Zakaj za vraga imamo zavod za zaposlovanje

Čas, ko se je vse vrtelo okoli korone, je mimo, sedaj prihaja novi čas in novi problemi, novi izzivi, nova pritoževanja. V tem času se je med drugim pokazalo tudi vse tisto, kar je odveč. Čudežno smo ugotovili, da ni potrebe, da so trgovine ob nedeljah odprte. Tokrat tudi pritiski trgovskega lobija niso veliki in pobuda o tem, da bi končno zaprli trgovine ob nedeljah, je zelo živa. Nič več ni moč slišati, da bo zato prišlo do odpuščanj, da bodo trgovine imele takšen upad, da se bodo zapirale … mogoče bo kakšen starš zdaj imel težavo, ker se v nedeljo ne bo imel kam dati, a kot kaže, drugega zadržka ni.  

CSD, zavod za zaposlovanje in še kakšen urad se je pokazal kot institucija, ki je sama sebi namen. Kaj točno so delali te dni, vedo sami, je pa marsikdo bil ob petkih na skupinskem kolesarjenju. Žalostno pa je, da CSD, ki naj bi med drugim bdel nad nasiljem v družini, ni bil tisti, ki bi opozarjal na to, ampak so to počeli nevladniki in policija. Mogoče so te dni imeli kakšno vlogo za socialni transfer več, a so zanjo imeli tudi več časa, ker jih nadležni državljani niso motili. Povrh vsega pa so področja na CSD ločena in vsaj ti, ki skrbijo za psihološki vidik družin, niso imeli drugega dela kot dejansko preverjati stanje v družini. Noben ukrep tega ni preprečeval. Realnost pa je pokazala, da je marsikdo dobil svojo odločbo z zamikom, celo z mesečnim zamikom veljavnosti. Ampak to ni pomembno, ker to so zgodbe tistih, ki tistega mambo jumba v odločbi ne razumejo, tako kot ne velik del teh, ki so ga pripravili, in niti ne vedo, da je kaj narobe. Če pa že, je sam postopek pritožbe ter izdaje nove odločbe in nakazila premalo nakazanih transferjev tako dolg in zakompliciran, da si večina reče, da tistih nekaj deset evrov ni vredno vseh živcev. Število obravnavanih zlorab v družini na policiji pa se je povečalo. Pa ne, da že prej ni bilo teh težav, bile so, a so bile spregledane. Zakaj? Ker očitno nekdo ni opravljal svojega dela.

Presežek svojega obstoja so vsekakor zavodi za zaposlovanje. Po mojem nihče ne ve, kaj dejansko je naloga te institucije. Povprečen državljan ve, da se mora tja prijaviti, ko izgubi delo, ter da bo tam dobil svetovalko, ki bo … sam Bog ve kaj. Pred razglasitvijo epidemije je bila ta svetovalka ali svetovalec oseba, ki je poskrbela za vse napotke, kako do nadomestila, in potem je »skrbela« za to, da je posameznik iskal delo. Kot da je dejansko za to potreboval »varuško«. V času epidemije je prišlo do svojstvenega absurda, ker te svetovalne osebe niso delale, so pa z veseljem izdajale napotila na delovna mesta, ki so marsikoga stala mesta na zavodu, posledično so izgubili tudi vsa nadomestila in socialne transferje, vezane na dejstvo, da je posameznik prijavljen na zavodu.

A vsekakor je osnovno vprašanje, zakaj sploh imamo zavode in kakšna je njihova funkcija. Posredovanje dela? Pomoč pri iskanju dela? Spodbujanje pri iskanju nove zaposlitve? S pomočjo evropskih sredstev zagotoviti dodatna sredstva za zaposlovanje? V teoriji mogoče, praksa pa je čisto drugačna. Povprečen uporabnik od vseh teh visoko letečih besed nima kaj dosti in mu je zavod le breme in mu povzroča stres in stisko. Dejstvo je, da je trenutno na zavodu prijavljenih okoli 90.000 ljudi, približno 270.000 jih je na čakanju, razpoložljivih delovnih mest pa mogoče 2000. Ni treba biti matematik, da je jasno, da je število delovnih mest, od tega je kar nekaj razpisov zgolj zaradi postopka, premalo. In kaj bodo ti vrli delavci na zavodu zdaj naredili, ko bodo enkrat končno začeli delati?

Le malo je pozitivnih zgodb z zavoda, a le toliko, da imamo nekaj izjem. Večina pa je deležna tisoč in enega neumnega in nerealnega nasveta svetovalke, ki je na svoje delovno mesto prišla prek zvez in nikoli v življenju ni izkusila čara biti na trgu in iskati službo. Kako zelo neživljenjski so, se vidi v projektih, ki jih izvajajo.

