Naprej na vsebino

Svetovni dan pripovedništva

Svetovni dan pripovedništva je mednarodno praznovanje ustnega pripovedovanja zgodb, ki ga vsakoletno praznujemo 20. marca oz. na marčevski ekvinokcij. Na svetovni dan pripovedovanja ljudje pripovedujejo in poslušajo pripovedke v najrazličnejših jezikih na mnogih različnih lokacijah, tako podnevi kakor ponoči. Udeleženci lahko pripovedujejo zgodbe znanih avtorjev, prav tako pa so vabljeni, da delijo zgodbe iz lastnega življenja z namenom, da bi se drug od drugega učili in med drugim tudi ustvarili mednarodne povezave. Mednarodni dan pripovedništva povsod po svetu praznujemo že od leta 2004, torej ga letos obeležujemo že sedemnajstič.

Pomembnost dogodka je treba pripisati dejstvu, da gre za popolnoma prvo obliko praznovanja pripovedništva kot takega, da pomaga ustvarjati stike med različnimi pripovedniki iz raznih koncev sveta ter tako prispeva k ohranjanju dejavnosti same, obenem pa o pripovedništvu in z njim povezanimi dogodki obvešča javnost in medije.

Svetovni dan pripovedništva izvira iz Švedske, kjer je Nacionalna mreža pripovedovalcev v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja izbrala 20. marec za njegovo vsakoletno obeleževanje. Čeprav je Nacionalna mreža pripovedovalcev kmalu za tem nehala delovati, se je običaj neformalno ohranil, saj so ga Švedski pripovedovalci še dolgo po tem vestno ohranjali. Tradicija se je prenesla tudi drugam, namreč leta 1997 so v avstralskem Perthu pripravili petdnevni Praznik zgodbe in ob tem razglasili tudi dan pripovedništva, v latinskih državah, med drugimi tudi v Mehiki, pa so dan že praznovali kot nacionalni praznik pripovedovalcev.

Leta 2002 se je tovrstno obeleževanje pripovedniške dejavnosti pojavilo tudi na Norveškem, Danskem, Finskem in v Estoniji, naslednjega leta pa v Kanadi in mnogih drugih državah. Tako so najrazličnejše države prepoznale skupen interes za svetovni dan pripovedništva in ga ustanovile ter prvič skupaj obeležile leta 2004.

Od takrat do današnjega dne organizatorji vsakoletnemu mednarodnemu dnevu pripovedništva izberejo določeno temo; krstna tema so bile ptice, v preteklih letih pa so se pojavljale rdeče niti kot so mostovi, luna, popotnik, sanje, sosedi, luč in senca, voda, drevesa, sreča in usoda, pošasti in zmaji, želje, močne ženske, preobražanje, modri norci in miti ter bajke, letošnja tema pa so potovanja.

Čeprav so zaradi koronavirusa v Sloveniji vsi javni dogodki vključno s temi, ki so povezani s svetovnim dnem pripovedništva, v bližnji prihodnosti odpovedani, nam morda prav situacija delne ujetosti med štiri stene svojega doma nudi odlično priložnost, da ga doma s svojci obeležimo in si krajšamo čas s pripovedovanjem zgodb. Ker se nam v bližnji prihodnosti potovanja in odkrivanje skritih kotičkov sveta ne obeta, nam letošnja tema svetovnega dne pripovedništva omogoča, da skupaj z najbližjimi za kratek čas z mislimi v manj kot osemdesetih dneh pridemo okoli sveta – ali v središče zemlje, obenem pa lahko pripovedujemo lastne odiseje in obujamo tople spomine na daljne kraje.

In tudi sicer je dejavnost pripovedovanja koristno zajeti v svojo vsakodnevno rutino, namreč pripovedovanje služi sprostitvi in socializaciji, obenem pa tudi k razvoju naše domišljije, jezikovnih sposobnosti ter občutenja empatije do drugih. Zelo priporočljivo je, da otrokom, ki šele usvajajo jezik in njegove uganke, pogosto pripovedujemo, saj se s tem jezika učijo na zanimiv način in v šoli pri učenju posledično naletijo na manj težav. Raziskave so pokazale, da tisti otroci, ki jim je skozi pripovedovanje v zgodnjem otroštvu privzgojena sposobnost zbranega poslušanja, povezovanja in uporabe jezika, kasneje po navadi dosegajo boljše rezultate v šolah in pridobivajo višje izobrazbe. Na drugi strani je pripovedništvo koristno tudi za ohranjanje jezikovnih sposobnosti pri odraslih, zato je zabavna prostočasna dejavnost priporočljiva tudi za ljudi v srednjih in zrelejših letih.

Statistični podatki iz slovenskih bralnih raziskav žal kažejo na upad pogostosti pripovedovanja pri Slovencih. Leta 2014 je raziskava pokazala, da le nekaj čez 30 odstotkov slovenskih družin svojim otrokom bere, leta 2019 pa je to število padlo malo pod 30 odstotkov. Če te podatke primerjamo z norveškimi, ki so branju in pripovedništvu že od nekdaj pripisovali veliko vrednost, je leta 2014 pri njih kar 70 odstotkov družin redno bralo in pripovedovalo svojim otrokom, lanski podatki pa kažejo na nekoliko manj kot 80 odstotkov. Zagotovo je ta ritualna dejavnost na Norveškem povezana tudi z veliko naprednejšim knjižnim trgom in bolje razvitim izobraževalnim sistemom v skandinavskih državah.

Kakor v tudi marsikaterih drugih pogledih bi se Slovenci tudi glede pogostega pripovedovanja lahko zgledovali po Skandinavcih. Letošnji svetovni dan branja v času razsajanja koronavirusa je sijajna priložnost za prvo izvedbo tovrstnega družinskega druženja, če pa bomo to zabavno dejavnost izvajali večkrat, nam utegne priti v koristno in razvedrilno navado.

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice