Krvavi spopad v Trbovljah
»V nedeljo, 1. junija, je tekla v Trbovljah kri, dragocena človeška kri,« je prispevek pričel avtor pri časopisu Slovenec. V spopad, v katerem je življenje izgubilo devet oseb, so bili vpleten pripadniki Orjune oziroma Organizacije jugoslovanskih nacionalistov ter komunisti.
»Komunisti so škripali z zobmi, ker so Orjunaši nekaj tednov prej smrtno nevarno ranili nekega delavca na Trati pri Škofji Loki, ki je menda tudi umrl v bolnišnici,« je pojasnil Slovenec. »Pohod oborožene Orjune v Trbovlje so smatrali za izzivanje in temu primerno tudi pisali v svojem glasilu. Zahtevali so, da se orjunaška slavnost v Trbovljah prepove, kar pa se ni zgodilo.«
Do spopada je prišlo, ker so imeli na isti dan v Trbovljah napovedan shod tudi pripadniki komunistične organizacije.
Pisanje o krvavih dogodkih v Trbovljah. Vir: dLib.
Slovenec je kritiziral oblast, da ni naredila nič v smeri prepovedi shodov oziroma vsaj prepovedi nošnje orožja. »Mesto tega so videle Trbovlje v nedeljo prihajati čete z revolverji, noži za pasom in z granatami oborožene.«
Namigovanje na revolucijo v Romuniji
Slovenec je pisal o govoricah Iz Romunije, ki so pravile, da naj bi se pripravljala splošna revolucija in menjava oblasti. »Mogoče, da so te vesti pretirane, vendar je jasno, da tudi v Romuniji gre vsak dan bolj navzdol,« so pri Slovencu komentirali situacijo.
»Koruptni in nasilni režim Bratiana (Ion I. C. Brătianu) in njegovega brata, ki je finančni minister, rodi svoje sadove. Naša vlada seveda še nima nobenih poročil in danes so nam v ministrstvu zunanjih zadev izjavili, da sploh niso iz Bukarešta tekom včerajšnjega in današnjega dne prejeli nobenih poročil.«
Tudi iz Albanija so prihajala »grozeča« poročila. Tam so se izgredi razvili do te mere, da se je že govorili o državljanski vojni. Italija se je medtem pripravljala na intervencijo.
»Če se bodo dogodki v Albaniji in Romuniji razvijali v tej smeri, potem bodo tudi v Belgradu morali misliti na to, da ukrenejo vse potrebno,« je še dodal Slovenec.
»Staroindijska pravila ženitve«
Slovenec je pred 100 leti povzel nekaj pravil, ki naj bi jih pri izbiri svoje soproge upoštevali ženini v Indiji.
Fotografije iz Indije iz leta 1924. Vir slike: Russia Beyond.
Kdor se je hotel dobro poročiti se je po teh pravilih torej moral izogniti rodbinam, ki se niso držale predpisanih cerkvenih zapovedi ali brale »vede« (indijskega svetega pisma), ki niso imele moških potomcev, ki niso imele gladke kože ali so trpele na hemoroidih, jetiki, slabi prebavi, božjasti, gobavosti ali oteklih nogah.
Prav tako ta pravila mladeničem niso priporočala, da se poročijo z dekletom rdečkastih las, pohabljenih udov ali če je bila bolehava. Dodatno ni smela imeti ne premalo las na glavi in tudi ne preveč. Nazadnje ni smela biti »blebetava« ali imeti vnetih oči.
Na koncu so pravila omenjala tudi samo ime, ki ga je dekle nosilo. Ni smela biti poimenovana po kakšnih zvezdi, drevesu, reku, barbarskemu narodu, gori, krilati živali, kači, sužnju, slabo je bilo tudi, če je njeno ime zbujalo grozo.
»Izvoli si pa deklico brezhibnega stasa in ki ima prijetno ime in hojo kakor flamingo ali mlad slon, koje lasje in zobje so srednjemočni in srednjeveliki, oziroma dolgi in koje koža je prožna,« je staroindijske nasvete povzel Slovenec.
»Slab znak« naj bi bile tudi ženske brez bratov ali katerih oče v družbi ni dovolj poznan. »V prvem slučaju bi si izbral njen oče njenega prvega sina, da ga pokoplje, kar bi jo seveda bolelo; v drugem slučaju se pa lahko zgodi, da njen zakon ne bo priznan kot veljaven.«
»Kakor vidimo, so v Indiji precej izbirčni,« je na koncu zapisal avtor prispevka.
Powered by Contextual Related Posts
