Klemen Šavli: Blišč in beda strahovlade levičarjev v kmetijstvu

Kmet dandanes ni več cenjen, niti vreden spoštovanja v očeh politikov. S tem, da smo ministru Židanu kolaterarna škoda sem se že počasi sprijaznil, a vendar me je k pisanju teh vrstic na koncu spodbudila seja sveta KGZS 27.3. v Ljubljani. Kaplja čez rob je bila razprava člana sveta mojega spoštovanega prijatelja Romana Žvegliča o poročilu dela v lanskem letu.

Če povzamem njegovo razpravo in strnem moje razmišljanje o dogajanjih v zadnjih letih, ko kmetijstvu vlada levica, se zdi, da tonemo v kameno dobo, a s pridihom birokracije.

Kmetijski svetovalci, ki bi morali biti nam kmetom v oporo in pomoč, so degradirani v navadne administratorje, predavatelje nekih teorij, ki s prakso nimajo kaj veliko. Na teh svojih predavanjih, ki nam jemljejo le dragocen čas, Židanu pa dvigajo rejting, nas fotografirajo kot kakšne obsojence, zaščiteno vrsto in budno spremljajo, da slučajno kdo ne pobegne pred koncem predavanja, ker bi to pomenilo svetovno tragedijo široke razsežnosti. Kje je njihovo pravo poslanstvo, strokovno svetovanje in podpora kmetom? Mi jo ne čutimo, mogoče se motim, ali pa nas še niso uspeli obvestiti o tem, da nam svetujejo in pomagajo, ker je njihov glavni šef takšnega mnenja, mi nevedni in nevešči kmetje, pa tega ne razumemo.

Vedno nova neskončna administrativna bremena za kmete, ki postajajo bistvo kmetovanja in se prej počutimo kot igralci FarmVilla v virtualnem svetu, kot pa kmetje na svojih kmetijskih gospodarstvih. Obvezne davčne blagajne, za katere še danes ne vemo zakaj za vraga jih imamo. A včasih dobim občutek, da sem nekaj spregledal in da če pa vodilni menijo, da bi s svojo prodajo 5 kislih zelnih glav, kakšne salame in marmelade tako oškodoval državo, da bi bil 2 tir le kapljiva v slovenski davkoplačevalski račun, potem pa jih že moram imeti. Sicer ne vem, kako naj razumem to, da te famozne davčne blagajne, ki v raznih »usranih luknjah«, kot bi rekel ameriški predsednik sploh ne delujejo. Pripomogle naj bi k temu, da kmetje ne bomo kradli državi. Imajo pa, moram priznati, naši uradniki odlično domišljijo, ko ustvarjajo vedno nove načine plačevanja prispevkov, kar pomeni za nas kmete le nove probleme in izgubo časa, denarja in predvsem volje v vztrajanju pri tem, da bi pa le vendar toliko pridelali, da bomo končno samooskrbni in ne bomo odvisni od drugih trgov, ter sami sebe silili v suženjstvo.

Dnevno se kmetje namesto s kmetovanjem ukvarjamo z neskončno vrsto raznih evidenc in kontrol, sploh na kmetijah s turistično dejavnostjo in pri vinarjih. Včasih se resnično počutim, kot da smo najhujši zločinci, katerih vsak korak je potrebno natančno evidentirati in analizirati. Poglavje zase je vsekakor uvedba trošarin na domače žganje, kar je privedlo preprosto do tega, da sadje raje pustimo in je postalo hrana divjadi. Posledično, navsezadnje imajo hrane ogromno, se je divjad razmnožila čez vse razumne meje in povzroča ogromno škodo. Imamo pa veliko lepih divjih živali, srnic, zajčkov in še kaj, ki se prosto sprehaja po tej naši državici. Ne razumem, zakaj ne moremo imeti kmetijskega področja podobno urejenega kot npr. sosedje Avstrijci, kjer lahko na kmetiji skuhajo 500 litrov žganja, brez dajatev, brez administracije. Zame osebno je obdavčenje žganja napad na slovensko tradicijo. Na drugi strani pa opažam toleriranje protizakonitih »halal« postopkov v živilski industriji. Kdo je tu nor? Res mi s temi 500 litri, pa verjemite, da jih ni toliko, zaslužimo toliko, da iz davka, ki ga država pobere, lahko zgradijo vsaj en vrtec, bolnico, dom za ostarele … ? Ponavlja se zgodovina, ko so bili komunisti najhujši sovražnik našega naroda.

Z zaskrbljenostjo ugotavljam, da imamo na kmetijskem področju zelo močno strahovlado, ko si večina kmetijskih organizacij ne upa reči niti besede, ki bi mogoče vsaj malo izboljšala naše stanje. Bojijo se dejanjem izredno maščevalnega ministra in njegovih podrejenih. S svojim škodljivim dejanjem in predrznostjo je šel že tako daleč, da si je v Portorožu, na posvetu Zadružne zveze, privoščil celo javno groziti zadružnikom, v vsej svoji vladavini pa je speljal malo ukrepov s katerimi bi pomagal nam kmetom, ali nam olajšal delo. Zdi se mi, da nima pojma o tem, kar počne, je pa zelo uspešen o tem, da izgublja vse kar je slovenskega in v mešanju megle. Zame je bil dokaz, da je zgolj piar minister, ki absolutno nima pojma kaj govori, dogodek v Bovcu. Na veliko je razlagal, koliko je neposrednih plačil za njive in kako se on kot minister trudi pomagati nam kmetom, mi pa smo le nehvaležni. Ko ga je nekdo vprašal, če je na poti do Bovca v zadnjih 50 km videl kakšno njivo je obmolknil.

Mogoče je minister Dejan Židan na poti do tja pripravljal ukrepe, ki bodo kmete popeljali iz bede in ni mogel opazovati okolice, konec koncev je pot iz Ljubljane do Bovca res naporna in ga je za razumeti, da nima časa, da bi šel na teren preveriti kaj vse doživljamo mi – razvajeni in nehvaležni kmetje.

Klemen Šavli