Ko človeška nemoč sprejme Božjo moč

V času, ko človeštvo doživlja preizkušnjo zaradi koronavirusa, se še bolj intenzivno sprašujemo o mejah človekovega življenja in tudi o možnostih človekovega vpliva na potek lastnega življenja. Še bolj natančno, sprašujemo se ali ima človek oblast in kontrolo nad virusom, ki sicer ne vidimo s prostim očesom, vendar v tem času bistveno posega v naše ustaljene navade.

Podobne situacije, kot jo doživljamo danes, ni bilo že 400 let

Če izvzamemo balkansko vojno v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, lahko rečemo, da Evropa od druge svetovne vojne dalje, še ni doživljala kakšnih večjih preizkušenj, kjer bi šlo neposredno za vprašanje človekovega obstoja.

Glede na dejstvo, da je npr. Katoliška cerkev popolnoma ustavila vsakršno bogoslužno dejavnost, ni bilo takšnega stanja že stoletja nazaj, verjetno od kuge, ki je na evropskih tleh nazadnje razsajala v 15., 16. in 17. stoletju. V času 2. svetovne vojne tako stroge omejitve bogoslužja, ne beležimo.

Zato je obstoječe stanje za povojno generacijo novo, kar pomeni, da smo postavljeni pred izziv, kako sprejeti situacijo, v kateri nihče izmed nas ne more z gotovostjo trditi, da bo jutrišnji dan še dočakal živ.

Miselnost o samokontroli nad potekom življenja se ruši

Povojna generacija se je znašla v svetu, kjer je zdravje postalo samo po sebi umevno in hkrati tudi najvišja dobrina. Ko smo do sedaj vsako leto vstopili v novo leto, smo si največkrat voščili z besedami: »Če bo zdravje, bomo imeli vse«. Če je človek zdrav, potem lahko živi življenje na način, kot si ga zamisli sam. Kdor je bil vsaj malo iznajdljiv in željan dela, je na podlagi materialnih sredstev, ki si jih je pridobil z lastnim delom, lahko svobodno kreiral svoje življenje.

Večina ljudi poskrbi za prijeten dom, za varen avto, za krog prijateljev, kjer z njimi deli svojo lastno uspešnost in priljubljenost. Nepogrešljiv del človekovega življenja je postal tudi dopust. Še nekaj desetletij nazaj, se je človek zadovoljil z enkratnim dopustom npr. na morski obali, v zadnjem času pa je čas za dopust, poleg večkratnih počitnic znotraj koledarskega leta, postal že skoraj vsak vikend.

Človek je tako poskrbel za materialno in čustveno zadovoljitev, s čimer je mislil, da svoje življenje obvladuje in, da nad tem ne potrebuje nikogar več. Generacija, ki je doživela 2. svetovno voljo, je že skoraj popolnoma izginila, zato skoraj nimamo več živih prič, ki bi nam povedale, da to, kar si v življenju ustvarimo, ne more biti večno, prav tako ne more biti stvar naše kontrole. Tudi, če nam je kdo o tem kaj povedal, mu nismo verjeli, saj človek, ki je zasidran v lastni svet ugodja, ostaja zaslepljen za kakršna koli opozorila in nasvete.

Ali ima lahko človek pod nadzorom lastno minljivost?

V takšnem vzdušju je v središče našega brezskrbnega življenja, skoraj kakor strela z jasnega, udaril koronavirus. Kljub temu da se marsikdo še ne zaveda, da je koronavirus med nami, je gotovo, da življenje od zdaj naprej, ne bo več takšno, kot je bilo doslej. Koronavirus postavlja človeka na realna tla, ko mora priznati, da z lastnimi močmi, najmanj pa z obiljem lastnega premoženja, življenja ne more imeti pod kontrolo.

Za človeka, ki razmišlja z zdravim razumom, izredno stanje, v katerem smo se znašli, ne bo imelo vpliva na življenje. Dejstvo je, da smo ljudje minljiva bitja, ki živimo samo določen čas. Koliko traja naše življenje ni niti pomembno, saj je 10 ali 100 let, v primerjavi z večnostjo, kakor kaplja v morje.

Človekovo življenje je minljivo z ali brez koronavirusa

Kdor zdravo razmišlja, se je tudi do sedaj zavedal, da se lahko njegovo življenje v trenutku konča. Človek nima nobene gotovosti, da mu ne bo naslednji trenutek počila v možganih žilica, ki bo naslednji trenutek povzročila smrt. Prav tako nimamo na cesti nobenega zagotovila, da ne bomo naslednji trenutek doživeli prometne nesreče. Prav tako nam lahko naslednji trenutek preneha biti srce, ipd.

Pod tem vidikom dejstvo koronavirusa v ničemer ne spremeni našega življenja. Možnost okužbe samo še bolj osvetljuje dejstvo, da se človekovo življenje nezadržno bliža koncu. Če do pojava koronavirusa ne bi prišlo, bi človek ne bil nič manj podvržen smrti, le da se tega dejstva, ne bi toliko zavedal.

Spoznanje lastne minljivosti je lahko vstopna točka za Božjo neminljivost

Človekovo zavedanje, da je njegovo življenje krhko in minljivo, ni tragično dejstvo, ampak nasprotno, človek v resnici lahko spozna kdo je in kakšne so njegove meje. Človekovo življenje dobi pravi smisel ravno ob spoznanju krhkosti in minljivosti. Ko človek spozna svojo nemoč, pristane na realnih tleh, od koder nižje zagotovo ne more. Ravno točka spoznanja človekove nemoči je lahko vstopna točka za sprejetje Božje moči in Božjega življenja.

Skozi stoletja je tematika bolezni in smrti postala tabu

Zanimivo je, da je človek ravno od časa, ko se je na evropskih tleh poslovila kuga, postavil v središče sveta samega sebe, svoj razum, svojo moč, lastno uspešnost. Moč virusne okužbe je okužil z virusom samozadostnosti. Bolezen in smrt je začel potiskati vse bolj na obrobje življenja, celo do skrajnosti tabuiziranja. Ko je, še posebej v kakšni družbi mladih, naletel na pogovor o bolezni in smrti, se je hitro našel kdo ki je rekel: »O tem se ne bomo pogovarjali«.

Pojav koronavirusa ni potrebno jemati kot nesrečo, ki se bi je bilo treba čimprej znebiti in nanjo pozabiti. Osvobajajoče za človeka bo, ko bo dejstvo koronavirusa sprejel in se bo začel temu primerno tudi obnašati.

Človek ni gospodar življenja, gospodar je Bog

Po eni strani je potrebno vse narediti v smeri preventivnih ukrepov, kar pomeni, da ta virus sprejmemo skrajno resno. Po drugi strani pa ob tem ni potrebno zganjati nobene panike, saj nismo mi gospodarji naših življenj, ampak je gospodar Bog. Če bomo naredili vse potrebno v boju proti koronavirusu, bo na koncu Bog tisti, ki bo odločil ali se bomo okužili ali ne; ali bo okužba blažje ali resnejše narave. O tem nam govori Sveto pismo, ko pravi: »Vam pa so celo lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!« (Mt 10,30)

Božja beseda nas tako opogumlja, da nimamo nobenega razloga za strah, saj je Božja previdnost vedno z nami in, da nam, brez njene volje, ne pade tla niti en las. Zato lahko ob tem preprosto uporabimo zdrav razum, ki nam govori, da je človekovo življenje minljivo, kdaj pa se bo konkretno končalo, ni naša stvar, ampak Božja. Predvsem je bistvenega pomena, da se ne delamo bolj pametnih od Boga.

Koronavirus lahko spremeni naš pogled na krščanstvo

Če smo kristjani doslej na krščanstvo gledali kot na religijo, ki je primerna samo za zunanji  okras in, da imamo od nje kakšno korist, lahko koronavirus naš pogled na krščanstvo spremeni. Zavedanje, da smo krhki in ranljivi, lahko usmeri naš pogled na krščanstvo tako, da ga začnemo jemati kot verstvo, kjer je v središču naša pripadnost Bogu. Če je Bog za nas Oče, potem se bomo v očetovih rokah tudi varno počutili. Kako bo potekalo naše nadaljnje življenje, ni več v naših rokah in stvar naših skrbi, ampak je to skrb nebeškega Očeta.

Mati Terezija je zgled ljubezni v pol stoletnem razdajanju za gobavce

Za konec naj nam bo za spodbudo življenjska izkušnja Matere Terezije, ki je večji del življenja posvetila ubogim, ki so na ulicah indijske Kalkute dobesedno razpadali za posledicami gobavosti in drugih bolezni. Podobnost gobavosti s koronavirusom je v tem, da se tudi gobavost zelo hitro prenaša iz človeka na človeka.

Kljub temu da je med gobavci preživela približno petdeset let, se ni nikoli okužila. Tako lahko v primeru Matere Terezije vidimo, da je Božja previdnost močnejša od vsakršne bolezni, konec koncev, je močnejša tudi od smrti. Fizična smrt je samo prehod v dokončni način bivanja, kjer ne bo imela nobena zemeljska zakonitost več nikakršne veljave, ostala bo samo ljubezen.

Zato je človek tudi ob pojavu koronavirusa predvsem poklican k premisleku, kakšno vlogo ima v njegovem življenju ljubezen. Če je ljubezen na prvem mestu, bo tudi koronavirus prej ali slej zgolj dejstvo preteklosti, primeren za zgodovinske učbenike. Ljubezen pa bo ostala večno.