Dr. Peter Raspor: Pandemija je globalizacija mikrobov
O izzivih , ki jih za ljudi prinaša pandemija koronavirusa COVIG-19 smo se pogovarjali z mednarodno uveljavljenim prof.dr. Petrom Rasporjem, doktorjem biotehnoloških znanosti, profesorjem industrijske mikrobiologije in biotehnologije.
Spoštovani prof. Raspor, kako kot aktivni državljan doživljate epidemijo in pandemijo novega koronavirusa?
Doživljam jo na več načinov. Najprej kot človek, ki se zave, kako je vse skupaj minljivo in da je narava v izhodišču zastavila svoje poti za obstoj narave. Ker se je človek hote ali nehote dvignil nad stvarstvo in si zamišlja svet po svoji podobi, misli, da si lahko vse privošči in prisvoji. Narave si ne more, čeprav številni predstavniki Homo sapiens to sanjajo. Narava bo odsvojila človeka, kot je že mnoga bitja na tej zemeljski površini, ko bo usodno prestopil njeno matrico.
Potem kot strokovnjak biotehnolog/mikrobiolog. Mnogo podrobnosti o odnosih med našimi stalnimi spremljevalci v okolju in telesu, mikroorganizmi in virusi mislim, da razumem. Še vedno pa me fascinira iznajdljivost teh bioloških kreatur, da si in kako si pridobivajo nove gostitelje. Tudi one delajo napake, kot lahko vidimo in doživljamo. Zaradi takih napak druga bitja umirajo. Tudi ljudje.
Nato kot učitelj. Desetletja sem poučeval, kaj je prav in narobe pri delu in srečevanju z mikrobi. Še danes me čudi, da nekateri , tudi izobraženi ne morejo in ne zmorejo zapopasti osnovnih dimenzij higiene. Neprimerna osebna in javna higiena potiska to kolo epidemije v pandemijo in iz pandemije v smrt.
Ne nazadnje doživljam koronavirus kot gospodinjec. Ko grem v nakup hrane sem mnogokrat zgrožen, kako malo tolerance in kako nič spoštovanja osnovnih pravil nekateri ljudje ne zmorejo. Še bolj sem ogorčen ko vstopam v posvečene prostore, ki jih imamo za smetarnice. Tu je ogledalo človeštva in nas posameznikov. Tudi javnih komunalnih podjetij. Koliko časa bo še potrebno, da bomo namestili zabojnike za zbiranje bioloških odpadkov, ki jih ne bo potrebno odpirati z roko. Otroke želimo učiti ravnanja z odpadki. Zabojniki so previsoki še za nekatere odrasle, ko morajo spustiti vrečko v zaboj. Kaj šele za otroke, ki jim bi morali vcepiti kal soodgovornosti in pravilnega delovanja zelo zgodaj, da bi se cepič prijel in zarasel z organizmom.
Okužba in ponovna okužba se prekinja na kljuki v bivališče, potem sledi prekinitev verige v kopalnici, v kuhinji, in v smetarnici, če naštejem poglavitne kritične točke. Z ne-dotikanjem, z distanco in z milom in vodo lahko rešimo večino potencialnih zapletov. Šele za tem pridejo na vrsto maske, razkužila in rokavice.
Vaše strokovno področje je biotehnologija in industrijska mikrobiologija. Kaj vas pri pojavu novega korona virusa najbolj presenetilo ?
Vsak dan beremo, slišimo in razpravljamo o novem kitajskem korona virusu. Ko vstopimo v svetovni splet, se lahko hitro izgubimo med solidnimi informacijami in dezinformacijami . Imeti virus v naslovu ali na naslovnicah v medijih zagotavlja takojšnjo pozornost. Zato ne čudi, da je ta »uspešnica« preplavila svet v celoti. Za bolezen kot tako so ugotovili, da koronavirus povzroči virusno pljučnico, vključno z zvišanjem telesne temperature, zmanjšanjem števila limfocitov in belih krvnih celic brez očitnega izboljšanja po treh dneh zdravljenja z antibiotiki. Kaže, da je večina zgodnjih primerov imela zgodovino stikov s prvotnim trgom morske hrane; vendar je bolezen do sedaj napredovala in se prenaša s človeka na človeka. Pomembno je opaziti, da se je okužba na neka način začela v živilsko oskrbovalni verigi.
To je gotovo presenečenje, saj ne bi pričakovali povezave med korona virusi in hrano. Ob tem me tudi preseneča kako se sodobna družba obnaša do virusa s takimi značilnostmi, kot jih ta virus ima. Saj je stroka hitro povedala in napovedala, kaj bo in kako bo. Politika pa je ali zaspala ali pa ignorirala besede stroke, ki so bile zelo jasne. Je to storila zaradi malomarnosti, zardi lastnega neznanja, ali pa so jo vodili kakšni drugi vzgibi, ne bomo najbrž nikoli celovito vedeli.
Danes govorimo o globalizaciji industrije, o globalizaciji trgovine, kulture, ne nazadnje pridelave hrane. Mogoče so pa virusi vzeli ta vzorec človeškega sveta hegemonije tudi v svojo matrico, saj je pandemija v resnici le globalizacija mikrobov. Tako bi težko rekel, da me je kaj res presenetilo. Mogoče me preseneča najbolj to, da ljudje ne spoštujejo tradicionalnih pravil o higieni in ne poslušajo svojih voditeljev in ne udejanjajo vseh smernic, ki jih daje stroka in politika. Mogoče se k takemu vzorcu obnašanja prilega tudi erozija vrednot in spoštovanja. Odkar smo razvrednotili in razosebili učitelje v družbi, ukinili uvajanje v odraslost z ukinjanjem služenja domovini, razrahljali vrednote družine in njen pomen v tako imenovani »napredni« družbi, ki prisega na popolno demokracijo, najbrž ni presenetljivo, da vsi vedo vse in spoštujejo le sebe in svoje odločitve.
Pandemija je tudi velik izziv in poslovna priložnost za številne bio-farmacevtske in druge laboratorije po vsem svetu, ko sedaj mrzlično iščejo učinkovito cepivo .
V zadnjih dneh smo priča številnim vestem, da je temu ali onemu laboratoriju to že uspelo. Kakšen je vaš pogled kot biotehnologa na to vprašanje ?
Koronavirusi so v zadnjih dveh desetletjih povzročili dve obsežni pandemiji, SARS in dihalni sindrom na Bližnjem vzhodu (MERS). Na splošno velja, da SARSr-CoV, ki ga najdemo pretežno v netopirjih – lahko povzroči izbruh bolezni. Raziskovalci poročajo o vrsti primerov v dostopni literaturi. Slednja epizoda se je začela z pljučnicami v mestu Wuhan, provinca Hubei, osrednja Kitajska. Ta izbruh bolezni – ki se je začel z lokalnega trga z morsko hrano – je na Kitajskem močno prizadel ljudi in je povezan s stotinami smrtnih primerov. Okužba je hitro prestopila meje in je postala globalna. Tipični klinični simptomi pri bolnikih so vročina, suh kašelj, težave z dihanjem (dispneja), glavobol in pljučnica. Pojav bolezni lahko povzroči progresivno dihalno odpoved zaradi poškodbe alveol in celo smrt. Take značilnosti virusa gotovo kličejo po hitrih in učinkovitih preventivnih in tudi kurativnih ukrepih. Tako da ni nič neobičajnega da bio-farmacevtske firme in drugi igralci na tem področju raziskav iščejo učinkovito cepivo, saj se na tem področju obračajo veliki denarji. Iz izkušnje v preteklosti se kaže da ni nujno, da so pri takih rešitvah najbolj uspešni samo veliki igralci. Tudi zadnji zakulisni konflikti med ZDA in Nemčijo nakazujejo, da lahko nekateri manjši igralci s pronicljivimi rešitvami hitreje napredujejo proti končnemu cilju – cepivu. Prav tako velja omeniti da je ta pronicljivost lahko vezana tudi na vključevanje manjših igralcev, bodisi podjetij, laboratorijev ali institutov, ki so z razvojem preskočili kašno pomembno razvojno prepreko in njihovo znanje in veščine lahko bistveno skrajšajo celotno pot do končnega cepiva, ki bi šlo na trg. Tudi v Sloveniji imamo med institucijami in podjetij nekaj takih, ki so se izjemno dobro profilirali v svojih rešitvah in bi znali dati tudi v tem tekmovanju svoj doprinos. Spomnimo se samo uspehov Instituta za mikrobiologijo in imunologijo v Ljubljani, ko je se je razčiščevala zgodba zika virusa ali pa uspehov visokotehnološkega podjetja BIA Separations iz Ajdovščine, ko je govora o monolitnih tehnologijah za proizvodnjo, čiščenje in analizo večjih bioloških molekul, kot so npr virusi, ali pa napredka na področju razvoja testov za prisotnost protiteles v serumu ljudi z odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani; če omenim samo tri. Tako da verjamem, da je sodelovanje in timska naravnanost najuspešnejša mogoča pot do uspešne rešitve cepiva.
Ker ste zelo vpeti v mednarodno raziskovalno sfero, ali je po vašem mnenju za čim prejšnjo izdelavo učinkovitega in varnega cepiva potrebno sodelovanje med največjimi in najprodornejšimi, tudi finančno in kadrovsko najmočnejšimi znanstvenimi centri; ali pa naj vsak dela zase in gre za tekmovanje, kdo bo uspel prvi ? In še to, kakšni so potenciali slovenski biotehnoloških raziskovalcev in delujočih podjetij oziroma inštitutov ?
Mislim, da sem delno dogovoril že v prejšnjem vprašanju. Sam osebno verjamem v sodelovanje, spoštovanje dogovorov in udejanjanje idej v timskem duhu. To sem vedno zagovarjal, kot učitelj, kot raziskovalec, in kot mentor. Več biotehnoloških podjetij, ki sem jim pomagal pri rojstvu je upoštevalo te principe in kar dobro delujejo. Tekmovalnost, zdrava tekmovalnost je tisto, kar ljudi povezuje. Je pa tudi pri tekmovalnosti meja, ki se je ne sme prestopiti, da strokovnjak ohrani strokovno in človeško integriteto. Žal sem srečeval na moji strokovni poti tudi take; in na kratek roke je kazalo, da so uspešnejši. Daljša distanca časa pa je razgalila vso plehkost takega pristopa.
Če gledam na potencial slovenskih podjetij in inštitutov mislim, da jih imamo dovolj in verjamem, da je kar nekaj resnih možnosti za vključevanje naših ljudi v take projekte. Kot kaže bo tudi EU skozi svoje programe pospešila nekatere procese. Tu bi bilo zelo prav in koristno, da bi se naši strokovnjaki vključili v dovolj zgodnji fazi in porabili vse notranje potenciale, ki jih imamo v državi. Najbrž bi se sedanji voditelji na teh področjih morali kaj naučiti iz afere ZUJF, ki je onemogočila ali pa celo uničila nekatere dobre razvojne poteze v slovenskih univerzah in institutih. Zdi se da so bila nekatera biotehnološka podjetja tozadevno malo bolj dozorela in niso naredila določenih napak, ki se kažejo za Slovenijo v raziskovalnem in razvojnem smislu tudi na področju biotehnologije. To je bilo lepo zaznati skozi diskusije, ki so potekale v januarju 2020 ob simpoziju, ki je obeležil 30. letno delovanje prvega privatnega biotehnološkega podjetja v takratni državi, podjetja BIA.doo.
Seveda je v tej fazi nemogoče ugibati, komu bo prvemu uspelo. Saj, če se spomnimo, kako je z razvojem cepiv in s čem vse smo se srečevali v preteklosti pri razvoju, vemo, da je to zelo nehvaležna naloga. Je pa res, da smo se pri podobnih virusih npr. SARS v preteklosti tudi kaj naučili in to sedaj raziskovalci in razvojniki s pridom uporabljajo pri sedanjem delu.
