Toaletni papir, kaj pa je bilo prej ?

Zgodovina človeštva je najprej zgodovina človeškega življenja. In mnoge znane stvari, ki jih v sodobnem svetu jemljemo za samoumevne, niso bile vedno del naših osnovnih dobrin. Toaletni papir je že ena takšnih stvari, ki se nam dandanes zdijo samoumevne, v preteklosti pa temu še zdaleč ni bilo tako. Koronavirus, ki je množično povečal povpraševanje po osnovnih dobrinah, je povzročil neracionalno in stihijsko nakupovanje prav toaletnega papirja. Po celem svetu, ne samo pri nas. In kaj ste uporabljali pred njim?

Toaletni papir, približno v takšni obliki, kot ga poznamo zdaj, se je pojavil šele sredi 19. stoletja. Pa tudi takrat je bil sprva papir naprodaj kot paket listov, ki niso bili povezani v zvitek. Večplastni, mehki papir, navit v rolico in perforiran, je plod domišljije 20. stoletja. Vendar se je občutljivo vprašanje brisanja zadnjice tisočletja soočalo s človeštvom in je bilo v določenih obdobjih rešeno zelo iznajdljivo, odvisno od duhovnosti in stopnje razvoja družbe.

Pred tisoči let so ljudje uporabljali razne »higienske« materiale za higieno, pač odvisno od države, vremenskih razmer, družbenega statusa, običajev in podobno. Ljudje so si brisali zadnjico z rokami, palicami, listi rastlin, koruznimi storži, krpami, olupki sadja in zelenjave, s školjkami, kamenjem, peskom, snegom ali vodo. Na splošno je bil priročen prav vsak predmet, ki bi se vsaj nekako lahko prilegal anatomiji zadnjice.

Že stari Rimljani, ki so idejo o straniščih podedovali od Grkov, so javna stranišča, ki so jih imenovali latrine, spremenili v skupne prostore. Leta 315 pred našim štetjem je bilo v Rimu 144 javnih stranišč. Za obisk le-teh je bilo potrebno plačati majhno vstopnino. Rimske mestne latrine so imele različne sobe za moške in ženske, vendar »sedeži« v nobeni od njih niso bili ločeni s kabinami. Za brisanje so uporabljali agregate za večkratno uporabo – mediteranske morske spužve, nameščene na daljše, lesene palice. Spužve so bile elastičen in porozen material, ki je bil pralen. Pred uporabo so spužvo sprali v tekoči vodi, ki je tekla skozi žleb pred sedeži, po uporabi so jih oprali v kisu ali slani vodi.

V bogatih domovih, tudi po grškem vzoru, so obstajale kombinacije gobic z volno in listi cvetlic. Takrat so latrine veljale za primeren kraj za srečanja. Rimljanom med opravilom namreč ni bilo nič kaj nerodno in so se med njim sproščeno pogovarjali s prijatelji. Med tremi stenami sobe je bilo običajno 10-20 ljudi. Kanalizacija je šla v odtoke pod sedeži, kar so spirali s tekočo vodo.

Zunaj mest so nekateri Rimljani uporabljali mah (kar je bilo ugotovljeno pri izkopavanju stranišč v rimski utrdbi Bersden na Škotskem). Mah je ostal priljubljen tudi v srednjem veku skupaj s senom in slamo, katerih zaloge so arheologi odkrili v bližini stranišč v gradovih in samostanih zahodne Evrope. To so seveda precej grobi materiali, ki pa so bili očitno bolj higienični kot rimska goba, ki so jo uporabljali Rimljani.

Na tropskih otokih so imeli raje ravne dele školjk, včasih pa so uporabljali tudi kokosove lupine. Eskimi so izbrali mah ali sneg. Vikingi so uporabljali volno. Američani različnih civilizacij, od Majev do prvih ameriških naseljencev, so uporabljali koruzne storže. Ljudje iz islamske in hindujske kulture so za brisanje uporabljali levo roko in vodo. Zato je v teh kulturah sramotno nekoga pozdravljati z »nečisto« roko ali mu z njo ponuditi hrano.