Naj mi kdo prosim razloži, v čem je poanta vseh tistih tečajev pisanja prijav oziroma prošenj? To, da določena agencija nekaj zasluži in zavod lahko reče, da nekaj ljudem ponudi? Zakaj bluzimo, da se delo dobi prek prijav in pisanja ponudb? Ponovno, zelo, zelo redko. Delavec, ki je celo življenje delal za tekočim trakom, bo zdaj s pisanjem prijav dobil novo zaposlitev? Komu na čast so takšne izjave? Dejstvo je, da bo ta delavec novo zaposlitev dobil, ko bo šel do šefa obrata v podjetju in povedal, kaj zna, ter vprašal, če imajo delo zanj. Če ga imajo, bo delo dobil, pa če napiše zgodbo o Rdeči kapici na prijavo. Podobno je v vseh panogah, konec koncev tudi v javni upravi. Delo dobi tisti, ki ima najmočnejše zveze. Njegova prijava je zgolj papir, del postopka, da je vse po pravilih. Torej zakaj prijave? Zato, da se ljudi ponižuje, da kot nori pišejo prijave ter upajo in ob vsakem negativnem odgovoru izgubijo delček sebe in postajajo vse bolj nesamozavestni in predani v usodo. Res je takšne ljudi lažje voditi, a njihova delovna produktivnost je potem zanemarljiva.

Tisoč in ena delavnica in izobraževanja so namenjena – komu? Da se ljudi prekvalificira? V teoriji ponovno dobra ideja, a kaj ko na takšno izobraževanje pošljejo osebo, ki ima še dve leti do upokojitve, ali po možnosti koga, ki ima višjo izobrazbo od osebe, ki jo pošilja na izobraževanje. Pa cel kup tistih, ki jim je vseeno in so tam, ker morajo biti. Rezultat so različni tečaji, na katerih je skupaj množica ljudi, ki so na različni stopnji in nikakor ne bi smeli biti v isti skupini, a so, da je skupina polna. A žal je na koncu takšno izobraževanje zgolj zaradi zavoda, da lahko razlaga širši javnosti, da nekaj delajo, ter zaradi teh, ki izobražujejo, da poberejo svoj dobiček.

Da pa spodbude k množičnem odpiranju s.p.-jev sploh ne omenjam. Že dlje časa je znano, da večina ljudi v Sloveniji ni finančno pismena in zdaj naj te osebe odpro svoj s.p. ter uspejo? Hm?! Resno. Ne da ljudje ne bi znali delati, ampak s.p. ni samo to, je veliko več. Večini se niti ne sanja, koliko prispevkov je treba plačati. Ne poznajo razlike med bruto in neto. Ne vedo, da samo za prispevke pri s.p. letno plačaš najmanj 4500 evrov, toliko kot so običajno tudi spodbude za odprtje s.p.-ja. Kje je oprema, drugi stroški, dobiček, poplačilo dobaviteljem … Če želi biti posameznik uspešen podjetnik, mora poznati kar nekaj stvari, predvsem mora biti finančno pismen, česar se pa nikakor ne naučiš v tistih nekaj urah »izobraževanja«. Še za grobi poslovni plan potrebuješ navodila s spleta in prijatelja, ki ga zna napisati. Ampak, pomembno je, da zavod to ponuja.

Torej, zakaj imamo zavod za zaposlovanje? Zato, da ljudi spravlja v stisko in jim na tisoč in en način pokaže, kako nevredni in nesposobni so, ter jih na ta način razvrednoti in prepriča o nečem, kar zdaleč ni res. Mislim, da bi zavodi kaj hitro bankrotirali, če se ne bi napajali iz državnega proračuna in bi bili plačani po učinku.

Koronavirus je poskrbel za to, da se je na tej instituciji znašlo kar nekaj ljudi, ki bodo zdaj prepuščeni »zelo uspešnemu« sistemu, ki jih bo razvrednotil še na tistih točkah, kjer so še imeli upanje. In zakaj? Da bo nekaj ljudi, ki so v večini prišli na svoja mesta »po naključju«, solilo pamet tistim, ki so leta delali in se borili za preživetje. Pa mislite, da ti protestirajo ob petkih? Verjemite, da ne, ampak si iščejo delo, četudi je v očeh mnogih ničvredno in bi bilo bolj smiselno prejemati socialno pomoč. Delaven človek si bo vedno našel delo, tudi na črno in tudi pod ravnijo svoje izobrazbe, brez zavoda za zaposlovanje. Lenuh pa bo raje protestiral in razlagal, da za drobiž ne bo delal, ker ima pravice. Zavod je med drugim zgolj in samo zaradi slednjih. Ste se kdaj vprašali, koliko denarja se steka v to malho? Koliko resnično lačnih bi lahko nahranili? Koliko resnično pomoči potrebnim bi lahko pomagali?