Pandemija odpira tudi številna etična vprašanja; eno bo tudi to, če bo tako novo cepivo, ko bo izdelano, res dostopno vsem, revnim in bogatim državam?
Da. Etika je nekaj kar človeka postavlja nad druga bitja na Zemlji. Vsaj tako si človek to razlaga iz vidika lastnih potreb… Ali ima človek pravilno umeščeno to videnje in udejanjanje v praksi, je seveda največje vprašanje. Ko pa vstopi v to igro še denar, potem številni voditelji, ki odločajo o tovrstnih vprašanjih potisnejo etiko na stranski tir, ne čisto direktno. Običajno je to zavito v na videz smiselna tolmačenja, zakaj mora v tem trenutku biti narejeno točno tako kot so predlagali. Ta pomislek, ki sem ga navedel, mi ne da miru in verjetno še mnogim ljudem na naši zemeljski obli ne…
Vrnimo se v Evropo in Slovenijo. Priča smo paradoksu, da iz Kitajske, kjer se je vse začelo v nekatere države, na primer v Italijo in Srbijo prihajajo na pomoč zdravstvenem osebju v teh državah kitajske zdravniške ekipe.
Kaj se je zgodilo “razviti” Evropi in “razvitim” ZDA, da se virus tako hitro širi in da predvsem v Italiji povzroča zelo veliko smrtnost ? Bo koronavirus Evropo in Evropsko unijo bolj povezal ?
Če se spomnimo 11 septembra v ZDA, po tem datumu se je marsikaj spremenilo. No, če pogledamo nazaj, smo že imeli nekaj epizod bioloških katastrof človeštva. Pa ne bom začenjal pri kugi in tifusu in gripah. Vse te katastrofe so vsaj za trenutek, kot sodobno rečemo »resetirale« možgane aktualne populacije. Žal je zgodovinski populacijski spomin mrtvouden in se ne prenaša v novorojence samodejno. Kot kaže tudi izobraževalni sistemi, ki jih imamo te pomanjkljivosti človeka ne znajo ublažiti. Zato ni čudno, da ko se zgodi tak dogodek, kot je koronavirus, v različnih ljudskih navadah in razvadah, ki so specifične za določene narode, regije in kulture, ki jih profilirajo temperament, odprtost, družinskost; skratka tesni socialni odnosi, pride do resnih posledic. Zdi se da prej omenjene vrednote potegnejo v takih epizodah najkrajši konec. Vse kaže, da nismo sposobni ljudje v takih situacijah hitro in razumsko delovati in preklopiti iz ustaljenega načina obnašanja na nov zelo drugačen način delovanja družine še manj pa družbe, kot celote, ki omeji vsakodnevno razumevanje svobode na nekaj prostostnih stopenj… Prav tako ne smemo spregledati, da je katastrofa v naši neposredni bližini v Italiji. Vprašanje kritičnega stanja, ki je doletela sosedo s tem uničujočim valom lahko vidimo tudi v pogledu privatnega sektorja, ki obvladuje zdravstvo. Analiza tega pomembnega segmenta zahteva posebno analizo, ki bo lahko prispevala k razumevanju dogajanja.
Iz aktualnih dogajanj, ki spremljajo evropsko unijo veje misel, da unija ne živi življenja kot ga razumemo v biologiji kot življenje organizma. V biološkem smislu so vsi udi telesa enako pomembni za delovanje telesa in so skladno s tem obravnavani in upoštevani ter uporabljani za delovanje organizma. Če pogledamo na EU iz tega vidika, potem ni mogoče zamižati in reči da je vse prav. Koronavirus je lahko zelo dober sprožilec procesov povezave v organizmu Evrope. Če bo to dosegel in potisnil egoizem narodov, bolje rečeno držav, saj države so tako in tako sestavljene iz že krepko pomešanih narodov, potem bo gotovo to za Evropo nova era.
