Suzana L. Krause: V novih prostorih SLS pisoarjev ne bomo odstranili

V letu 2020, ko je govora o 5G, o visoki stopnji digitalizacije, o kriptovalutah, o potezah predsednika ZDA Donalda Trumpa, ki so vsakdanji nepričakovani pretres, je Slovenijo zajela nova histerija. Ne, tokrat ni sendvič. Tokrat je beseda dneva, ki ima potencial, da postane beseda meseca ali celo leta: pisoar.

Že maja 2019 je Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani – poznana pod kratico FDV napovedala spolno nevtralna stranišča, na katerih naj bi se udobno počutile transspolne, spolno fluidne in vse druge osebe – stranišče je namreč intimni prostor, kamor gremo sami in kjer je pomembno, da se počutimo varni in da se počutimo udobno. In tja hodimo veliko. Sploh, če kolikor toliko sledimo smernicam zdravega življenja, po katerih naj bi na dan popili 2 – 3 litre vode. In ko moraš iti, moraš iti. To še posebno dobro vem dva poroda kasneje.

Že poleti 2019 se je v javnosti odprla razprava, kam to vodi, kaj to pomeni, ali to pomeni ukinjanje spolov in podobno. Preprosto povedano: neumen predlog je sprožil vse vrste neumnih odzivov. A potem je za nekaj časa vse potihnilo. Do pred nekaj dnevi, ko so na FDV odstranili pisoarje in imajo sedaj skupna stranišča. Ponovno so se začele burne razprave o tem, ali morda odstranitev pisoarjev pomeni celo moško kastracijo – v simbolnem pomenu seveda, ker zaradi odsotnosti pisoarja zagotovo nobenemu moškemu ne bo nič odpadlo.

Na fakulteti so sedaj štiri stranišča, vsako izmed njih je namenjeno vsakomur – ker se (bojda) mladi ne želijo več spolno identificirati. Tudi prav. Vsak je svoje sreče kovač pravi že stari pregovor, ampak ali dejstvo, da se ne želiš opredeliti za moškega ali žensko, nate vpliva tako zelo, da ti tudi higiena in prostor nista več pomembna? Močno dvomim. In ne, ne ciljam sedaj samo na to, da moški slabo ciljajo (čeprav sem doma, kjer imamo seveda skupna stranišča – ker smo povezana družina in se zelo dobro poznamo in je to nekaj popolnoma drugega, kot iti na stranišče za popolnim neznancem, še posebno, če si ženska, in dejansko moraš vsakič sesti – na notranjo stran školjke nalepila šaljive nalepke HIT THE TARGET – zadeni tarčo) ampak tudi na to, da ženska za seboj na stranišču tiste dni v mesecu pusti marsikaj, kar verjetno moškemu ni prijetno (saj tudi ženski ni prijetno, a me smo tega navajene). Ne samo, da bi bilo pametno pustiti pisoarje, kjer so (vsem bodočim obiskovalcem novih prostorov SLS na Gospodinjski ulici mimogrede sporočam, da pisoarjev ne bomo odstranili), ampak bi moralo biti vsako javno stranišče na ženski strani opremljeno s pokritim košem in higienskimi vrečicami za vložke, prav tako bi v družinskih straniščih, v katerih so nameščene previjalne mize, pričakovala podloge za enkratno uporabo in vrečke za plenice – tudi s tem bi izkazali napredek družbe. Časi stranišč na štrbunk so že davno mimo.

Iskreno in globoko upam, da ta norija ne bo dosegla ostalih javnih stranišč (študentje FDV so se bojda s tem strinjali in so si sami zakuhali, kar imajo). Odnos gostinca do gostov se ne kaže pri mizi, kjer si lepo postrežen, čeprav je tudi to seveda izredno dobrodošlo, ampak z urejenostjo sanitarij. Prav tako je marsikatero mestno javno stranišče v slovenskih mestih potrebno obnove in dodatnega nameščanja (papirja, higienskih vrečk, košev in podobno) in zagotovo ne odstranjevanja, da se o straniščih na železniških postajah niti ne pogovarjamo. V času, ko je mamica deležna zgražanja, če pobere dudo s tal in jo vtakne v svoja usta, preden jo da nazaj otroku (ker pri roki ni umivalnika s tekočo vodo, otrok pa kriči), si menda pa lahko privoščimo tudi to, da ne sedamo na urin drug drugega, mar ne? Dejstvo, da so naša telesa različno opremljena, pač nima veliko z našimi lastnimi umskimi opredelitvami. Nekatere reči so (ne srečo) še vedno v domeni narave.