Naprej na vsebino

Kaj storiti, da boš priljubljen? Nič!

Vzporedno ob odstopu premierja Marjana Šarca in hkrati 13. slovenske vlade, so bile objavljene tudi zadnje javnomnenjske raziskave. Po tej raziskavi, naj bi vlado podpiralo okrog 50 odstotkov vprašanih, kar je nenavadno velik odstotek, če si samo osvežimo spomin, da se je vlada v času njenega mandata bolj ukvarjala sama s seboj, kot pa z državo in blaginjo državljanov.

Slovenci najbolj nagradimo tistega, ki ne naredi nič

V odstopni izjavi je premier Marjan Šarec kot glavni razlog odstopa navedel, da se v tej vladi praktično ni dalo narediti nič. Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako to, da ima potem vlada, ki ni naredila nič, tolikšno javnomnenjsko podporo?

Ob komentarjih na to temo je bilo zaslediti logično ugotovitev, da se Slovenci ne zanimamo dosti za politiko in, da mnenje o določeni osebi ali instituciji dajemo na podlagi zunanjega videza ter čustev, ki se ob tem porajajo. Tej hipotezi lahko delno pritrdimo, vendar je razlog še nekoliko globlji, kar lahko ugotovimo, če vsaj nekoliko poznamo zgodovino Slovencev.

Foto: Pixabay

Slovenci že od nekdaj ne želimo sprememb

Ob zadnjih dogodkih v slovenski politiki mi prihaja na misel roman Ivana Cankarja, Martin Kačur. Osrednji lik romana je učitelj Martin Kačur, ki je želel ljudi premakniti iz turobnega vsakdanjika s tem, da bi jim vzbudil ljubezen do branja in izobraževanja. Ljudem je želel prikazati, da ni smisel življenja samo golo materialno preživetje, ampak, da je človek uresničen, če si z izobraževanjem širi obzorje, ki presega turobnost vsakdanjika.

Povsod, kjer se je Kačur pojavil, je tako pri krajevnih in cerkvenih oblasteh, kot pri ljudstvu, naletel na odpor. Njihovo kljubovanje Kačurju lahko povzamemo v en stavek: »Bolje je živeti v varni turobnosti, kot tvegati poizkus dvigniti kvaliteto življenja«.

Ivan Cankar je napisal ta roman leta 1904, vendar se zdi, da se od takrat, do danes, v glavah Slovencev ni nič kaj bistvenega spremenilo. Nenazadnje to potrjuje tudi naslov koncerta, ki so ga imeli Pankrti v Hali Tivoli, leta 2008: »Nč se ne premakne«.

Ob Ivanu Cankarju in potrditvi Pankrtov, lahko logično pridemo do zaključka, da slovenskemu človeku najbolj ustreza stanje »status quo«, se pravi, da kakršno koli zadevo že imamo pred sabo, ta naj ostane na mrtvi točki.

Slovensko bojazen pred spremembami lahko strnemo na tri področja: politično, religijsko in osebno.

Demokracija, ki jo imamo, je samo navidezna

To, da imamo pri nas demokracijo in s tem pravico do svobodnega odločanja o voditeljih, je samo zunanji izgled. V samem bistvu pa ni nobene spremembe med totalitarnim režimom in t.i. demokracijo. Spomnim se prvih demokratičnih volitev leta 1990, ko so pred volitvami ljudje govorili, da je bolje, da volimo Kučana, ker bi v primeru, če bo zmagal Pučnik, prišlo do prevelikih sprememb.

Če pozorno pogledamo, od leta 1990 do danes nismo naredili praktično nobene spremembe. V 30 letih je bila desna opcija na oblasti samo 5 let, pa še ta je vladala v koaliciji skupaj z levo politično opcijo. Pri tem se niti najmanj ne želim politično opredeljevati, želim samo povedati, da do danes nismo spremenili političnega mišljenja.

Ne samo, da ga nismo spremenili, zdi se, da se vse bolj utrjuje socialistični model razmišljanja, ki je sovražno nastrojen proti kapitalu in vsaki drugačnosti. V internacionalizem, ki se kaže v množičnem sprejemanju migrantov, se je vrinil še pojem enakosti spolov. Poleg brisanja nacionalne identitete, smo priče še brisanju spolne identitete.

Človek, ki nima identitete, je še bolj vodljiv

Cilj tega je, da bi človek bil še bolj zmeden, s tem, da z izgubljanjem lastne identitete, ne bi več razmišljal s svojo glavo, ampak bi sprejemal zgolj to, kar mu na zunaj vsiljuje družba, ki je dirigirana s pomočjo politike in gospodarskih lobijev. Cilj vsega je, da bi človek bil še bolj vodljiv in s tem onesposobljen, za kakršen koli upor.

Človek, ki živi v strahu pred spremembami, ne želi ničesar spremeniti tudi v svojem osebnem življenju. Večina slovenskih državljanov prejema minimalno plačo. Res je, da je imeti službo eden izmed osnovnih življenjskih dosežkov. Vendar pa ni dovolj, če se človek zgolj zadovolji z obstoječim stanjem. Med Slovenci je razširjen izrek: »Lahko bi bilo še slabše, zato je boljše, da smo zadovoljni s tem, kar imamo«.

Biti zadovoljen z obstoječim stanjem, pomeni nazadovati

To je po eni strani res, po drugi strani pa človek s tem potiska samega sebe vsaj v stagniranje, če že ne v nazadovanje. S tem, ko se zadovoljimo z določenim načinom življenja, pa čeprav je ta že na robu preživetja, zopet pristanemo na držo, ki ne želi nobene spremembe. Na ta način človek namesto svoje ustvarjalnosti, uveljavlja samo še nagon po fizičnem preživetju, kar pa nam je povedal že Ivan Cankar.

Slovenci veljamo, vsaj na zunaj, še vedno za krščanski narod. Bistveno za krščanstvo je, da je vedno mlado in sveže. Zakaj? Zato, ker tisti, ki živi z Bogom, živi večno mladost, kar se kaže v notranjem miru in v srčnem veselju. Da je veselje in mir bistvo slovenskega kristjana, lahko sicer opazimo le pri nekaterih posameznikih in posameznih občestvih.

Slovenski kristjan ne želi nobenih sprememb

Na splošno pa za slovenskega kristjana velja, da v svoje življenje ne želi nobenih sprememb in, da na ta način živi v ustaljenih krogih. Koliko hude krvi že povzroči prestavitev župnika, škofje so se ob tem že kar navadili pritiskov, ki jih ob tem povzročajo »prizadeti« farani.

Kristjani sicer na zunaj obhajamo praznike, še posebej najbolj odmevne, na znotraj pa se v naših življenjih zopet nič ne premakne. Žalostno je, ko poslušamo, da se npr. kristjani za božič zbirajo ob obloženih družinskih mizah, za veliko noč pa prinašajo k blagoslovu hrano, ki jo zopet uživajo ob obloženih mizah. Ob tem prej dajemo vtis, da je krščanstvo hedonistična religija, kot pa vera v sprejemanje Božjega življenja.

Zdi se, da če bi ukinili blagoslove jedil na veliko soboto, bi praktično izkoreninili krščanstvo iz slovenskega prostora. Če pa je res krščanstvo v tem, da se pokažem, kaj sem pojedel za praznike, potem to ni krščanstvo, ampak je krščanstvo samo etiketa za to, da opravičim svoje početje, ki nima s krščanstvom nobene zveze.

Foto: Pixabay

Si upamo tvegati in stopiti na pot odrešenja?

Slovenski človek tako živi v začaranem krogu lastnega ugodja, kjer sicer doživlja praznino, vendar se je klavrnega življenja že tako navadil, da ne želi nobene spremembe. Če pa bi v našem življenju zavestno pristali na spremembe, bi lahko govorili o odrešenju. Na osebni ravni lahko pride do odrešenja, ko se človek odloči, da bo uporabil vse svoje talente in se podal na pot tveganja za novim življenjem, ki vključuje ustvarjalnost. Na krščanskem področju lahko pride do spremembe, ko se bo človek odločil v svoje življenje sprejeti živega Boga, namesto boga pravil in zunanjih praznovanj.

Na politični ravni lahko pride do spremembe, ko se bo človek najprej zavedal, da je homo politicus, kar pomeni, da je sestavni člen družbe in, da lahko na družbene spremembe vpliva tako, da se sam vključi v politiko ali pa, da se aktivno udeležuje volitev in res voli za tisto politično opcijo, ki ima najbolj prepričljiv in uresničljiv program.

Ali je to izvedljivo ali ne, lahko vsak premisli pri sebi. Če bomo še naprej živeli v strahu pred spremembami, potem je zmagovalec prihodnjih volitev že vnaprej znan. Če pa si bomo upali tvegati, potem se lahko Slovenija poda na pot novosti, ki prinaša svežino tako države, kot njenih državljanov.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice