Skip to content

Milko Škoberne: Vstopnica za pekel

“Pravkar je zaspala in nisem je hotel buditi. Samo poljubil sem jo, z željo, da sanja vse tisto, kar sem ji prišel povedati. Globoko sem vdihnil njen vonj, vedoč, da je to edina droga, ki me lahko dvigne iznad te norosti, ki jo prisiljen zdaj živim…”

Vse ima svoj začetek. In svoje vzroke. Te bom pustil ob strani. Tokrat. Grem na pošto, podpišem, dobim. Zavedajoč, da gre za zadnji korak. V rokah imam zlovešči Poziv na prestajanje zaporne kazni. Že drugi. Prvi se je glasil, da se moram določenega dne zglasiti na Dobu. Tega sem preskočil. Ta, drugi, je še bolj grozeč – prvi naslednji delovni dan po prevzemu, da se moram zglasiti na Dobu. OK. Občutek je prav grozljiv. To je torej to. Ponos v meni se zlomi, razleti se na tisoče koščkov in glavo preplavi občutek praznine, ki se napolni z enim samim, morečim spoznanjem: zapornik. Z-a-p-o-r-n-i-k. Grozljivo spoznanje mi strese telo. Pet let, prijatelj. Pa tolikokrat sem sam sebi tekom tega dogajanja dejal, da mene nikoli nihče ne bo nikamor zaprl. Ves postopek sem bil trdno prepričan in odločen, da bo temu tako. Saj vendarle vem, kaj je bilo v resnici in saj človeka ne morejo kar obsoditi na osnovi rekla-kazala. In ves čas sam sebe prepričeval, da s Tomažem počneva vse, kar je potrebno in več od tega, da se to ne bi zgodilo. Evo, pa se je, poziv imaš v roki. Vsemu trudu, vsem neprespanim nočem, vsemu znanju, ki si ga nabiral skozi dolga leta navkljub. Koliko podobnih pozivov si podpisal v svojem sodniškem življenju? Koliko ljudi, ki si jih obsodil sam, ali so jih obsodili drugi, si poslal na enako pot? Mirno, brez razmišljanja, brez vprašanja, prepričan, da nikomur ne delaš krivice in da so bili vsi obsojeni pošteno? Kar nekaj, kajne. Pa je bilo res tako? Možgani ti delajo kot fliper, misli begajo in se odbijajo kot žogica in še vedno ne razumem kaj za Boga se dogaja. Razumeš zdaj tisti pregovor: “Ne sodi, ker boš sojen sam?”. Zdaj veš njegov pomen? To je konec poti, konec dokazovanj in konec upanja, da ne boš obsojen, kaj šele misli, da ti ne bo potrebno iti tja dol. Kolikokrat si se poigraval z mislijo, da se raje obesiš, kot da pristaneš na kaj takšnega? Priznaj, te misli ti niso bile tuje…a so, na srečo, zdaj varno spravljene tam, od koder se ne bodo nikoli več vrnile. Nikoli. Ni vredno. Modro bela brezoblična kuverta v mojih rokah in bel papir z napisom Poziv. To je zdaj moja realnost.

Prvi naslednji delovni dan. Torej jutri? Ne, jutri je sobota. Sobota po kazenski zakonodaji ni delovni dan. Čakaj, samo zapori pa delajo vse dni, tudi ob sobotah in nedeljah, kajne? Kdaj torej, jutri ali v ponedeljek? Ker od tega, da prideš na prestajanje sam in urejen ter pravočasno je odvisno kdaj in v kakšnem obsegu boš pridobil zavodske, zaporniške ugodnosti, saj to vendar veš, gospod sodnik, mar ne? Pomembno je priti pravočasno in sam, ne pa da te privedejo in te posledično zaprejo v najstrožji režim. Ker si se izogibal prihodu na prestajanje in nisi spoštoval poziva.

Zavem se, kako malo pravzaprav sodniki, tožilci in odvetniki vemo o prestajanju kazni, sistemu, podrobnostih in vsemu, kar sodi zraven. O “zaporniškem pravu”. Ko se zadeva konča s pravnomočnostjo sodbe in ko se spis zapre, je za nas zadeva (bila) končana. Od tu naprej siva cona. Kdaj, kam, kako? Sto vprašanj se mi podi skozi glavo, na nekatera sploh ne poznam odgovora. Po tolikih letih sojenja se soočam s stvarmi, o katerih me nikoli nič ni zanimalo in za katera mi ni bilo mar. Razen zakonitosti napotitve. Dokler sedaj nisem sam porinjen v to stanje.

Nekaj dni nazaj sem se odpeljal na Primorsko. Želel sem se srečati s prijateljem, ki sem ga spoznal, ko smo nadzirali volitve v Azerbajdžanu in ki je pravkar končal to isto, zaporniško kalvarijo. S to razliko, da je on že zunaj, jaz pa sem še zunaj. Za njim je vse, pred menoj je še vse. Hotel sem izvedeti čim več koristnega, detajle, ki mi bodo pomagali, vsaj na začetku. Ker nobenega dvoma ni, da se bom potem sam že znašel. Takšen pač sem. Iz vsakega sistema in iz vsake godlje se nekako izvijem, naštudiram sistem in se mu prilagodim. Človek je res prilagodljivo bitje in jaz sem najboljši dokaz za to.

Srečko je bil gostobeseden, prijazen, prijeten in dobrodošel sogovornik. Domači pršut in refošk sta pomagala, da je bilo srečanje še bolj pristno. Milijoni informacij in izkušenj so bruhali iz njega. In zavedal sem se, da večino tega potrebujem za to, da tudi znotraj vampirskega, lunatičnega sistema ostanem to kar sem – človek. Dobil sem dragocene, osebno zabeljene informacije, ki so se kasneje izkazale kot dokaj uporabne, vključno s psihološkimi profili oseb, s katerimi sem se kasneje res srečal. Ker to je res drug, odtujen in grob svet. Svet zapornikov, kriminalcev in zločincev. Kamor bom zdaj, predvidoma za dlje časa, pripadal tudi sam. Takrat sem še verjel v pravo in upal, da moje, najine pritožbe, ki sva jih pisala s Tomažem, vendarle naletijo na poštenega, resnicoljubnega sodnika. Eh, moj sudija. Zahvalil sem se prijetnemu in uporabnemu sogovorniku in krenil na pot domov. S polno glavo novih informacij, nekaterih tudi čisto neverjetnih in hudo morbidnim občutkom, kam bom moral oditi in s kom, ter kje živeti. In sploh mi ni bilo vseeno. Ker bom moral živeti in funkcionirati na nivoju, katerega nisem bil vajen. A prepričan, da bo šlo. Ker mora iti.

Po posvetu s Tomažem sem se odločil, da grem v ponedeljek. Tja dol. Ponedeljek je bil, po moji presoji, prvi naslednji delovni dan. Torej, sem razmišljal, do polnoči moram biti notri. In bom. Sam, urejen in pravočasen. Sic!

Sobota in nedelja sta proti pričakovanjem minili kot bi mignil. V bistvu sem se nezavedno poslavljal od vsega, od družine, prijateljev, znancev, preko družabnih omrežij in od samega sebe. Od stvari, ki sem jih imel rad, jedi, ki sem jih oboževal in načina življenja, ki bo vsak trenutek postalo preteklost. Za nekaj časa. Potem pa, kdo ve kdaj in kako. Če sploh spet. Vsega nisem uspel narediti, kar sem si zadal, vzel pa sem si ogromno časa zase. Za zadnje trenutke svobode in zadnja razmišljanja o smislu in razlogih moje obsodbe. Ki je kar naenkrat postala realnost. Realnost, ki mi jo je prijatelj Peter, znani odvetnik, napovedal že na samem začetku. Izbran si za žrtev, za dokaz, da zmorejo in si upajo. Drastično te bodo kaznovali, v poduk in opomin. Zmotil se je za eno leto. Napovedal je premalo. Kruta realnost in vzrok, za radikalno spremembo vsega, kar sem do takrat doživel in sprejemal kot normalno. Ta dva dni praktično nisem spal. Upošteval sem vse, kar sem razumel kot ukrepanje, da se me ne polotita depresija in anksioznost. Trudil sem se biti normalen in funkcionirati normalno, čeprav se je strahotno breme strnilo nad mojo dušo. Sodnik v zaporu? Med ljudmi, ki načeloma sovražijo vse kar prihaja iz sodišča in kar je z njim kakorkoli povezano? Ker je načeloma sodnik kriv za to, da so končali v zaporu. Ker kakorkoli jih obsodiš je narobe in kakorkoli je sodba milostna, bi lahko bila še bolj. Kar načeloma drži, ni pa res. Bom uspel odnesti celo kožo, ostati nepoškodovan, fizično in psihično, izven kroga šikaniranj ter nadlegovanj? Bom… Tisoče vprašanj in tisoče strahov, ki so kot majhne kapljice rosile mojo dušo in jo razžirali kot najhujša kislina. Se v tej državi sploh kdo zaveda kaj in kako je zapreti sodnika med obsojence, ki jih je tudi sam poslal v ta isti zapor? Ker gre za ljudi, ki so izvršili najhujša kazniva dejanja, umore, posilstva, rope, uporabljali orožje in nasilje. Ker jaz res nisem sodil kurjim tatovom… Najtežje so mi bile tiste, večerne ure. Ko nekaj stisne dušo, upočasni korak, zamegli pogled, zaveže jezik in boli… Vse se ustavi, samo misli potujejo… in  me vedno odnesejo, tja, kjer se to ne bi moglo zgoditi, v pravljico, kjer angeli živijo.

