Zakaj je “toto” mesto politično neizobraženo

… celo vulgarno, kar se tega družbenega izraza tiče.

Kje je Maribor izgubil samozavedanje meščanske družbene opredelitve in kdo mu je pri tem pomagal, ko ga je za njegova “dejanja” (pre)bogato nagrajeval in nasploh povzdigoval nad približke v državi, da ga je odpeljal na pot brez vrnitve, kjer so ko(c)kice pojedli vstajniki.

Mariborske vstaje se niso začele z Maistrom in se s Partljičevo vstajniško simfonijo z nekaj granita, za katero si Pelko pravice lasti, ne bodo končale. Je pa res, da te vstaje skozi stoletje cilj in namen izgubljajo, čeprav so zelo usmerjene, fokusirane in “dobronamerne” s strani onih, ki jih na levem polu socializma blagoslovijo. Blasfemija, z imenom, ki si ga je plebiscit za upor izbral, tako poimenovati dobroto, ki jo državljanom, pardon, meščanom nekdo ponuja in prekletstvo na njegov rod, če ne prepozna nuje neprestanega vračanja h koritu pomij, ki jim tudi lahko mirno danes rečemo, preostanek tranzicijskih možnosti oziroma priložnosti.

A kljub vsemu, bogata do razcapanih spodnjic, štajerska dežela dokazuje, da se še splača z lažjo in predvsem zase, ki je skrito v skupnem, glasno boriti za blaginjo mesta in za sedeže, ki naj to omogočajo.

Pri takšni, podedovani in za resnico vzeti “legendi”, ki jo je podpisal nekajkrat že Kangler in že tudi proračunsko trikrat Fištravec, težko meščani za prihodnost razlike v ponudbi izbirajo. Vse je isti drek, isto sranje, enako presaravanje mestne politike in pojmovna dehidriranost volivcev, ki ne rabijo več pijače za potešitev nuje, želja in potreb, ampak karkoli kar se skozi ušesa in oči izpije na dušek in se zapito izkriči s čustvi navijaštva onim, ki so jih itak že nategnili in nategnili in nategnili pa še nategujejo … samo, da besede jaz sem in jaz vam bom “pro”dal pravico skozi mojo, samo vam zaupano in “poklonjeno” resnico.

In tu naj pravzaprav za sebe meščan zapiše(m): barabinstvo; pravzaprav prilagodljivost posameznikov v verigi političnega prehranjevanja, ki prinaša tudi neizmerne dobrote, katere brez težav tudi kot posamezne, odvečne zavržeš, da pred očmi tistih, ki so te tja “gor” z izvolitvijo potegnili, pravični(ško) izpadeš.

Maribor se pogreza v živi pesek dolgov; vsaka posamezna mlaka zadolževanja morda izgleda kot da se jo bo dalo izsušiti, a v realnem izpada samo prištevek pa grozljiv končni seštevek na strani izterljivih dolgov mestu in meščanom.

Janez Jemec