Kitajska naj bi bila rojstni kraj izuma toaletnega papirja kot takega. Na splošno mnogi veliki izumi uporabnih predmetov prihajajo od tam. Toaletni papir je med njimi. Kot se je izkazalo, pa tudi stranišče. Cau Lin, dostojanstvenik kitajske dinastije Han, je, kot je znano, izumil papir leta 105 naše ere. Najstarejše navedbe uporabe toaletnega papirja so iz leta 589 naše ere in so jih dokumentirali tudi stari Kitajci, ko je kitajski dvorni mož po imenu Yang zapisal, da si »ne upa« za brisanje uporabljati strani s citati Konfucija in listov z imeni velikih modrecev. Toda do sodobne različico toaletnega papirje je moralo preteči še tisoč tristo let.

Glede na zapise nekega popotnika, ki se je sredi 9. stoletja znašel na Kitajskem, je bila uporaba papirja za toaletne namene zanj pravo razodetje: »Po opravljeni potrebi se ne operejo z vodo, ampak se obrišejo le s papirjem.« In leta 1391 se pojavi luksuzni predmet, posebej zasnovan za cesarsko družino. Namenski papir, velik približno 70 do 90 centimetrov, pri čemur služba oskrbe v času začetka dinastije Ming natančno izračuna število listov, potrebnih za potrebe cesarja in celotnega dvora. Cesarska družina in ustanovitelj dinastije Ming so porabili 15 tisoč tako debelih in aromatiziranih papirjev na leto, dvor pa kar 720 tisoč.

Kitajska inovacija iz nekega razloga ni dosegla Evrope, zato so tu še naprej uporabljali improvizirane izdelke. Bogati so se obrisali s krpo, revni s starimi krpami, listjem, travo, slamo ali celo rokami. Razmere so bile nekoliko boljše za kralje – imeli so posebne služabnike za stranišča, ki so kronani pomagali skrbno obrisati in pospraviti vse nepotrebno. Kljub neprijetnosti postopka je veljalo, da je biti kraljev služabnik, čeprav le za stranišče, neverjetna čast.

Ob koncu 18. stoletja in na začetku 19. je postalo običajno, da se prebrani časopis uporablja kot pripomoček za brisanje. S stališča higiene še vedno ni bilo idealno, a je v primerjavi s slamo ali kamenjem že precej manj travmatično za kožo. Uporaba časopisov na stranišču, ne le za branje, je v nekem smislu upočasnila širjenje toaletnega papirja. Desetletja je trajalo, da so takratni ljudje sprejeli in kupili za brisanje posebej za to namenjen papir, glede na veliko količino brezplačnih tiskanih časopisov, revij in tudi že knjig. Evropejci so praktično povsem prešli na strani knjig, revij in časopisov. Znan je citat Gilberta Keitha Chestertona, ki pravi, da je treba »vedno nositi s seboj poceni pesmi, da se lahko zabavate, ko sedite na stranišču in potem najdete še priročno uporabo tega, kar berete.« In ena najstarejših debelih ameriških revij. Ameriški Old Moore’s Almanac je izhajal na mehkem, sivkatem papirju. Še več, kmalu so založniki priskrbeli, da je almanah na strani imel luknjo, da ga je bilo bolj priročno obesiti na žebelj v stranišču.

Zato se izum Američana Joseja Gayettija, ki velja za izumitelja toaletnega papirja, ni takoj ukoreninil. Gayetti se je kot prvi lotil izdaje vnaprej razrezanega papirja v svežnjih. Guyettijeva prva serija toaletnega papirja je izšla leta 1857. V papirju je bila konoplja, namočen je bil v aloe vero in na njem je bil vodni žig z imenom proizvajalca, kar so bili dodatki za medicinski učinek, ki naj bi prispeval k preprečevanju hemoroidov. Papir se je zato imenoval »Medicated paper«. Vendar pa kupci papirja niso željno sprejeli, deloma zaradi tega, ker je bilo potrebno papir kupiti, deloma zaradi tega, ker je intimna toaleta ostala absolutni tabu, zato je le malo ljudi lahko odšlo v trgovino in, ne da bi hudo zardevalo, kupilo ta papir. Približno v istem času in z istim namenom je v Evropi Britanec William Alcock izdal »Papir Curlers«.

Brata Clarence in Edward Scott sta se prva domislila in leta 1890 izdelala toaletni papir v obliki zvitka. Svoj izum sta dobavljala lekarnam in trgovinam, pa tudi hotelom. Kljub temu se jima ni zdelo vredno, da bi na izdelke odtisnila logotip z imenom svojega podjetja – tema o spopadanju z naravnimi potrebami je bila še vedno tabu in je spadala v kategorijo »nespodobno«.

Šele na začetku 20. stoletja so zvitke izpopolnili z dodajanjem »linij za trganje«, perforacijo. Ta se prvič pojavi v Nemčiji, ko se podjetnik Hans Klenk leta 1928 zapiše v zgodovino s perforiranim toaletnim papirjem znamke »Hackle«. V enem zvitku je bilo zagotovljenih tisoč listkov z imenom podjetja in sloganom: »Zahtevajte Hackle zvitek in za toaletni papir vam ne bo treba več prositi«.

Mehak in prijeten na dotik je toaletni papir postal šele v sredini 20. stoletja. Pojavili so se prvi večplastni vzorci. In izmislili so si prodajo papirja v pakiranjih po več zvitkov. Tako so se potrošniki postopoma navadili na idejo, da je toaletni papir nujno potrebna stvar v gospodinjstvu, saj so izrezki časopisov in druge tiskovine povzročili resne zamaške v kanalizaciji.

Danes zahtevnih uporabnikov toaletni papir v vseh barvah mavrice in slojih ne preseneča več. Po statističnih podatkih tretjina prebivalcev Zemlje toaletni papir izkoristi za predvideni namen s hitrostjo tisoč zvitkov na sekundo. Ostali dve tretjini uporablja namesto papirja kakšen drug način, bodisi zaradi nezmožnosti nakupa, bodisi zaradi verskih razlogov ali tradicije ali kakšnega drugega razloga. Obstajajo pa tudi nestandardni načini uporabe. Od druge svetovne vojne, ko so Američani na toaletni papir natisnili Hitlerjev portret, je takšno oglaševanje postalo pogosto. Številni politiki in znani ljudje so krasili perforirane lističe. Znano je, da se je med operacijo Puščavska nevihta toaletni papir uporabljal kot maskirni papir, na primer portal Cheap Chic Weddings pa redno organizira tekmovanje oblikovalskih poročnih oblek iz toaletnega papirja.

Trenutni svetovni šov z nakupom in shranjevanjem prevelikih količin papirja ni prvi tak primer v zgodovini. Leta 1973 so podobno paniko opazili v ZDA. Svetovna kriza, ki jo je takrat povzročila strma rast cen nafte, je prisilila milijone Američanov, da so se za prihodnosti obilno založili z gorivom za avtomobile, hkrati pa tudi z drugim potrošniškim blagom, predvsem – toaletnim papirjem. In sedanja pandemija koronavirusa je po celem svetu povzročila povsem enak učinek.

V Ameriki je tovrstno početje povprečnih ljudi razumljivo, drugje nekoliko manj. Ameriški kongresnik je namreč nepremišljeno pripombo o »možnem pomanjkanju toaletnega papirja«, ki jo je komik Johnny Carson lansiral med svojim šovom, ponovil pred večmilijonsko publiko, prebivalstvo pa jo je vzelo zelo resno ob domnevno bodočem splošnem upadu trga in vročici ravnanja potrošnikov. Nato so milijoni Američanov odhiteli v supermarkete in dobesedno opustošili police s toaletnim papirjem. Aktivno povpraševanje se je nato nadaljevalo še tri tedne, kar je na koncu resnično povzročilo začasno pomanjkanje papirja na nekaterih območjih, vendar so se prodajalne kmalu napolnile in zaloge obnovile.

Očitno je del te norosti ob priporočilu o samo izolaciji prizadel tudi povprečnega Slovenca, a o tem kdaj drugič.