Amadej Jazbec: Obveznost celibata, da ali ne?

V zadnjem času, ko se veliko govori o spolnih zlorabah duhovnikov, se ob tem tudi postavljajo vprašanja o duhovnikih in izražanju njihove spolnosti. Ko govorimo o duhovnikih, takoj pomislimo na celibat, po drugi strani pa, ko govorimo o spolnih ekscesih v duhovniških vrstah, kot so pedofilija, efebofilija, posilstvo, ipd. postajamo zmedeni. Obstaja namreč velik prepad me t.i. idealom celibata ter spolnimi ekscesi, ki smo jih našteli.

Celibat je način izražanja spolnosti

Vsekakor je potrebno poudariti, da gre v vseh primerih, tudi v celibatu, za način izražanja spolnosti. Tako tudi, ko človek živi spolno vzdržno, se pravi, brez fizičnih spolnih odnosov, to ne pomeni, da ne živi svoje spolnosti. Že človekovo zavedanje svojega spola, moškega ali ženskega, pomeni, da se zaveda, da je spolno bitje. Npr. če moški govori z žensko, govori z njo na drugačen način, kot pa, če bi govoril z moškim. Prav tako velja to tudi obratno.

Posledično to pomeni, da človek živi svojo spolnost v vsakem odnosu, v vsaki komunikaciji z drugim, tudi, če se tega ne zaveda. Prav tako živi in izraža svojo spolnost vedno kadar je v odnosu z drugimi, konkretno, v zaupani mu cerkveni skupnosti. V zahodni cerkveni tradiciji se predpostavlja, da duhovnik živi svoje duhovništvo v celibatu, kar pomeni neporočenost in vsako telesno spolno vzdržnost.

O upravičenosti in smiselnosti, oz. nesmiselnosti celibata je bilo že veliko povedanega in napisanega, kljub temu je to neizčrpna tema. Pri mnogih razpravah je težava o tem, da se o tem ne razpravlja strokovno, ampak predvsem navijaško, v smislu, da vsak navija za svojo teorijo, pri tem tako eni kot drugi zadevo predstavljajo nestrokovno in neživljenjsko.

Zakramentalno duhovništvo ni pogojeno s celibatom

Najprej je potrebno poudariti, da celibat teološko ni vezan na zakrament duhovništva, kar potrjuje praksa vzhodnih cerkva. Pod vzhodne cerkve štejemo pravoslavne cerkve in cerkve, ki so katoliške cerkve vzhodnega obreda. Slednjih cerkva je osemnajst, te so se tekom zgodovine pridružile Katoliški cerkvi. Vse te cerkve ne poznajo obveznega celibata, ampak imajo kandidati za duhovništvo pred posvečenjem izbiro, da se odločajo med poročenostjo in samskostjo.

Edini obred v Katoliški cerkvi, ki ima obveznost celibata, je latinski obred, ki mu pripada večino katoličanov, predvsem na zahodu. Praksa kaže, da se velika večina duhovniških kandidatov vzhodnih cerkva poroči, iz česar lahko sklepamo, da na zahodu pravzaprav celibat ni čisto svobodna izbira, ampak ga duhovniki vzamejo kot »paket obveznosti« duhovništva.

Poklicanost v celibat in duhovništvo sta dve različni poklicanosti

Po dokumentu Drugega vatikanskega koncila – O življenju duhovnikov, ne govori, je celibat bistvo duhovništva: »Duhovništvo sicer po svoji naravi zdržnosti ne zahteva nujno, a je iz mnogovrstnih razlogov duhovništvu primeren« (D 16). V prvi vrsti gre pri celibatu za poklicanost. Torej, ko govorimo o duhovništvu in celibatu, se lahko vprašamo ali gre za dve različni poklicanosti ali za hkratni poklic v celibat in v duhovništvo?

Če se ozremo k omenjenim vzhodnim cerkvam, lahko rečemo, da gre za dvojno poklicanost. Gre v prvi vrsti za poklicanost v duhovništvo, nekateri duhovniki so poklicani v celibat, nekateri v poročeno življenje. Glede na to, da so zakramenti cerkve enota, ne glede na to, ali se podeljujejo v vzhodnih ali zahodnih cerkvah, pomeni, da je na zahodu lahko posvečen v duhovnika samo tisti, ki je predhodno odkril v sebi poklicanost v celibat.

Tri glavne zmote opravičevanja obveznega celibata

Ena izmed največjih zmot pri razlagi smiselnosti celibata je t.i. obremenjenost duhovnikov. Mnogi namreč govorijo, da se lahko duhovnik bolj posveča svojim vernikom, ker bi mu drugače veliko časa vzela družina. Če pogledamo realno stanje današnje duhovniške službe, duhovnik, še posebej župnik, večino časa zapravi za upravno administrativne zadeve, kar nima veliko zveze z duhovništvom.

Zgornja trditev je tipično zahodnjaška, ki ima predvsem pridih materialnosti. Čas je namreč materialna dimenzija, kar v temu primeru pomeni, da bi namesto z družino bil duhovnik več s svojimi farani. Torej, je trditev egoistične narave, saj si ljudje predstavljajo, da bo duhovnik vedno z njimi, kadar si bodo zaželeli. Marsikak duhovnik, ki mu to omogoča njegov neporočen stan, preživi večere v gostinskih lokalih ali kar v župnijski kleti, ker so si farani zaželeli, da je z njimi. Če bi bil poročen, mu tega žena verjetno ne bi dovolila.

