Skip to content

Prazniki

Če bi se moral odločiti, kateri praznik mi je najljubši, bi bil v precej velikih težavah. Ravno zaradi tega sem pred časom na svojem Facebook profilu objavil eno kratko nagradno anketo z vprašanjem, kateri praznik je mojim Facebook prijateljem najljubši. Ker sem mini anketo objavil v času praznika dneva upora in blizu 1. maja, sem pričakoval največ odgovorov »dan upora ali prvi maj«.

Pa se ni tako zgodilo. Kar dve tretjini sodelujočih (do danes, ko to pišem, torej 29. aprila) se jih je odločilo za božič, nekaj od teh resnici na ljubo za božično novoletne praznike. Očitno je, da mnogim božič pomeni slavljenje prihoda otroka na ta svet, seveda v prvi vrsti Jezusa, nekaterim med njimi pa tudi nekakšen romantični čas, ko je marsikje pri nas narava zasnežena (manj sicer kot desetletja poprej), mesta so praznično razsvetljena, to pa je tudi čas, ko se družine zberejo in poveselijo. Pa še dober teden vse skupaj traja, saj je vmes tudi praznik, ko smo se odločili za samostojno Slovenijo. Ravno ta dan in pa dan državnosti, ko smo dobili svojo državo, sta meni podobno ljuba kot božič in velika noč. Novo leto niti ne toliko, ker takrat nekako vem, da se spet začne vse znova.

Nadvse ljubi so mi tudi osebni prazniki, v preteklih letih, ko so živeli moji stari starši, tudi praznovanja godov, dandanes, ko to marsikje tone v pozabo (žal) pa rojstni dnevi. Še ena priložnost, ko se spet zbere sorodstvo in je veliko priložnosti za pomenkovanja.

Sam imam prav poseben spomin na prvi maj, pravzaprav bolj na dan pred tem, ko smo vsaj v našem koncu (v Zasavju) skorajda na vseh gričih kurili kresove. Vse skupaj se je začelo že mesec prej, ko smo fantje in tudi dekleta na mesto, kjer smo načrtovali postavitev kresa, iz gozda prinašali suho dračje in zelene smreke, ki smo jih poprej seveda »pobrenkali«. Če ne veste, kaj pomeni pobrenkati smreko, bom pojasnil. S sekiro smo se fantje povzpeli na vrh smreke. Precej visoko se je začelo sekanje vej, vse do zadnje spodaj, ki smo jo morali pustiti, da smo se lahko varno spustili na tla. Še dandanes opazim kakšno »svojo« smreko, ki je pobrenkana povsem od vrha do tal. Takrat smo v kres dodali tudi nekaj avtomobilskih gum. Saj veste, da je bolj gorelo, ko smo na večer kres prižgali. Včasih se je kakšna goreča guma izmaknila in zgrmela po griču v dolino. Ponavadi do naših barak. Kar nekaj dela smo imeli, da smo gumo uspeli pogasiti. Da bi zgorele barake polne drv in premoga nismo smeli dopustiti. Tistim, ki ste ob gumah zastrigli z ušesi, naj pojasnim, da takrat pred pol stoletja nihče med nami ni razmišljal o kakšni ekologiji. Pri nas se je tako in tako kadilo iz vseh dimnikov celo leto. Od gorečega premoga je bilo vse zakajeno in sajasto. Še sneg je bil pri nas črn. Če vam zaupam, da smo na jutro, ko je kres skoraj pogorel, v žerjavici pekli krompir, ki smo ga otroci poprej izmaknili iz kleti naših staršev, potem vam bo še bol jasno, da o zdravem načinu življenja nismo nič vedeli ali zelo malo. Pečen krompir je bil črn od žerjavice in pa verjetno od zgorelih gum. Kar nas ni motilo. Teknil nam je vseeno. Takrat je bilo »moderno« biti okrog ust črn kot dimnikar.

Zdaj je kresov zelo malo, kar je po svoje žalostno, ker kres je pomenil tudi celomesečno druženje, delo, pa na koncu, ko je zagorel, tudi obilo zabave. Naši starši so bili pogosto »pijani kot čepi«. No, bolj moški del. Eden od staršev je moral biti trezen, da je domov varno odpeljal drugega. Mi, otroci, smo uživali tudi ob pokanju iz naših prav posebnih kanonov. Tako smo rekli našim topom, ki so delovali na karbid. Kasneje, ko nas je srečala puberteta, pa smo uživali, če nam je katero uspelo po večurnem nagovarjanju poljubiti. Ja, lepi časi, ki se zdaj ne dajo več ponoviti. Po drugi strani pa ne verjamem, da smo dandanes, ko imamo na tisoče predpisov, zapovedi in omejitev, kaj bolj okolju prijazni. Denimo, če smo prej imeli le v vsaki peti družini avto ali moped (mi, moped), sta zdaj skoraj v vsaki družini že najmanj dva.

Kakorkoli že, vsi prazniki so mi pri srcu, sploh tisti, ki so dela prosti dnevi. Pa čeravno sem sedaj v klubu upokojencev in imam vse dni dela proste dneve. Ampak, ker nisem sebičen, sem zelo vesel, da so kakšen dan ali dva »frej« tudi vsi tisti, ki še hodijo v službo. Tudi zame! Naj živijo prazniki.

Subscribe
Notify of
guest
1 Komentar
Inline Feedbacks
View all comments
baubau
baubau
14 days ago

Velikonočno tridnevje

Prijava na e-novice