So res vsi starši primerni, da vzgajajo otroke?

Policijska statistika kaže, da policija letno obravnava okrog 500-600 kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja z njo, v zadnjih letih pa se število teh kaznivih dejanj manjša. Letno je obsojenih okrog 100 ljudi, večina na manj kot pol leta pogojne zaporne kazni. Le redko so kazni zaradi nasilja nad otroki daljše od enega leta zapora, vendar je treba vedeti, da so storilci v večini najbolj izstopajočih primerov na zaporno kazen obsojeni zaradi drugih hujših kaznivih dejanj.

Odmevni primeri se zgodijo skoraj vsako leto, v Slovencu pa smo pod drobnogled vzeli nekatere bolj odmevne.

Minuli teden je Okrožno državno tožilstvo v Kranju vložilo obtožnico zoper mater in očima dveletne deklice z Jesenic, ki je v začetku julija umrla v ljubljanskem kliničnem centru zaradi hudih telesnih poškodb. Oba obtoženca sta zaradi tragičnega dogodka v priporu, obtožnica pa ju bremeni kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja, povzročitve več lahkih in hudih telesnih poškodb ter povzročitve posebno hude telesne poškodbe, ki je vodila v smrt žrtve. Za zadnje kaznivo dejanje je zagrožena kazen do 15 let zapora, za ostale pa do 5 let.

Dveletna deklica je bila pred smrtjo dlje časa žrtev nasilja, nad njo naj bi se znašala lastna mati ter njen partner. O nasilju center za socialno delo in njen pravi oče nista vedela nič. Deklica je imela sicer še tri sestre, ki pa so po razvezi ostale pri očetu.

Vendar je sodna praksa pokazala, da tudi v takšnih primerih je kazen premila. Sodniki namreč določijo sodnega izvedenca, ki razišče okoliščine dogodka, predvsem pa vzgibe zakaj je starš sploh naredil tako okrutno dejanje. Na trenutke se zdi, da se staršu da možnost, da se poiščejo olajševalne okoliščine. Na osnovi ugotovitev sodnega izvedenca tako medicinske kot psihološke stroke (kvaliteta le teh je v Sloveniji pod velikim vprašanjem, a je to zgodba zase) sodnik po lastni presoji in na osnovi lastnega interpretiranja določi višino kazni. Seveda še tukaj odvetniki naredijo svoje in na koncu ni več pomemben otrok, ki je bil žrtev zlorabe, ampak kdo je bolje podal razlago določenega dokaza. Dejstvo je, da lahko vsak dokaz interpretiraš na vsaj 2 načina.

Deklica iz Dvorjan

Leta 2009 je sodišče za zapahe poslalo zakonca Vodušek iz Dvorjan pri Mariboru, ki sta tako hudo zanemarjala svojo hčer, da je pri dveh letih in pol umrla zaradi odpovedi srca. Mati Darinka je za povzročitev smrti iz malomarnosti in hude telesne poškodbe dobila osem let in pol zapora, njen mož Janez pa tri leta zaradi malomarnega ravnanja.

Konec leta 2000 sta se jima rodila dvojčka, tudi deklica Martina, ki je zaradi komplikacij pri porodu že od rojstva zaostajala v duševnem in telesnem razvoju. Umrla je malo preden je dopolnila dve leti in pol. Izvedenska mnenja so pokazala, da se je mati nad deklico več mesecev pred smrtjo surovo znašala, med drugim ji je izbila tri zobe, zlomila nadlahtnici in z udarci povzročila izliv krvi v možgane. Svojemu otroku starša kljub poškodbam nista priskrbela ustreznega zdravstvenega varstva, zaradi česar je nastalo gnojno vnetje, ki je skupaj s splošno oslabelostjo vodilo v smrt deklice.

Vegana zanemarjala hčer

Maja 2010 je v Ljubljani zaradi pljučnice umrla osemmesečna deklica Lucija. Njena oče in mama sta bila prepričana vegana in sta zavračala uradno medicino, zato deklice nista vozila na preglede, ni imela svojega pediatra in ni bila cepljena. Zdravniki so ugotovili, da je bila deklica podhranjena, imela zamaščena jetra, umrla pa je zaradi pljučnice, saj sta starša odlašala odhod k zdravniku.

Oba starša sta dobila po leto in osem mesecev zapora zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti ter zanemarjanja in surovega ravnanja z mladoletnikom, kasneje jima je višje sodišče kazen znižalo za tri mesece.

Zelo podoben primer se je zgodil tudi avgusta 2011, ko je umrl desetmesečni dojenček iz Mirne Peči, čigar starša sta bila prav tako vegana in otroka nista vozila k zdravniku. V kliničnem centru je umrl zaradi hude pljučnice in sepse. Ob smrti je tehtal le 3,6 kilograma. Starša Drago in Barbara Mihaela Saje, ki imata še pet otrok, se pred sodiščem še vedno zagovarjata zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti in zanemarjanja svojih otrok, krivde ne priznavata.

Vrgel hčer in skočil še sam

Prava drama se je odvijala marca 2011 v Ljubljani. Ko se 42-letni Marjan Trempus, ki je bil večkrat obsojen zaradi nasilja v družina, v času spora pa je bil na pogojnem izpustu iz zapora, ubil svojo 5-letno hčer, nato pa še sebe.

Tragični dogodek se je zgodil v stanovanju hčerine varuške. Tam se je Trempus sprl svojo nekdanjo partnerico, ki je po prepiru iz stanovanja zbežala in poklicala policijo. Po prihodu te je začel groziti, da bo iz 9. nadstropja najprej vrgel hčer, nato pa še sebe. Po pol ure pogajanj je to res storil, in sicer tako, da je hči poletela mimo napihnjene blazine, ki so jo postavili gasilci, in padla na parkiran avto. Nato je skozi okno skočil še sam in bil na mestu mrtev, deklica pa zaradi poškodb je umrla v bolnišnici.

Koroška deklica

Primer je bolj razvpit zaradi odvzema mladoletne deklice, a vendar je bil oče Boštjan Kaker marca 2012 obsojen na tri leta in pol zaporne kazni (višje sodišče jo je znižalo na dve leti in osem mesecev) tudi zaradi zanemarjanja mladoletnika. Leta 2010, ko je bila deklica stara 3 leta, jo je sodišče ob razvezi dodelila materi. Vendar je oče to preprečeval, ker naj bil mati in njen oče deklico spolno zlorabila. Sodišče je to obtožbo zavrnilo. Marca 2011 je mati deklico prijavila kot pogrešano, saj je nihče ni mogel najti.

Kmalu po obsodbi očeta se je izkazalo, da je deklico skrivala njena babica Zlatka Kaker, ki je krivdo priznala in dobila devet mesecev hišnega zapora. Na podlagi priznanja krivde pa sta bila obsojena tudi Matic in Jerneja Munc, ki sta pomagala pri skrivanju deklice. Matic je dobil devet mesecev hišnega zapora in triletno prepoved opravljanja poklica, žena Jerneja pa 726 ur družbeno koristnega dela.

Na vprašanjih skrbništva otrok se dostikrat lomijo tudi politična stališča, saj je vzgoja otrok čustvena tema, za katero so volivci še posebej dovzetni. V Sloveniji zmerna politika zagovarja stališče, da se moramo pri iskanju skrbnikov zasledovati največje korist otroka. Bolj skrajna politika bi otroke ob tragičnih dogodkih, na eni strani povsem izolirala od sorodnikov, na drugi bi jih sorodnikom dodelila če tudi niso primerni za skrbnike.

M.R.