Drugi razlog, ki naj bi opravičeval obveznost celibata, je spovedna molčečnost. Mnogi govorijo, da bi duhovnik, v primeru, če bi bil poročen, zadeve, ki bi jih slišal pri spovedi, zagotovo potem povedal svoji ženi. V tem primeru, bi bil potem lahko predpisan celibat tudi za psihologe, saj ljudje zaupajo psihologom zagotovo več konkretnih osebnih zadev, kot duhovnikom. V obeh primerih je potrebno poudariti profesionalno odgovornost, kar pomeni, da mora človek ločiti med službenimi in zasebnimi zadevami. Spovedna molčečnost je zagotovo ena izmed takšnih stvari, ki je, vsaj kolikor toliko resen duhovnik, ne bo zlorabljal. Če duhovnik ni profesionalen pa neprofesionalnost ne more biti vezana poročenost oz. neporočenost.

Kot tretji razlog za »primernost« celibata pa ljudje navajajo obhajilni obred pri mašni daritvi. Sveto obhajilo, ker se vernikom deli Kristusovo Telo, namreč nekateri pogojujejo z duhovnikovo spolno vzdržnostjo. Po Drugem vatikanskem koncilu je Cerkev kot delivce obhajila postavila tudi poročene stalne diakone in laike. V zvezi s tem lahko mnogokrat slišimo opazko, da k takšnemu ki je »ponoči babo šlatal« že ne bo šel k obhajilu. Sicer se lahko ob tem tudi vprašamo, od kod ima takšen vernik zagotovilo, da česa podobnega ni počel tudi duhovnik?

Sicer vprašanje mašne daritve in v zvezi s tem obhajila, zagotovo ni vezano na moralno (ne)oporečnost duhovnika in njegovih sodelavcev, ampak je v prvi vrsti vprašanje osebne odprtosti občestva. Torej, vsak ki se sprašuje o »primernosti« ali »neprimernosti« duhovnika in njegovih sodelavcev, bi se moral v prvi vrsti vprašati o lastni primernosti.

Tudi celibat pomeni življenje v odnosu

Na tem mestu smo lahko prišli do zaključka, da problem celibata ni samo problem, ki prihaja od cerkvenega vrha, ampak je zasidran tudi v ljudskih množicah. Ljudje sicer govorijo, da bi lahko ukinili obvezen celibat, kako bi to ljudje sprejeli v praksi, je pa drugo vprašanje.

Po drugi strani se danes, bolj kot kdaj koli, lahko vprašamo o smiselnosti celibata, ker celibat ni nekaj, kar lahko človek živi sam zase, ampak ga, tako kot zakonci živijo zakonsko življenje, tudi duhovnik živi v odnosu do nekoga drugega.

Samo po sebi umevno je, da redovniki živijo celibat, ker je v samem bistvu redovniške narave, da živijo redovniki v skupnosti. Bistvo redovniške skupnosti ni v tem, da redovnik dela zunanja opravila, oz. da oznanja evangelij primerno njegovemu redu, ampak da živi v skupnosti z redovnimi brati ali sestrami. Celibat, oz. čistost je način, ki ga lahko v polnosti poveže v redovno občestvo. Celibat torej spada k bistvu redovniškega življenja, medtem ko ni bistvo duhovništva. Tudi o tem nam govori praksa vzhodnih cerkva, saj tudi na vzhodu živijo redovniki (menihi) v celibatu, oz. v redovnih skupnostih.

Danes so duhovniki po župnijah v veliki meri osamljeni

Pri duhovnikih je zadeva nekoliko drugačna. Duhovniška služba duhovnika ne zavezuje, da mora živeti v duhovniški skupnosti. Pred nekaj desetletji, ko je bilo več duhovnikov, jih je živelo po več skupaj, danes je to prej izjema kot pravilo. Ko so duhovniki živeli skupaj, so lahko živeli na način redovne skupnosti, ker so skupaj molili, jedli in bivali. Tako so na način celibata živeli v duhovniški skupnosti.

Danes, ko so duhovniki po župnijah večinoma sami, postaja s tem življenje v celibatu vprašljivo. Celibat namreč ne pomeni samotarskega življenja, ampak način življenja v Božjem kraljestvu. Človek v Božjem kraljestvu ne more biti kot posameznik, ampak vedno v občestvu. Kdor živi v celibatu tako kaže ljudem, kakšno bo življenje v nebesih, saj »tisti, ki so vredni, da dosežejo oni vek in vstajenje od mrtvih, se ne bodo ne ženili in ne možile« (Lk 20,35). Duhovniku je sicer zaupano občestvo vernikov, vendar ti ne živijo na njegovi ravni. To ne pomeni, da so manjvredni, ampak, da ne živijo na način zakramentalnega duhovništva.

Ker duhovnik ne živi v zakonski skupnosti niti ne živi v duhovniški skupnosti, obstaja nevarnost, da bo postajal posameznik in, da si bo kot posameznik tudi urejal svoje življenje. Pri tem igra bistven pomen duhovnikova spolnost, saj je tudi on človek in ga spolnost tudi določa.

Ker je duhovnik kljub mnogim dnevnim obveznostim, na koncu dneva prepuščen samemu sebi, je tudi on v veliki nevarnosti, da bo zlorabil svojo spolnost. Ravno to pa potrjujejo tudi zadnja odkritja, ki smo jim priče tudi v Slovenji.

Amadej Jazbec