Simboli našega izročila nas bogatijo še danes

Posted on 1. 6. 202431. 5. 2024 by Lučka Tancer

Starejše je neko ljudstvo, bogatejša je njegova zakladnica običajev, simbolov, obredov in širša je njegova zbirka snovne in nesnovne dediščine, zapuščina njegovih prednikov pa ostaja živa in se ohranja skozi rodove. Slovenci smo star narod, za sabo imamo dolgo zgodovino – od ustoličevanja knezov v svoji kneževini Karantaniji do nedavne ustanovitve lastne samostojne države.

Vmes se je z našim narodom dogajalo marsikaj, za njim so številni zmagoslavni trenutki in tudi še bolj številni težki trenutki, ko so nas teptali z vseh strani, ko smo bili zaničevani in obsojeni na iztrebljenje. A smo obstali tukaj, na svojem ozemlju, in pišemo svojo zgodovino naprej.

V zadnjem času je spet vedno več zanimanja za naša stara praznovanja in naše simbole ter elemente izročila, ki so bili skozi preteklost močno prepleteni z vsakdanjim življenjem naših prednikov in ki nas spremljajo še dandanes, a se jih morda niti ne zavedamo.

Te temeljne simbole in elemente našega izročila zelo živo opisuje Dušica Kunaver, neutrudna ohranjevalka naše ljudske dediščine. Presenečeni boste, kako so vsi ti elementi in simboli še danes trdno zasidrani v naši zavesti in življenjih.

Svatovska pogaca. Vir slike: Farmtourism.

Kruh je sinonim za življenje

Kruh je bil že od nekdaj naša temeljna dobrina, ki smo jo častili enako kot življenje. Po stari pripovedi je kruh v našo deželo prinesla reka Drava. Takole gre ta pripoved: Ribič se je hotel reki Dravi zahvaliti za njene darove, s katerimi je hranil svojo družino, pa mu je rekla, naj ji iz daljnega sveta prinese hlebec kruha. Res je šel v svet in se je vrnil s hlebcem pšeničnega in rženega kruha ter oba vrgel v reko. Reka je takoj narasla in za nekaj dni prestopila bregove, ko pa je odtekla, je na desnem bregu zrasla pšenica in na levem rž.

Kruh je bil stalnica v vsakdanjem življenju in ob praznikih. Ob rojstvu otroka se je za goste na mizi znašel hleb kruha in bokal vina, za porodnico pa so spekli v dar krstno pogačo. Nevesta je bila dvakrat obdarjena s kruhom: ob odhodu od svojega doma in od tašče ob prihodu v nov dom – skupaj s ključi. Mladoporočenca sta za srečo prejela pogačo – za srečno skupno pot! In seveda se je pričakovalo, da bo mlada gospodinja na vsak praznik pričarala na mizo praznični kruh, ne glede na revščino.

Največjo moč je imel božični kruh, saj je prinašal zdravje, veselje, bogato letino, srečo, odganjal pa vse slabo. Poleg njega so prav posebne še druge vrste kruha, ki so bile temeljni in obvezni del življenjskih mejnikov ter so nosile v sebi globoko simboliko: velikonočni kruh, svatovska pogača, krstna pogača.

Reka Drava je v naše kraje prinesla kruh. Vir slike: Dravske elektrarne Maribor.

Voda kot vir hrane in sestavni del obredij

Voda je omogočala preživetje ribičem, čolnarjem, splavarjem, žagarjem, mlinarjem in še vrsti drugih, vedno pa je bila skrivnostna, v njej so živele vodne vile in podvodni možje, ob njej zmaji in velikani. Da se vodna bitja ne razburijo, je treba biti previden, gradnja mostov je bila zato zahtevno opravilo, ki ga zmore le sam hudič – zato je pri nas toliko hudičevih mostov.

Enako kot kruh je imela voda svoje obvezno mesto pri obredjih: z žegnano (blagoslovljeno) vodo je mati pred odhodom med vojake poškropila sina, takšnega žegna sta bila pred poroko deležna zaročenca in ob božiču, novem letu ter veliki noči je bilo treba z žegnano vodo blagosloviti domačo hišo, hlev in polja.

Les nas spremlja na vsakem koraku

Les je pomembna surovina v zgodovini našega naroda. Naše prednike je spremljal od rojstva do smrti: od lesene zibelke do lesene krste, gradili so lesene hiše, v njih pa je bilo vse leseno – mize, stoli, omare, postelje, sklede, žlice. Za delo na polju so uporabili leseni plug in vozili so se z lesenim vozom.

Ob rojstvu otroka se je posadilo drevo – da bi bil krepak in močen kot naša drevesa. Zimzeleno drevje je budilo upanje, da se zimo da prestati, če ob njej ne klonejo smreka, jelka, bor, brinje. In pomladni brsti so prinašali novo življenje.

Les je bil osnovni material za gradnjo. Kodeljetova stara lesena hiša z letnico 1789, Vrbičje. Vir slike: Wikimedia Commons.

Posebno mesto imata v našem izročilu smreka in lipa. Smreka zmeraj naznanja nekaj dobrega: postavi se jo na sleme ob dograditvi strehe, ob velikih dogodkih kot mlaj, ob božiču so hišo in bohkov kot krasili s smrečjem. Lipa pa je mogočno drevo, ki je bilo in je še vedno naš simbol in je vedno imela posebno mesto. Posadili so jo v sredo vasi in je tam povezovala vse krajane. Pod njo so se veselili, dogovarjali o skupnem delu, sprejemali tehtne odločitve na vaških sestankih, ob večerih so fantje prepevali pesmi. In imela je takšno moč, da se je pod njo rešil vsak prepir. Zaradi njenih moči so jo posadili tudi pred marsikatero domačijo.

Žegnan velikonočni les in cvetnonedeljske butare pa imajo čarodejno moč in prinašajo vero v novo življenje. Z lesom je povezan še stari običaj tepežkanja, ko so otroci s šibo tepežkali odrasle, kar naj bi jim prineslo zdravja in vsesplošne blaginje.

Vsi opisani simboli našega izročila so samo košček naše bogate zapuščine, ki nam kažejo, kako smo skozi stoletja znali nadgraditi osnovne elemente in jim vdahniti nov, privzdignjen pomen, z iznajdljivostjo in spretnostjo pa iz njih izvabiti uporabnost za tako rekoč vsak namen.

Preberite več