Naprej na vsebino

Življenje v karanteni

Zapor si marsikdo predstavlja kot mini počitnice, kjer imaš streho nad glavo, nihče te ne vpraša o plačilih položnic, hrano imaš zagotovljeno, vse je, mogoče si res omejen na življenje v eni celici, a ta čas lahko bereš in delaš stvari za katere prej nisi imel čas. Iluzija o zaporskih počitnicah se je kaj hitro razblinila ta dva tedna, ko smo bili vsi obsojeni na »zapor« in kot kaže imamo kar nekaj ubežnikov. Veliko težje je, če si v samoizolaciji oziroma karanteni, vem iz prve roke in bom kvazi zaporniško življenje okušala še vsaj teden dni.

Ko se je saga o koronavirusu začela sem sicer imela mnenje, da gre to za eno izmed grip, ter da se mogoče malce pretirava, a previdnost vseeno ni odveč. Iz previdnosti smo po zimskih počitnicah bili bolj doma, edini stik z zunanjim svetom je bil obisk šole, treningov, občasno trgovine in izlet v naravo, jaz pa sem pridno delala od doma, ker imam to možnost. Ko so potrdili prvi primer v Sloveniji smo opustili treninge in izlete, število obiskov trgovin zmanjšali na minimum, otroka sta bila že tisti petek pred tednom o zaprtju šol, doma. Previdnost ni nikoli odveč, torej bi morali biti varni, saj menila sem tako. Konec koncev nismo bili v Italiji, nismo se družili, stik z drugimi je bil omejen na minimum, torej je bila verjetnost okužbe minimalna, skoraj nična, če seveda …

Že v nedeljo 22. marca sem dobila vročino, nič takšnega, pa malce bolj utrujena sem bila. Glede na to, da smo prvič v življenju pred zimskimi počitnicami vsi preboleli gripo, sem imela na sumu kakšen prehlad, virozo in ker sem bila naslednji dan boljše, se je moj sum potrdil. Do četrtka je bilo vse v redu, takrat pa sem se zbudila s konkretno vročino, utrujena kot bi se celo noč hribolazila, z zelo čudnim kašljem, z bolečino v grlu, ki jo je zelo težko opredeliti, ker se dejansko počutiš tako kot poleti, ko se potapljaš na dih in malce pretiravaš, tudi glavobol mi ni prizanesel, prav tako je nos imel svojo zabavo. Simptomi o katerih sem vse skozi pisala, a sem kljub temu iskala neko drugo razlago zakaj vse to. Niti dejstvo, da sem bila kot dojenček in na vsaka tri ure malce, za kakšno uro zaspala, še ni bilo dovolj. Ker mi pa res ne moremo zboleti, ker smo se držali onega ostani doma.

Dva dni kasneje je sin začel tožiti, da ga vse mišice bolijo, da ga glava boli, seveda je imel vročino in bolečine v grlu, poln nos. Situacija je bila dokaj jasna, torej mi ni ostalo nič drugega, kot da pokličem na tiste čarobne številke, kjer mi bodo povedali, kako dalje.

Po več kot uri klicanja, kjer te dobesedno prime, da bi se samo oblekel in šel tja, jih najprej nadrl, poslal v rodni kraj in zahteval takojšnje testiranje, sem poklicala NIJZ. Klic je sprejela prijazna študentka, malce zmedena in me je najprej napotila na spletno stran, a sva se hitro zmenili, da spletno poznam, ampak nikjer za vraga tam ne najdem odgovora na to, ali glede na simptome sem številka v statistiki, ali ne, ali se moram testirati, ali moram obvestiti vse s katerimi sem bila v stiku, katera zdravila lahko vzamem in kako dolgo moramo biti noter, glede na to, da hči še ni zbolela in je po vsej verjetnosti kužna. Mogoče so odgovori res kje na spletni, ampak jaz jih nisem našla. Odgovore sem dobila, hkrati pa napotilo, da za potrditev le moram doklicati ono nedokljicljivo številko. Po ponovnem skoraj urnem vztrajanju in zgubljanju živcev se mi je le oglasil zelo utrujen, a prijazen glas, ker moj klic ni bil edini tisti dan, še zdaleč pa ne zadnji. Če pomislim na to, da so v javnost prišla marsikatera zelo neprimerna vprašanja, bi človek pričakoval malce bolj osoren glas in to opravičeno. Ponovim zgodbo, povem vse simptome in pričakovano dobim vprašanje, če imam težave z dihanjem. Hvala bogu ne. Tako, da sem dobila razlago, da sem ena izmed tistih, ki jih ni potrebno testirati, ker je jasno, da sem pozitivna, enako vsi člani v gospodinjstvu. »Predpisana« nam je bila samoizolacija oziroma karantena, 15 dni od trenutka, ko se pri zadnjem družinskem članu pojavijo simptomi. So se tisti večer, ko je hči z vročino kašljala/kihala tako močno, da se ji je iz nosa ulivala kri. Priporočilo je bilo tudi, da obvestimo vse, s katerimi smo bili v zadnjih 14 dneh v stiku več kot 15 minut, torej le šolo. Za zbijanje vročine lahko vzamemo le Lekadol, razpršilo za grlo sicer naj ne bi imelo nekih učinkov, a škodovalo tudi naj ne bi. V primeru, če bi se stanje slabšalo bi morala še enkrat poklicati, sem sicer dobila drugo številko, ker bi se naj takrat dogovorili za nadaljnje ukrepe in po vsej verjetnosti za sprejem. K sreči mi tega klica ni bilo potrebno opraviti, ker občasno vročino, bolečine v grlu in neverjetno boleče glavobole, bolečine v mišicah in neverjetno utrujenost, prenašamo dobro. Vsak ima drugačne simptome, skupni je le utrujenost in glavoboli. Sem bila pa zelo presenečena nad podatkom, da če tudi tokrat prebolimo ta virus, še to ne pomeni, da ne moremo še enkrat zboleti.

Večjo težavo nam te dni vsekakor predstavlja dejstvo, da smo 24/7 skupaj in nima nihče možnost pobega ven. 80 kvadratov stanovanja je postalo bistveno premajhno, ker vsak potrebuje čas in prostor zase, pa naj bo to le 10 minut. Kako moteče je ta nujni »zapor« se vidi predvsem na mačku, ki nas ima počasi dovolj. Ko zračimo, pobegne na okensko polico, ker ve, da nikogar ne bo tja, čez dan se skriva po vseh možnih in ne možnih kotičkih, sicer dobimo ponoči lekcijo, ko poišče najbolj ropotajočo se stvar in jo po celem stanovanju premetava.

Ideja o tem, kako bomo zdaj opravičeno lahko počel kar prej nismo mogli, se zdi zelo slaba ideja. Igrali smo že vse družabne igre, ki jih imamo doma, pa jih ni malo. Sestavljamo zadnje puzzle, filme smo že vse pogledali in en samo enkrat, branje ni več tako zabavno, vsi cvetlični lončki so posejani z ne vem čem in dnevna rutina postaja dušeča. Trenutno smo na tisti točki, ko bi med izbiranjem milijona evrov in enega sprehoda v naravi, izbrali slednje. Da ne bo pomote, smo povezani in smo običajno veliko skupaj, a kar je preveč je preveč, še posebno ker sta v hiši dva najstnika, ki sta se zmožna skregati zaradi napačnega pogleda, ker lahko. Kričanja in dretja je bistveno več, prav tako užaljenosti. Vse skupaj zgleda, kot bi kup nosečnic, ki jim hormoni divjajo, dali skupaj in naj se dogovarjajo – zabavno, ni kaj.

Ker sem šolo obvestila in so podatke seveda posredovali dalje, ter našega stanja ravno ne skrivam, sem dobila kar nekaj klicev staršev, ki so povprašali kako smo in če kaj rabimo. Lepa gesta, a marsikdo med njimi mi je povedal, da so nekateri učitelji na šoli bili v zadnjem času na nevarnih območjih, ter da so otroci povedali, da so bili smrkavi, ter so kašljali, a kljub temu v šoli. To pa priznam, da me je zmotilo. Ne bom se spuščala v to kako neodgovorno in sebično je takšno dejanje, a kolikor je meni znano, imamo na šoli kar nekaj otrok, ki imajo težave z dihali in po zadnjih podatkih, nihče ni varen. Mi smo se in se držimo navodil, je težko, zelo težko, ker razumemo logiko, da je lažje potrpeti teden, dva in očitno mesec, kot pa 3 mesece, ali celo čez poletje. Z velikim veseljem bi zdajle, ko zunaj sije sonce šli pod koš, ali na kolesa. Kar nekaj prijateljev, ki so imeli te dni rojstni dan, bi morali obiskati, pa tudi v kino bi radi šli in še kam, pa ne smemo, ker se zavedamo, da lahko eno samo naše dejanje koga ogrozi.

Imamo to srečo, da imamo veliko stanovanje, ki je trenutno vseeno premajhno, da imamo tehnologijo, ki nam skrajša kakšno uro, da imamo ogromno družabnih iger, knjig, da se znamo igrati skupaj, da se imamo radi in se veliko te dni pogovarjamo, imamo poln hladilnik, imamo prijatelje, ki pridno skrbijo, da ta ostaja poln. Načeloma nam ni hudo, le da si želimo svobode, tistih nekaj minut, ko lahko greš zgolj do prve trgovine sam, ko zaduhaš ta Celjski onesnažen zrak, ko dobiš krila in veš, da lahko greš kamorkoli, ker si svoboden. Neprecenljiv občutek, ker ko je nečesa preveč, je preveč. Res je, da se bo v teh dneh pokazalo kako dobro znamo sobivati z drugimi, predvsem pa v kakšnih odnosih živimo ter kako dobro smo vzgojili otroke.

Videti je, da bo to stanje »omejenega javnega življenja« trajalo še nekaj časa in le vi, vsi mi lahko pripomoremo k temu, da bo to obdobje krajše, s preprostim »ostani doma« in ne išči izgovorov, da Dragič in še kdo, so pa lahko zunaj. To je zelo otročje in običajno slišimo od otrok. Moja vedno vprašam: »Če bodo vsi skočili v drek, bosta vidva tudi?« Boste vi?

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice