
Avtor: Alenka Gabrovec
Večina nas je bila vzgojenih v duhu, da moraš starejše spoštovati, da so modri, saj so v življenju že marsikaj preživeli, doživeli in ustvarili, ter vsekakor vedo več kot mi. Besede »jaz že vem, sem že dva, tri otroke spravila h kruhu« so zelo pogoste v mojem okolju. Nekako velja prepričanje, da modrost pride samo in izključno s starostjo, a ko enkrat sam postaneš starš ugotoviš, da stare modrosti naših dedkov in babic niso ravno nasveti.
Novopečeni starši si želijo vzgajati po svoje
Z dnem ko imaš svoje otroke si nekako prepričan, da boš svoje srčke lahko vzgajal po svoje. Da ti noben ne bo »pametoval« kdaj morajo otrok spat, kaj sme jesti, kako se lahko vede, kaj sme gledati, s kom mu je dovoljeno se družiti, kaj vse delaš narobe … Upaš, da ti ne bo potrebno poslušal nasvetov, ki jih je že zdavnaj povozil čas. Predvsem, pa da ti bodo pustili svobodo pri vzgoji, a hkrati tudi pomagali, ko ne boš več zmogel.
A kaj ko smo kot najstniki neštetokrat slišali on čaroben stavek »vse se ti bo vrnilo, ko boš sam imel otroke« in zdi se, da nam je izstavljen račun, ko sami postanemo starši. Tako se moramo na eni strani ukvarjati s starši, ter premnogimi starejši, ki kar ne morejo iz kože in že zdavnaj, ko bi morali odnehati še vedno nadaljujejo s svojimi pogledi, pri tem ne vidijo, da je med časom, ko so oni imeli majhne otroke in do zdaj minilo veliko let, se spremenilo veliko stvari, predvsem kar se tiče vzgojnih metod in samega dojemanja otroka. Na drugi strani pa se sami spreminjamo v njih, ko nam lasten otrok dokaže kako narobe imamo, ter lastne največje »travme« doživljamo iz drugega zornega kota. Tako na zelo krut način spoznamo, da je le nekaj na tistih modrostih, ki jih sprva nismo želeli slišati. A vendar imajo starejši marsikatero modrost, ki je vse prej kot to, a so dokaj žive pri vzgoji.

Učili so nas napačno
Največje zmote, ki jih še vedno propagirajo so:
- Majhen otrok z jokom izsiljuje in ga je potrebno pustiti naj se zjoče, da bo vedel, kdo je tu gospodar. Resnica je, da je jok dojenčka različen in ima vsaka potreba svoj ton. In dojenček definitivno ne izsiljuje z jokom, ampak izraža svojo stisko, na katero se je potrebno odzvati. Če ne ga prav kmalu naučimo, da ko bo v stiski mu mi kot starši ne bomo stali ob strani. To mu definitivno ne bo pomagalo v življenju, res bo hitreje samostojen, a s tem prikrajšan za veliko. Jok dojenčka je kot rdeča lučka pri avtu, ko se prižge, se takoj odzovemo nanj. Kot je jok drugačen, je lučk več in niso vse tako pomembne.
- Ko otrok trmari, ga je treba polit z mrzlo vodo/ udarit po riti…in še bi lahko naštevala iznajdbe naših staršev. Trma je razvojna stopnja otroka in je nujno zlo. Je obdobje, ko otrok odkriva svet in se počasi zaveda sam sebe. Vse mu še ni jasno, predvsem pa mu niso jasni »NE! NE SMEŠ!«. Zanj je to podobno kot, da kdo nam da nekaj kar si močno želimo in nam potem reče, da tega ne smemo uporabljati. Mi smo v takšni situaciji zmedeni, kaj šele oni, ki svet šele odkrivajo. Iznajdbe starih staršev z vodo in udarcem, pa je zgolj sporočilo za otroka, da mu je nekaj prepovedanega. Ne ve zakaj, a ga je strah to ponoviti, vsaj pred očmi tistega, ki mu je to naredil. S tem ne dosežemo nič. Otrok se ni naučil nič, ve da nekaj ne sme, a zakaj je temu tako je zanj uganka. V takšni situaciji otrok ni vzgojen, ampak zdresiran. In dokler bo v primežu dresure bo priden, ko te ne bo več, bo podivjal.
- Vsi otroci morajo pisati z desno. Ne vem od kod jim ta ideja. To je tako neumno, kot bi rekli, da vse punčke morajo imeti svetle, dolge lase. In če jih nima jo bomo zaprli v geto, odstranili… Nekateri otroci so levični in nič ni narobe s tem. Ljudje smo si različni, prav tako otroci in prav je tako.
- Otrok mora shodit do leta in pol, prav tako bit do takrat čist in govoriti. Starostna meja je 3 leta in do takrat otroci vse to že znajo. Mogoče smo to mi prej dosegli to, a so bile razmere popolnoma drugačne.
In še kar nekaj je teh modrosti, a naštete so v mojem okolju zelo prisotne, a tudi zelo moteče. Zdajšnji otroci živijo v drugačnem času, pomembne so drugačne vrednote, predvsem pa so ti mali škratje bolj ustvarjali, zahtevni in nabriti kot smo bili mi. Naloga staršev je, da vzgajajo in vodijo, ne dresirajo. Vloga starih staršev je predvsem ne vtikovanje v vzgojo vnukov, upoštevati bi morali želje staršev in vnuke na veliko razvajajo. V kolikor kontrirajo načinu vzgoje jemljejo kredibilnost tako svojim otrokom kot sebi. Če njihovi otroci ne znajo vzgajat, torej tudi oni niso znali, saj so otroci navsezadnje produkt njihove vzgoje. Vzorce se naučimo od svojih staršev, le da jih mi male spremenimo, predvsem v komponentah, kjer smo mi čutili primanjkljaj.
Stari starši in starejši znajo biti dragocen vir znanja, a le dokler v besede »spoštuj očeta in mater« znajo vpeljati tudi vidik, da so njihovi otroci starši, ter da spoštovanje ne sme biti enostransko.