Izzivi vlade po koronavirusu

Pred kratkim smo dobili novo vlado, ki se bo morala spopadati s številnimi izzivi. Prvi je vsekakor koronavirus. Takšne krize, ki bi vplivala na življenje slehernega državljana, Slovenci ne pomnimo vse od osamosvojitvene vojne leta 1991.

Od tedaj smo kot država in družba prestali mnoge preizkušnje. Niso se vse končalo pozitivno, spomnimo se le divjega tranzicijskega kapitalizma, tajkunizacije, gospodarske krize in bančne luknje. A zdi se, da je ob trenutni gospodarski rasti in sorazmernem splošnem blagostanju vse to le oddaljen spomin. Med ljudstvom v glavnem vladata občutek stabilnosti in upanje v svetlo prihodnost.

A če politika ne bo ravnala odgovorno, se bo takšno mišlenje v prihodnosti lahko pokazalo za zmotno. Novo vlado po uspešno zaključenem boju s koronavirusom (iskreno verjamem, da bo tako) čaka mnogo izzivov.

Brez dvoma se bo kot najbolj očitna pokazala migrantska problematika. To je politično občutljiva tema, ki pa razkriva velike slabosti Slovenije kot države na področju varnostnega sektorja in zunanje politike, hkrati pa razkriva žalostno dejstvo, da je politika Slovenije izjemno nenačelna, saj ideološko nismo pozicionirani v kakršenkoli sistem vrednot, po katerem bi se država ravnala.

Varnostni sektor je kadrovsko podhranjen, to vemo vsi. Policiji primanjkuje ljudi celo za vzdrževanje reda in miru v notranjosti države, kaj šele za varovanje južne meje, ki je, ne pozabimo, še vedno schengenska meja EU. Kadrovska okrepitev policije je nujna, lahko rečemo.

Na drugi strani se SV sooča s še večjimi težavami; vojska praktično izginja pred našimi očmi. Minister Tonin to namerava rešiti s ponovno uvedbo naborništva, a za to bo potrebna popolna transformacija vojske, ki se je prej kot v nekaj letih ne da izvesti. Ta naj bo strokovna in racionalna, saj je v našem interesu, da dosežemo maksimalno samostojno obrambno sposobnost, hkrati pa povečamo kompatibilnost svojih sil z zavezništvom (NATO).

Še ena naloga vlade na področju varnostnega sektorja je depolitizacija obveščevalno-varnostnih služb. Potrebno bo dvigniti nivo njihovega delovanja in ga usmeriti v korist države in državljanov, ne pa osebnih interesov nekaterih.

Nujno bo tudi povečanje aktivnosti zunanje politike, ki je trenutno zašla v slepo ulico. Popolnoma. Slovenija v tujini realno nima nobenih strateških zaveznic. Nasprotno, s svojo nenačelnostjo smo se mnogim državam zamerili, in te na najvišji ravni nočejo sodelovati z nami. To je posledica naše neodločnosti in nepripravljenosti, da bi sprejeli neka načela, po katerih bi država in diplomacija delovali. Na kratko, bojimo se imeti nacionalni interes. Tega trenutno nimamo, a ga nujno potrebujemo. Vlada ga mora definirati – še boljše je, da se to doseže s širšim političnim konsenzom na nacionalni ravni – in mu podrediti delovanje celotnega državnega aparata in politike od resornih ministrstev navzdol.

Zavedati se moramo, da biti polnopravni člani mednarodnih integracij ne pomeni nekega sprejemanja navodil iz tujine. Mednarodne institucije so mehanizmi, preko katerih države usklajujejo izvajanje svojih lastnih nacionalnih interesov v skupno dobro. Za to pa je potrebno biti aktiven in imeti načela.

Na področju zunanje politike velja omeniti še nerešeno vprašanje meje s Hrvaško. Mogoče bi bilo dobro, da bi vlada razmislila o tem, da odločitev Arbitražnega sodišča ni edini način za trajno določitev sporne meje.

Kako pa nam kaže na drugih področjih? Niti ne tako dobro. Nujno bo reformirati zdravstvo, ki je dejansko ugrabljeno in pod nadzorom kriminalnih združb. Potrebno bo ukiniti oderuški sistem dobav medicinskega materiala in potegniti jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom ter tako odpraviti pacientom škodljive anomalije, ki jih današnja zakonodaja deluje. Tudi sistem zdravstvenega zavarovanja kliče po spremembah, a nikakor ne takšnih, kjer bi celotna shema temeljila zgolj na eni zavarovalnici. Takšen sistem koncentrira velike količine denarja, ki je na voljo zlorabam, spet v škodo pacientov.

Omenil sem javno in zasebno: tudi glede šolstva se krešejo mnenja. Sem zagovornik javnega financiranja zasebnega šolstva, in to čisto iz ideoloških razlogov. Težava je v tem, da javno šolstvo v mnogih primerih ne ponuja več le vzgoje in izobraževanja, temveč se je v zadnjih letih ideologiziralo in izvaja nasilno indoktrinacijo otrok v nek nov sistem vrednot, ki je v nasprotju s prepričanji večine staršev. Edina alternativa tako ostaja zasebno šolstvo. Ker si marsikdo zaradi visokih stroškov ne more privoščiti plačila šolnin, morajo biti ti stroški pokriti iz javnih sredstev. Država mora na nek način omogočiti pluralnost, mar ne? Vsi različni, vsi enakopravni.

Slovensko šolstvo proizvede mnogo vrhunskih kadrov, kot so denimo inženirji ali znanstveniki. A občutno premalo teh ljudi se zaposli v Sloveniji. Priča smo begu možganov, ki je posledica popolnoma neustrezne davčne politike naše države. Zavedati se moramo, da ti ljudje s svojim delom ustvarjajo visoko dodano vrednost, kar je za družbo le pozitivno. Zato je treba njihove plače razbremeniti, davčno politiko pa oblikovati tako, da ne bo dušila razvoja visokotehnoloških podjetij. V končni fazi bo to za družbo imelo pozitivne socialne učinke.

Ko smo že pri socialnih učinkih, ne moremo mimo tega, kar je na zaslišanju pred matičnim odborom izpostavil minister Cigler Kralj: paradoksalno je, da se ob veliki gospodarski rasti in minimalni brezposelnosti povečujejo socialni transferji. To pomeni zgolj eno: nepravičnost. Nekateri radi govorijo o družbi enakosti. Razumen človek pa zagovarja družbo pravičnosti.

Očitno je, da se sistem zlorablja, in to je treba nujno preprečiti ter socialni sistem zasnovati tako, da bo omogočal doseganje nekaterih ciljev, med katerimi so povečanje rodnosti, družinam prijazno okolje (tudi v smislu stanovanjske politike) in učinkovita skrb za starejše.

Minister Tonin je izjavil, da če ne uvedemo naborništva, vojske preprosto ne bo več. Dodam lahko le, da če ne izvedemo ukrepov za povečanje rodnosti, tudi naroda ne bo več.

Za konec naj se dotaknem še slovenskega kmeta. Da, tudi tu so potrebne spremembe. Najprej ga je treba iztrgati iz krempljev proletarizacije ter mu vrniti veljavo in ugled, ki mu pripadata. Treba ga je znova narediti za gospodarja, podjetnika. Največji del odgovornosti za to sicer nosi sam, a možnosti, da to doseže, mu mora dati politika. Upajmo, da bo v primeru nove vlade tako.

Kmetijstvo na splošno se mora bolje organizirati; mnogokrat se je že izpostavljalo pomen zadružništva, ki predstavlja vzvod za povečanje učinkovitosti kmetijske dejavnosti. Zadružništvo nenazadnje znižuje stroške tako kmetu kot končnemu potrošniku.

V stremljenju za samooskrbnostjo Slovenije je ta vzvod definitivno potrebno okrepiti ter med potrošniki povečati nabavo lokalno pridelanih živil, kmetu pa omogočiti večjo vpletenost tudi v predelavo in prodajo. Pričakujem, da bo nova vlada kmetom tudi na tem področju pomagala in jih usmerjala.

Novi vladi bo seveda ostalo še veliko drugih izzivov; na tem mestu izpostavljam le nekatere. Zapišem lahko, da imam kot konservativno usmerjen državljan od trenutne oblasti velika pričakovanja. Težko bo, vem. A čas je, da se Slovenija vrne na pravo pot.