Ponedeljek, 19. januar, je bil torej ta dan. Namenoma sem za ta dan pustil pakiranje stvari, ki jih bom vzel s seboj. Oblačil, obutve, tehničnih stvari, knjig, predmetov, ki mi, čeprav na videz nepomembni, pomenijo ogromno, kakšne fotografije in nenazadnje računalniške opreme. Za katero vem, da mi jo bodo na začetku odvzeli, čeprav je prirejena po zaporniških pravilih in je iz nje odstranjeno vse nedovoljeno, vse, kar bi lahko pomenilo stik z zunanjim svetom. Vse, kar bit ti dalo občutek, da si človek, ki nekam pripadaš. Iz varnostnih razlogov. In prav je tako. Pričakoval sem, da bo tako dan minil hitreje, da se ne bo vlekel kot megla. In kako sem se zmotil!

Že zjutraj sem se zbudil zagrenjen, slabe volje in zadirčen. Danes! Danes je dan, ko se pogrezam v blato. Cel in popolnoma. Odločil sem se, da bom vstopil v poznih nočnih urah, vedoč, da se moram zglasiti do 24:00 ure, pa se mi ta dan že šteje kot prvi dan. Tudi če pridem minuto pred polnočjo. Tudi zato, da se izognem nemogočim, bedastim, senzacij željnim novinarjem, ki me bodo zagotovo čakali pred vhodom, v krožišču ali na odcepu za zapor, če so le izvedeli, da moram danes notri. Če so. Tolažil sem se z mislijo, da niso. In na srečo sem imel sem prav.

Poleg poziva sem dobil še karto za vlak Laško – Šentrupert. Enosmerna karta. Kako simbolično. Kje, za Boga, je zdaj ta Šentrupert? Kasneje sem ugotovil da kakšen dober kilometer pešpoti od zapora Dob, poti, ki bi jo in ki jo verjetno z muko prehodi vsak bodoči zapornik, s težko prtljago, ko se napoti tja dol. Mučno, naporno, a obvladljivo. Ko greš ven jo pretečeš z lahkoto, z užitkom.

Dve veliki potovalki. V eni osebne stvari in oblačila, v drugi knjige in tehnika. Vse lepo zloženo in logično izbrano. Ko bi le vedel, kako mi bodo vse to premetali in razmetali na osebnem pregledu!

Dan se je vlekel in vlekel. To pozna vsak, ki se je že znašel v podobni situaciji. Čas resnično ne gre nikamor. Ti pa čakaš in čakaš, da se začne zagotovo najmračnejše obdobje tvojega življenja. Nor občutek. Že opoldan sem hotel iti. Nisem mogel več čakati. Popoldan sem bil dva krat že napol v avtomobilu. Živčen, neučakan. Pa nisem ravno najmehkejši karakter. Hudo! Odločil sem se, da se ne peljem sam, tudi zato, ker sem bil preveč čustveno prizadet in zato, da bo nekdo odpeljal avtomobil domov. Ker zdaj ga res ne bom več potreboval. Za kar nekaj časa.

Ob devetih zvečer preprosto nisem več zdržal. Že cel dan nisem vedel kaj s seboj, ni mi bilo do ničesar in bil sem povsem v drugem svetu. V tistem, ko ne veš, kako bo to vse skupaj sprejela in reagirala družina, sorodniki, prijatelji, kako boš prenesel sam in kako se bo svet vrtel naprej? Kaj se bo zgodilo in kaj te čaka? Kako boš živel in kako preživel? Zgodbe so bile namreč na trenutke povsem grozljive. In na pamet sem vedel vse svoje obsojence, obsojene na 10, 15, 20 let, ki me bodo gotovo pričakali tam notri. A bilo mi je dovolj čakanja, dovolj more in dovolj zmešnjave v glavi. Nisem zmogel počakati še uro in pol. Preprosto nisem. Bilo mi je praktično vseeno za vse, tako daleč sem se obremenil. Vedel sem le to, da bom preživel, nisem pa vedel kako. In s kakšnimi žrtvami ter za kakšno ceno. Poslovil sem se od žene, doma in vsega, kar mi je bilo drago. Na hitro in presenetljivo obvladujoč čustva. Nisem vedel za koliko časa. In bolje je da ne.

Tista ura vožnje se je vlekla kot še nikoli. Spotoma sem telefoniral in pisal sms-je ter se poslavljal od meni dragih, zame pomembnih ljudi. Vsi so me bodrili, vzpodbujali, sam pa sem pri vsakem le s težavo zadržal solze. In kasneje spoznal, da to ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar me je še čakalo. Mobilcu sem rekel zbogom, kasneje se je izkazalo da skoraj za leto dni. Telefonske, ki jih nihče več ne zna na pamet, sem imel skrbno izpisane v beležnici. In spet misli, polna glava misli. Prišel je torej čas za čas brez mene. Čas, ki bo prekleto počasi korakal, tekel, brez ovir in zaprek, a dovolj bo samo en kamen spotike, da se bo vse pomembno sesulo v prah, in ko se bo sesulo, bo to prepoznavno vsem. Tako kot čas brez mene. Ko se bodo oči firbcev uprle v naslov v časopisu – Sodnik začel prestajati zaporno kazen na Dobu – v črte, ki so bile nekoč začetek, zdaj pa bodo samo nadaljevanje skozi nekoristne, nepotrebne dni, obrnjene naokoli do neprepoznavnosti. Ne, gre samo za časovno črto, ki sem jo odebelil. Da bi se je odrekel, ker je bila preveč opazna. Drugim. Zmogel boš, Milko, to si ti.

Novinarjev in kamer v okolici zapora ni bilo, vsaj to. Ko sem zagledal zapore, tisto rumeno osvetljeno stavbno gmoto, obdano z zidovi, ograjami in bodečo žico, sem se povsem umiril. Zdaj gre zares. Suha usta, tresoča roka in… pekoč občutek v duši. Mar res? Potem pa, ko se takole na silo, pod neverjetnim pritiskom strezniš, končno le najdeš tisto misel, tisto moč, tisto energijo, ki te ohrani zgoraj. Nad vso brozgo in nad smetmi. Vedno znova in vedno znova. Kar pa, vedel sem, pušča sledove. Brazgotine. In potem vedno znova dokazuješ kako močno in kako prilagodljivo je človeško bitje. Zato hvala Bogu za to notranjo moč, da zmorem, kljub svoji drugačnosti in svobodoljubnosti, še vedno zdržati in biti kolikor toliko normalen, kar temelji zgolj in samo na moji zmožnosti, da se soočim s težavami in jih prebrodim. Toliko se pa le poznam.

Tako sem potem lahko čisto mirno pristopil do prve, zgornje zapornice in po domofonu, že povsem skuliran, pazniku hladno sporočil kdo sem in zakaj da sem prišel. In med tem ujel še zvezdni utrinek jasnega, zvezdnega neba. Pozdravljene zvezde, jaz zdaj grem, nekomu drugemu boste zdaj kazale pot. Moja bo samo v krogih znotraj ograje. A še se bomo videli, še bodo dnevi… in spet misli in, tokrat, spomini. Kot kratke, filmske sekvence. Cap, cap, cap. Kot bi se poslavljal od sveta, od življenja. Sami lepi trenutki, ki ti vedno znova pričarajo nasmeh na usta, ko zapluješ po tej reki spominov. In potem hipno zavedanje kje si in kam greš. The end. Konec filma. Gremo.

Niso me pričakovali. Ko sem včasih in občasno prihajal sem kot sodnik, bodisi na strokovni obisk, bodisi z mladimi sodniki, da se seznanijo z zapori, so me običajno pričakali vodilni in vsaj s kavo. Tokrat, razumljivo, tega ni bilo. Bilo bi ironično srhljivo.

Avtomobil sva parkirala na hribu, na parkirišču za obiskovalce in s sinom, ki je vozil, vsak z eno potovalko v roki odšla po hribu navzdol, do vhoda. Takrat tako tujega, neznanega in sovražnega. Tu me je za trenutek povsem zvilo, ko sem se poslovil od njega. Hudo zvilo. Pomahal sem sinu, češ, pojdi. Pojdi že. Hlipajoč, s solzami v očeh, sem pograbil obe potovalki in se pospešeno napotil proti vratarnici. Naj se že zgodi, naj bo že za menoj! V trenutku sem bil spet povsem prazen, steklen. Ko sem ju po nekaj metrih hoje pred vratarnico odložil, sem pazniku pomolil moj zlovešči Poziv na prestajanje zaporne kazni.

Mojo vstopnico za pekel.       

(se nadaljuje)

Milko Škoberne

 

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice