Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!

12. 3. so slovenski škofje izdali izredna navodila za preprečevanje širjenja koronavirusa COVID-19. Osrednje navodilo se nanaša na bogoslužje, kar pomeni, da so do preklica odpovedane maše po naših cerkvah. Takšna prepoved kaže resnost položaja, v katerem se je znašla naša država. Mirno lahko rečemo, da takšnih izrednih razmer ni bilo že od 2. svetovne vojne.

Prepoved bogoslužja

Duhovniki bodo maše obhajali zasebno, kar pomeni brez prisotnosti vernikov. Verniki smo povabljeni, da bogoslužje spremljamo preko televizije ali preko spleta. Mnoge župnije so namreč v teh dneh na svoje spletne strani dodali video povezavo, preko katere je možno spremljati bogoslužje.

Glede na to, da je sestavni del svete maše tudi prejem obhajila, je to zdaj v fizični obliki onemogočeno. Škofje tako priporočajo, da se verniki udeležimo duhovnega obhajila. Prejem duhovnega obhajila pomeni, da verniki na mirnem kraju po znamenju križa obudimo kesanje, preberemo evangelij dneva ter nekaj časa ob njem premišljujemo. Nato zmolimo veroizpoved ter prosimo Boga, da smo v duhu deležni njegovega telesa in krvi.

Bog lahko deluje tudi mimo zakramentov

Ob izrednih razmerah lahko Bog deluje tudi preko redne zakramentalne poti, zato verniki kljub fizični neudeležbi pri bogoslužju, ne bomo nič manj deležni božjih milosti. Morda nam bo nastala situacija še bolj pripomogla k temu, da bomo začeli v resnici hrepeneti po Božjem življenju.

Poleg prepovedi bogoslužja, tudi ne bo več rednega spovedovanja. V ta namen lahko verniki obudimo kesanje, po katerem so nam grehi odpuščeni. Seveda smo povabljeni, da takoj po umiritvi situacije pristopimo k zakramentu sprave.

Do nadaljnjega so odloženi krsti in poroke. Zakrament bolniškega maziljenja je dovoljen samo v smrtni nevarnosti, ob upoštevanju, da sta bolnik in duhovnik dovolj zaščitena.

Cerkve so lahko odprte samo pod določenimi pogoji

V času epidemije so lahko cerkve odprte samo pod določenimi pogoji. Cerkev lahko obiščejo samo zdravi ljudje, brez simptomov akutne pljučne bolezni. V cerkvi je lahko istočasno največ deset ljudi, med katerimi naj bo razmik najmanj 1,5 metra. Cerkev, ki je odprta za vernike mora biti najmanj dvakrat na dan razkužena z razkužilnimi sredstvi (kljuke vrat, klopi, itd). Vernikom mora biti v cerkvi na voljo razkužilno sredstvo.

Vse, kar je v župniji javnega značaja, je odpovedano

Župnijski uradi in s tem tudi župnijske pisarne bodo do nadaljnjega zaprte. V kolikor gre za nujne zadeve, kot je npr. pogrebni obred, se lahko zanj dogovorimo preko telefona ali elektronske pošte. Ker predstavlja pogreb nujno dejanje, bodo pogrebi dovoljeni, ob strogem upoštevanju državnih ustanov. Pogrebna maša se odloži do preklica izrednih razmer.

Prav tako je na vseh župnijah do preklica odpovedan verouk in druga župnijska srečanja. Starši so povabljeni, da manjkajočo snov, predelajo sami z otroki.

To so bistveni ukrepi, ki so jih izdali slovenski škofje. Vzporedno z izrednimi razmerami, ki jih povzroča koronavirus, lahko na situacijo gledamo tudi širše, predvsem z duhovne perspektive.

Slovenski vernik je razvajen vernik

Na podlagi osebnih izkušenj, sem že pred leti prišel do zaključka, da smo slovenski verniki precej razvajeni, saj želimo imeti na dosegu roke tudi različne »cerkvene usluge«. Radi se pritožujemo, če duhovnik ukine kakšno sveto mašo ali če odloži kakšen krst. Če takoj ne blagoslovi določenih stvari, kakor želimo, potem se zopet takoj pritožujemo.

Marsikdaj naše pritožbe romajo celo na škofijo. Zaradi »ljubega miru«, se škofje vernikom uklonijo in s tem postavljajo v nezavidljiv položaj duhovnika, ki je z razlogom določeno bogoslužno dejanje postavil pod vprašaj.

Ob tem sem prišel do zaključka, da bi bilo dobro, če bi slovenski škofje zbrali pogum in bi preprosto prepovedali vsa bogoslužna dejanja, z namenom, da bi ljudje začeli razmišljati, da tudi duhovne stvari niso same po sebi umevne in s tem nam na razpolag na način kakršnega si sami zamislimo.

Koronavirus je priložnost za poglobitev naše vere

V rednih razmerah se seveda to ni zgodilo, saj je miselnost vodstva slovenske Cerkve takšna, da  se prej zadovoljimo s količino in ne toliko s kvaliteto vernikov. Ob pojavu koronavirusa mi prihaja na misel, da sčasoma »mati narava«, katere gospodar je Bog, sama poskrbi, da ljudje vidijo, da ni vse samo po sebi umevno.

Pojav koronavirusa in ukrepi, ki so jih sprejeli slovenski škofje so lahko za slovenske vernike priložnost, da se ozremo v globino naših src in premislimo ali naše srce zares hrepeni po Bogu.

Gotovo je, da bo prepoved bogoslužja pri marsikateremu mlačnemu verniku spodbudila hrepenenje po Bogu in Božji ljubezni. Sicer pa nas zgodovina uči, da so se ljudje iz vsake preizkušnje nekaj naučili in so začeli na življenje gledati bolj poglobljeno. Menim, da nas bo preizkušnja, ki jo je povzročil koronavirus, pripeljala do bolj resnega življenja po evangeliju, namesto otročje-neresnega krščanstva, ki nam ga ponuja hudobni duh.

Lahko zaključimo z vzklikom, ki so ga stoletja ponavljali slovenski verniki, še posebej v kriznih situacijah: »Kuge, lakote in vojske, reši nas, o Gospod!«