba, če bi želeli odstraniti podrta drevesa, ki ogrožajo varnost prometa, zapreti cesto, kar pa je drago. Mogoče res, ampak, mar ni še bolj drago človeško življenje, če previsoka drevesa ob cesti, porasla z bršljanom, z uničenimi koreninami padejo na vozilo in morebiti povzročijo smrt?
Pravijo tudi, da zelo težko pridejo do dovoljenja za čiščenje strug potokov in odstranjevanje podrtih dreves. Saj veste, okoljevarstveniki nam ne pustijo. Ali pa: nimamo koncesije. Izgovor za izgovorom. Brigajo mene prazne besede. Mi se zganemo šele, ko nam gori pod nogami, ali ko se zgodijo podobne poplave kot so se avgusta, ali žledolom pred leti. Takrat stopimo skupaj, zaženemo kolesje. Ampak takoj zatem smo spet na starem. Spet nemo opazujemo, kako nam vse razpada. Edino, kar znamo, to pa dobro, za nesmisle zapravljati denar. In pisati neživljenjske zakone.
Recimo omejitve, take in drugačne, za naše kmete. Za tiste, ki se jim sploh še da delati na kmetiji, ki so sploh še pripravljeni za vse nas molsti krave, posejati pšenico, skrbeti za travnike, pa za gozd. Mar potem čudi, da imamo vse manj delujočih kmetij, da se kmetje „bunijo“ ali bolj po slovensko, da so na nogah. Da je samo še vprašanje časa, kdaj bodo zasedli prestolnico in nam vsem sporočili, da bo brez njih Slovenija le še bolj razpadala.
Slovenije si nisem domišljal take, kot je danes. Upal sem, da bodo „večne“ in okostenele politike, ki so bili enobarvni, zamenjali sodobnejši, vseh barv, pošteni, ki bodo znali prisluhniti ljudstvu, ki mu vladajo, ki bodo po Sloveniji hodili z odprtimi očmi in ne taki, katerih glavni namen bo polnjenje žepov. Svojih. In praznjenje naših.
Ampak, ker smo v velikonočnem času, ker nam je nekoč božji sin dal upanje, da je lahko boljše, sem optimist, da se tudi pri nas vendarle spet lahko kaj spremeni. Na bolje. Da se bomo vendarle spet prebudili iz zimskega spanja. Enkrat, v času slovenske pomladi, smo se že.
Powered by Contextual Related Posts
