Preživeli smo prvi dan pekla

Za mano je dan, ko sem dokaj uspešno prevzel vlogo učitelja, vzgojitelja, motivatorja, kuharja, animatorja, sodnika, mediatorja, starša in glavnega gestapa. Če me kdo povpraša po trenutnem počutju bo za odgovor dobil pol urni monolog, ki bo vsaj v 95 odstotkih vseboval kletvice in samopomilovanje. Lahko le reče, jaz si ne grem več, ker ne zmorem več.

Neizmerno rad imam svoja dva, a življenje v zaporu, to ni za nas. Res je, da spadamo v tisto družino, ki slepo verjame in se drži vladnih ukrepov, ker nam je kristalno jasno, da če bomo zdržali teh 14 dni bomo mogoče čez mesec lahko otroke poslali nazaj v šolo, ter se šli sprostiti v službo. Kolikor opažam okoli sebe smo v manjšini. Žal.

Večino našega dneva se je vrtelo okoli šole. Prigovarjanja zakaj za vraga imajo toliko za narediti, ter predvsem zakaj je potrebno vse to narediti. Do 21:30 smo uspešno zaključili z vsem šolskim delom. Kolikor sem se uspel pogovarjati s prijatelji, ki imajo tudi otroke v osnovni šoli, je bila praksa po šolah zelo različna. Nekateri so po elektronski pošti dobili kratka navodila v Wordu, z maksimalno tremi točkami, med katerimi je bilo tudi navodilo »pojdi na sprehod«. Pri nas je zadeva bolj dodelana in zahteva sodelovanje staršev, ter kar nekaj elektronike. Ne znam si predstavljati situacijo kako je pri tistih, kjer je že telefon višek tehnologije. Pa ne zato, ker bi bili anti-talenti za elektroniko, ampak ker si le-te ne morejo privoščiti tega. Torej naša šola je poskrbela za dnevno in urno razporeditev po razredih. Naloga staršev je bila, da ves ta material naloži na računalnik, telefon in nekaj od tega celo natisne. Samo za današnji dan smo pri nas za 11 predmetov današnjega dne, tudi za telovadbo, natisnili 30 strani. Da sta otroka sploh lahko naredila vse, smo morali kar dosti stvari poiskati na spletu, ker so knjižnice zaprte. Kar nekaj naloge je bilo potrebno poskenirati in poslati učiteljem, čakajo pa nas še ta teden individualne ure, ki ponovno zahtevajo kar nekaj elektronike. Še dobro, da jo premoremo in da imata otroka izobražena starša, ki znata razložiti snov, ter pomagati pri nalogah. A kaj pa starši, ki tega ne zmorejo, ali nočejo? Bistveno vprašanje je, kaj bodo šole naredile v takšnih primerih. Ne glede na situacijo, naše šolske leto se konča 25. 6. in niti dan kasneje. Ne delamo zdaj za šolo za to, da bomo podaljševali šolsko leto. Mogoče je čas, da začnejo v šoli premišljevati o poletni šoli, ki bi rešila marsikaj.

Ampak ni me danes zmotila toliko količina snovi, ki jo definitivno v šoli ne predelajo v enem dnevu toliko. Zmotilo me je navodilo športnih učiteljev: »pojdite na vsaj 2 sprehoda«. V tistem trenutku me je imelo, da jih pokličem ter povprašam po zdravju, ker je navodilo vodilnih »OSTANITE DOMA«. Nič ne rečem, če bi bili doma v manjšem kraju, ali kje na obrobju mesta, ampak živimo v strogem mestnem jedru, na naši šoli je 500 otrok, ter prostora za gibanje na prostem zelo malo. Kako naj potem kot starš uspešno razložim otroku, da pa mi ne bomo hodili ven, razen če za to ne bo tehtnega razloga, kar zame navodilo enega športnega učitelja ni? Torej naj otroka naučim lagati, da bo v šoli povedal, da ej bil na sprehodu, naredil oni dve kljukici, da bo imel priznano nalogo? Delam dramo? Vsekakor, ker menim, da si tega ne bi smeli nikakor privoščiti. Se strinjam, da je potrebno poskrbeti za kondicijo, a če je zapoved ostani doma, to narediš. Res je, da ne bo lahko, ampak če se tega ne bomo držali, kako bomo zajezili širitev?

Število okuženih se širi kot gobe po dežju. Nekako je že jasno, da tudi vodilni dvomijo, da bomo v 14 dneh stvari spravili v približno normalne tirnice. Veliko bolj realno je govora v mesecu. Z vsakim neodgovornim dejanjem ljudi, se ta čas podaljšuje. Žalostno je, da si takšen lapsus privoščijo zaposleni v šolstvu. Vsaj upam, da je lapsus. Trenutna situacija definitivno ni dobra ali zabavna, ampak je pot k peklu. Mogoče so res vsi ukrepi pretirani, neumni in brezvezni, a glede na brezbrižnost in neodgovornost ljudi, so še premalo strogi. Dokler ljudje še brezvestno objavljajo na socialnih omrežjih slike, da se pohvalijo, da so bili kje, ter pozivajo ljudi v naravo, ter je čisto normalno, da gredo s svojim otrokom na igrišče, da se malo zdivja in poigra s prijatelji, med tem ko starš poklepeta z drugimi starši, bomo vsak dan poslušali o drastičnem povečanju števila obolelih. Za malce statistike, 3 osebe so v kritičnem stanju in njihovo življenje visi na nitki, 29 ljudi so na poti k kritičnem stanju, 101 oseba se zdravi v bolnišnici in čakajo kako se bo bolezen razvila. To so očetje, mame, možje, žene, dedki, babice nekomu. Dajmo biti solidarni pri tem.

Ostani doma, ne pomeni, da nekdo, ki živi v hiši ne sme okoli lastne hiše, da kmet ne sme na njivo. Močno dvomim, da je v številu obolelih veliko teh. Ta ostani doma se nanaša bolj na mestno gospodo, ki vam bo celo razložila, da se to dogaja zaradi tega, ker jeste meso. Vam razlagalo, da je treba domačo žival peljati na sprehod in še marsikatero drugo neumnost. Res je že dolgo od tega, ko smo imeli psa, ampak je hodil 3 krat na dan ven, v bližnji park in običajno ni bilo težko vzdrževati razdalje meter in pol. Torej ne iskati izgovore, zakaj ne morete ostati doma. Psa je res potrebno peljati ven, a to še ne pomeni, da se dogovorite z vsemi pasjeljubci v parku, kjer bo en prinesel kavo/čak/pivo, da kakšno rečete, ter se dogovorite pri komu boste imeli frizerski salon in pri komu fešto.

Zadeva je skrajno resno in ni časa za paniko, le čas za previdnost in spoštovanje ukrepov. Starši, ki delamo doma z otroci, ker nam je mar, spoštujemo učitelje in predvsem imamo možnosti, nimamo namena celo leto otroke šolati doma. Ker če, bomo kaj kmalu na zavodu za zaposlovanje, kot višek,na socialni pomoči, ter z dolgovi za katere bomo upali, da nam jih bodo humanitarne organizacije krile. Močno dvomim, da je neizvedljivo potrpeti dva do tri tedna v samoizolaciji, ter s tem pripomoči k temu, da bomo čez dober mesec lahko živeli dokaj normalno. Vsak izmed nas je pomemben in ne bodite kot otroci, »ker sosed pa hodi okoli in ima obiske, ter fešte«, da boste tudi vi to počeli. Smo odrasle odgovorne osebe in le od nas je odvisno kako dolgo bomo živeli v tem zaporu – peklu.