Kako se je po vaši oceni odzvala Slovenija. Med drugim je bilo potrebno v ključnih trenutkih pojava epidemije še opraviti zamenjavo politične oblasti , kar je vedno “motnja” v sitemu delovanja države in njenih ključnih podsistemov?
Slovenija je zamudila učinkovit zgodnji odziv. Kot pravi stroka je »sistem zgodnjega opozarjanja« nekoliko zatajil v jasnosti, transparentnosti in konsistentnosti udejanjanja v vsakdanjem življenju prebivalstva. Samo poglejmo dejstvo, da so ljudje kljub jasni sliki velikih težav v bližnji soseščini bili prepuščeni samoodločitvi ali potovati ali ne. Zakaj je temu tako je gotovo tudi nekaj na drugih aktivnostih, ki so spremljale zamenjavo oblastnikov v državi, nekateri strokovni odločevalci pa se niso zamenjali in bi lahko reagirali tako, kot se za take dogodke spodobi odzvati. Te jasnosti nisem zaznal. Seveda pa je, ko je ta zamik in osnovna zmeda minila, država z novo vlado začela funkcionirati organizirano in to z dneva v dan konsistentno dopolnjuje. Človek dobi nazaj zaupanje, da bo s takim pristopam res mogoče učinkovito poseči v delovanje vseh podsistemov in zagotoviti varnost v državi, ne samo glede zdravstvene, pač pa tudi prehranske in socialne preskrbe. Prekinitev socialnih tokovnic je učinkovita za blokado pandemije, je pa na drugi strani tudi učinkovita za bohotenje osebnih stisk posameznikov, ki so odrezani od njihovega običajnega okolja. Sodobna tehnologija lahko pomaga. Bo pa tudi zelo učinkovito, če bomo vzeli v reke kakšno knjigo in vstopili za nekaj ur v drugačen svet in ne bomo neprestano bombardirani z negativnimi informacijami socialnih omrežij. Te spodbude nisem še dovolj zaznal v informacijah, ki prihajajo iz državnih medijev.
Na zaključku, kaj svetujete ljudem , da bodo odgovorno živeli v teh popolnoma nepričakovanih situacijah ?
V situaciji, kot je ta mora vsak človek misliti in premisliti, kaj res počne. Nič ne sme biti mimogrede. Spoštovati in upoštevati je potrebno osnovna pravila. Velja se držati naše stare človeške modrosti, ki je vstopila v večino religij v svojem času “Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da bi drugi storili tebi”. Mogoče je današnji družbeni in regulativni sistemi ne udejanjajo tako učinkovito. Vendar, če na to izkušnjo človeštva obesimo še osnovno higieno, umivanje, primerno rokovanje in dotikanje sebe in drugih, preventivno zdravstveno stanje, kašljanje, hranjenje in iztrebljanje, potem je možnost prenosa drugemu res zmanjšana. Ko se stvari res zapletejo, kot so se sedaj, je potrebno prisluhniti in spoštovati priznano stroko. To je pa v današnji poplavi medijskih tehnologij lahko malo zapleteno. Tako da je včasih potrebno kakšno informacijo tudi preveriti. Pogovor doma, bi moral biti ob takih dogodkih stalnica. Žal smo tu včasih res kratki. Če strnem v nekaj besedah: imeti moramo radi sebe in spoštovati moramo vse druge.
Prof. Raspor, nekateri vas vedno bolj spoznavajo tudi kot pesnika. V zadnjih nekaj letih ste izdali že tri pesniške zbirke. Vas je “osamitev” navdahnila in nastaja že četrta ?
Ko je človek sam v nabitem svetu razmišljanja in ko se možgani kodrajo, je moč pričakovati da se bo iz tega kodranja tudi kaj porodilo. Od iniciacije do realizacije je lahko zelo dolga pot. Včasih pa se iznenada prileti utrinek in verz se rodi, če je dovolj močan izzove pesem… Kdo bi ga vedel, mogoče pa bo res ta osama dala kaj iz sebe?
Powered by Contextual Related Posts
