Naprej na vsebino

Slovenska ljudska pravljica: Ajdovo zrno

Naši očetje so nekoč stanovali v vzhodnih deželah, tam kjer sije sonce in greje sonce leto in dan, kjer je obilo zlata in bogastva brez mere. Toda sčasoma so se ljudje v tistih krajih pomnožili in naši očetje so se napotili iskat novih selišč.

Miroljubni, kot so bili, so rajši zapustili kraj obilne sreče, kot da bi se bili ruvali in pobijali. Popotnim je boginja, ki jih je ljubila zavoljo miroljubnosti, dala zrno, rekoč: »Koderkoli boste potovali, vsadite to zrno. Kjer bo ozelenelo in zraslo, tam ostanite, ako pa v treh dneh ne bo ozelenelo, ga izkopljite in se pomaknite dalje.«

Nikjer ni zrno ozelenelo: ne na bregu morja Črnega, ne na poljskih planjavah, ne po nemških gorah. V zemlji slovenski pa je zrno ozelenelo in se bo belo razcvetelo. Rodilo je okusen in koristen sad. Še dandanašnji seje Slovenec ajdo.

Kadar pa pritisne suša, ali pa ajdo popari slana, takrat je slabo za slovenskega kmeta.

Pravljico je zapisal J. Bohinc.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice