Moram reči, da imam precej srečno izbiro pri knjigah. Resda, v zadnjih letih kakšno knjigo, ki jo začnem prebirati, pa me ne pritegne, tudi odložim. Včasih za vedno. Le v redkih primerih se je še enkrat lotim. Zadnje knjige, ki sem jih prebral, o nekaterih napisal tudi kratke recenzije, ki jih lahko prebirate na teh straneh, so bile zelo različne, a vse zanimive. No, katera sem ter tja malo manj. O tistih si niti nisem upal napisati mnenja. Kdo pa sem jaz, da bom kritiziral delo, v katerega je nekdo vložil več let trdega dela? Ja, tudi pisanje knjig je trdo delo. Rad pa pohvalim, če mi je kaj všeč.
Naj bo to dovolj za uvod v par vrstic, ki jih bom tokrat namenil knjigi Vohunka, ki jo je napisal Ivan Šega, ki je letnik 1939. To letnico sem namerno omenil, ker pisatelj tudi zaradi svoje starosti zelo dobro pozna čas, ki smo ga živeli tisti, ki smo okusili tako življenje v nekdanji skupni državi, kot življenje v samostojni državi. No, pisatelj je šel celo skozi krute čase druge svetovne vojne, ko je razpadla nekdanja monarhija in smo dolga leta živeli v socializmu. Nekateri so rekli, da smo na poti v komunizem, v brezrazredno družbo. Kar je bila utopija in laž. Vse za doseganje sebičnih ciljev.
Kdor se bo lotil branja omenjene knjige, se bo soočil tudi z vsem tistim stranpotem zlaganega sistema, kjer so uspevali upognjenci, kjer so nekateri za vedno čez noč izginili, ali na Golem otoku ali kje v breznih, dogajale so se kraje novorojenčkov, razlastninjenja, zaradi vsesplošnega vohunstva nisi mogel nikomur več zaupati in podobno. Tudi o tem piše v svoji ne prvi knjigi Ivan Šega, ki je mimogrede leta 2019 dobil priznanje za najboljši roman v kategoriji Samozaložništva Mož z napako, za najboljšo knjigo po kriterijih JSKD Republike Slovenije pa je bil leta 2021 nominiran tudi njegov roman Kofetarica. Zna biti, da bo tudi njegov roman Vohunka.
Nekaj o vsebini romana Vohunka sem že namignil. Še nekaj bom, a ne preveč, da vam vsega ne izdam. Saj veste, ko enkrat izveste za končni rezultat neke nogometne tekme, si posnetek tekme le redko pogledate. Tako je tudi pri knjigi.
Kakorkoli že, Matija, ki preživi koncentracijska taborišča, po vrnitvi domov na malo kmetijo k svoji ženi pade v roke tajne policije Ozne. Želijo, da postane aktivni sodelavec, kar pomeni tudi pošiljanje nedolžnih ljudi v zapor. Ker se ne ukloni, sluti, da bodo prišle neizogibno posledice. Taka je bila pač takratna partija, kjer so vladali koristoljubci in ljudje brez vesti. Srečen dogodek rojstva prvorojenke je uničilo maščevanje partije, ki je poskrbela, da je otrok odšel v tajno posvojitev v takrat še bratsko in prijateljsko Rusijo. Češ, da je deklica po porodu umrla. Ko bi se morala Matija in njegova žena razveseliti prihoda drugega otroka, so v Ozni poskrbeli, da je bil Matija poslan na Goli otok, njegova žena je kmalu po porodu umrla, fanta pa je v roke vzel sistem, ki ga je vzgojil po svoji podobi.
Potem se zgodba nadaljuje več kot pol stoletja kasneje, ko se Irena, nekdaj ukradena hči Matije, vrne iz Rusije, kjer se poslovno in kasneje, ko se oba upokojita, tudi osebno zbliža z nekdanjim sodelavcem Ervinom. Ervin takoj po upokojitvi začne raziskovati svojo preteklost, medtem ko bi se rada Irena odpovedala vohunjenju za Rusijo. Vendar so tudi po njeni upokojitvi Rusi potrebovali njeno znanje. Dali so ji nalogo, da Sloveniji onemogoči nakup finskih oklepnikov Patria. Ali je Irena sprejela ponudbo ruskega veleposlanika pri nas ali ne, vam ne bom zaupal, ker potem branje ne bi bilo tako zanimivo. Tudi ne, ali sta Irena in Ervin odkrila svoje korenine. Zato knjigo kar vzemite v roke. Super je. Knjigo lahko naročite pri Založbi Primus.
Powered by Contextual Related Posts
