Branko Tomažič: Brez setve ne bo žetve!
V uredništvo smo prejeli prispevek državnega svetnika Branka Tomažiča, ki govori o tem, da smo se v času epidemije koronavirusa začeli zavedati, kako zelo ranljivi smo in kako smo odvisni od uvoza. Ugotavljamo, kot v času 2. svetovne vojne Švicarji, da zlata in denarja ne moremo jesti. Hrana je strateška dobrina in zahteva odgovoren odnos, poudarja podpredsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Celoten zapis, v katerem navaja tudi možne rešitve, navajamo v nadaljevanju.
Danes se vsi ukvarjamo z ukrepi za zajezitev širjenja koronavirusa , da bi čim bolj zmanjšali število obolenj, predvsem najbolj ranljivih skupin sodržavljanov. Podpiram vsa prizadevanja in napore v to smer in upam, da bodo ljudje sodelovali pri teh prizadevanjih oz. upoštevali navodila pristojnih. Javno življenje se je skoraj povsem ustavilo, do pred kratkim hitri vsakdanji ritem umiril.
Na boleč način smo ugotovili, da smo kot družba zelo ranljivi in odvisni od uvoza pri življenjsko pomembnih dobrinah in tistih izdelkih, ki jih v času epidemije nujno potrebujemo. A vseeno ugotavljam, da se vlada premalo zaveda pomena prehranske varnosti. Verjamem, da je osnovnih živil in drugih izdelkov dovolj za najmanj tri mesece, kot zagotavljajo pristojni. Tudi to verjetno drži, da nam bodo sosednje države pomagale in je panika odveč.
Kaj pa, če bo epidemija vztrajala dalj, kot pričakujemo ali pa bomo v kratkem priča ponovnemu izbruhu? Vsaka država, pa čeprav članica EU, bo najprej poskrbela za svoje državljane. Ko ne bo kje vzeti, tudi ni moč deliti!
Spomnimo se, ko je pred leti Velika Britanija ostala brez zelenjave, ker je bila na Portugalskem pomladanska pozeba. Ko je v Evropi primanjkovalo sladkorja, ga nam nobena članica EU ni prodala, k sreči smo ga le dobili iz Srbije. Če pogledamo malo dlje v zgodovino, pa se lahko spomnimo, kako so bili državljani Švice, države zlata in denarja, med drugo svetovno vojno lačni. V Parizu so po vojni zelenico sredi slavnih elizejskih poljan preorali in na njej posejali pšenico, da bi nahranili meščane te evropske prestolnice umetnosti. Ker lačni ne morejo ne pisati, ne slikati ali karkoli drugega delati …
Hrana je strateška dobrina in zahteva odgovoren odnos. To vedno bolj velja za Sloveniji, kjer je samooskrba z določenimi pridelki manj kot polovična. Ne nasedajmo besedam nekaterih popularnih (in populističnih) agrarnih ekonomistov, ki pravijo, da je hrane dovolj, saj deluje liberalni trg. Ko njihova teorija več ne drži vode, jo takoj zamenjajo z novo, s »tehtnimi« razlogi za preobrat v razmišljanju. Njih oblikovanje novih teorij nič ne stane, kvečjemu lahko prijavijo nov projekt, ki ga financirata država in EU oziroma mi, državljani Slovenije!
Ko smo bili pred pragom Evropske unije, smo se kmetje zelo dobro pogajali in dosegli zadostne kvote in več sredstev za neposredna plačila. Če bi takrat poslušali najvidnejše agrarne ekonomiste, tega ne bi dosegli. Pred vstopom v EU so slednji zagotavljali, da je kmetijska politika stalnica, ki se ne bo spremenila, kar mi, slovenski kmetje itak ne razumemo. Pa se je spremenila, nam v škodo in še naprej se spreminja. Nova skupna kmetijska politika EU gre v smeri, da vsak država sama pridela in zagotavlja zadostne količine hrane. Tudi Rimska pogodba narekuje državam zagotavljanje primerne oskrbe .
Zato na te, privatne, zaloge ne moramo računati. Zato je zdaj še čas, da skupaj odgovorno pristopimo k povečanju stopnje samooskrbe s hrano in slovenskemu narodu preskrbimo nujno potrebne dobrine. Z nekaterimi ukrepi, ki niso pretirani, lahko povečamo pridelavo, posebno tistih pridelkov, ki jih v Sloveniji stalno primanjkuje:
- Kmetijstvo naj (p)ostane gospodarska dejavnost in ne komunalna, kot jo nekateri vidijo;
- Neposredna plačila pripadajo le tistim, ki zemljo obdelujejo z namenom pridelave hrane;
- Podpreti je potrebno razvojne in aplikativne raziskave oziroma tehnološke izboljšave, namenjena boljšemu gospodarjenju s kmetijskimi zemljišči;
- Ukrepe »Natura 2000« in druge okoljske ukrepe (z izjemo tistih, ki varujejo podtalnico) je potrebno vsaj začasno ustaviti z namenom povečanja pridelave hrane, nato pa jih dodobra prevetriti in preveriti smiselnost posameznih ukrepov. Zadnji dve desetletji je bil večji poudarek na zaščiti ptičev, žuželk ipd., kot na pridelavi hrane.
- Takoj pa je potrebno v visoki meri subvencionirati nakup semen za spomladansko setev in saditev kultur, ki so v velikem deficitu (jara krušna žita, krompir, zelenjava…)
- Dolgoročno je potrebno pri javnih naročili dati še več prednosti slovenskim živilom.
- Če bo uvoz telet za pitanje omejen, je potrebno prepovedati klanje telet oz. mlade živine ter jih nameniti za pitanje.
Če bomo hoteli, da bodo kmetje pristopili k povečanju pridelave hrane, predlagam, da se država vključi in določi primerne odkupne cene, kar je v takšni situaciji, kot je sedaj, primerno. Kmetje so tudi žrtve vseh ukrepov za zajezitev koronavirusa in nihče ne more od njih pričakovati, da bodo povečevali pridelavo oz. prirejo, če bodo odkupne cene tako nizke, da bodo komaj pokrili stroške ali celo delali z izgubo.
Še veliko drugih možnosti je: od davčnih razbremenitev do poenostavljanja prodaje pridelkov in izdelkov s kmetij (fiskalna politika), oprostitvi ali odlogu dajatev, kreditiranju proizvodnje in sprejemanju interventne zakonodaje na področju kmetijstva.
Ne zatiskajmo si oči in ne pustimo se zavesti, da je na globalnem trgu vsega dovolj in je potrebno hrano »le« pripeljati na naš trg. Ko začne hrane primanjkovati, se bodo tudi cene dvigovale in šle v nebo, dobiček pa bodo pobrali posredniki. Leto 2003 je bilo izjemno sušno leto, zelenjave v Evropi tako rekoč ni bilo, kar pa se je znašlo na trgu, je bilo dva in večkrat dražje. Navsezadnje pozivam vse pristojne inštitucije, da naredijo vse, kar je v njihovi moči, da se pridelava hrane v Sloveniji ne zmanjša! Kar bomo sejali, to bomo želi.
Zdaj je čas za setev in povečanje samooskrbe. Ali imamo v blagovnih rezervah tudi dovolj semen? Ne dovolimo, da epidemija koronavirusa vpliva dolgoročno na pridelavo hrane! Globalno lahko vedno mislimo, a potrebno je ukrepati in delati lokalno!
Branko Tomažič, inž. kmet., državni svetnik
podpredsednik Komisije za kmetijstvo v Državnem Svetu in podpredsednik KGZS
Powered by Contextual Related Posts
