Dr. Iztok Seljak: »Korona kriza« – kako naprej in pogled gospodarstva
(Naprej nas ne pelje več egoizem, pač pa samo skupen nastop in solidarnost.)
Pogovarjali smo se z dr. Iztokom Seljakom, uspešnim gospodarstvenikom, ki več kot desetletje vodi Hidrio. Je tudi prvi doktorant na IEDC, poslovni šoli Bled. Aktivni rotarijec, od 1. julija guverner Rotary Slovenija in Makedonija. Član in vodilni v nekaterih gospodarskih združenjih v Sloveniji in tujini. Tudi njihov nagrajenec.
Dr. Seljak, predpostavljamo, da vas je pandemija korona virusa, ki ima velike negativne vplive na delovanje gospodarstva v zadnjih tednih v celoti okupirala. Kako zgleda vodenje Hidrije v teh, še posebej za proizvajalce avtomobilskih delov, izredno težkih časih ?
Na osnovi preteklih izkušenj imamo podjetja izdelane vsaj osnovne načrte za delovanje v izrednih kriznih razmerah, a kaj tako izjemnega enostavno ni moč načrtovati vnaprej.
Tovrstne izjemne razmere zato zahtevajo takojšen prehod na izredno vodenje podjetja, ki mora, kot vedno v takih situacijah, uravnotežiti potrebo po samem preživetju z vsemi potrebnimi takojšnjimi odzivi na novo nastalo stanje, ter občutek za to, da podjetja pri tem ne spodrežemo preveč, da tako še zadržimo sposobnosti za njegov nadaljnji razvoj, ko bo enkrat ta prvi udarni val krize mimo.
Konkretno to pomeni poln fokus z osrednjo pozornostjo predvsem na zaposlene in na kupce in, glede na to, da smo šele na začetku krize in da prave posledice v radikalnem znižanju naročil in obsega proizvodnje šele prihajajo, postopen prehod v neke vrste hibernacijo z minimalnimi stroški in sicer potrebnimi resursi zanjo – a ne zato, da bomo po njej umrli, obratno, zato, da bomo lahko živeli in se razvijali naprej.
To pomeni kontinuirano timsko krizno vodenje v obliki tekočega skrbno strukturiranega vsakodnevnega seznanjanja z novo nastalim stanjem, z razvojem situacije in z novimi dejstvi. Sprotno sprejemanje težkih odločitev in prehod v sistemsko delovanje celotne organizacije v novih, izrednih razmerah. Tudi za podjetja to praktično pomeni izredno, vojno stanje, delovanje kot na fronti.
Vlada v teh dneh zaključuje pripravo t.i. mega zakona. Z njim želi vsaj za določeno obdobje omogočiti preživetje podjetjem, obrtnikom, samostojnimi podjetnikom. Ob tem naj bi pomagala tudi drugim družbenim skupinam, od študentov do upokojencev, ki jih je splošna situacija prizadela. Kako ocenjujete napovedane vladne ukrepe?
Posebna značilnost tokratne krize je, da je v nasprotju s klasičnimi cikličnimi krizami, do katerih pride »samo« zaradi upada povpraševanja, večplastna.
Poleg upada povpraševanja je še pred tem prišlo do izrednih prekinitev dobavnih verig zaradi situacij z dobavitelji na Kitajskem, v Italiji. Torej je že za tako radikalno znižani obseg proizvodnje potreben izjemen dodaten napor v procesu nabave in logistike, kar zahteva ogromno kreativne operative.
V tem kontekstu t.i. megazakon, kolikor so nam njegove vsebine do sedaj poznane, ustrezno naslavlja osnovno preživetje, hibernacijo na segmentu ključnih človeških resursov. Polno subvencioniranje neto plač in prispevkov za čakanje na delo je osnovni predpogoj za to, da se prepreči takojšnja masovna brezposelnost. Saj bomo sicer podjetja za zagotavljanje osnovnega preživetja ob radikalnem padcu oz. praktično izumrtju trga prisiljena znižati, praktično ukiniti vse stroške, vključno s stroški dela. To bi pomenilo masovno odpuščanje in prilagajanje novemu stanju, kolikor je to pač mogoče.
Poleg kratkoročnega preživetja pa bo potrebno zagotoviti tudi zmožnost nadaljnjega razvoja. Ne glede na zgoraj povedano, bodo določeni stroški ostali, izgube podjetij bodo še vedno velike. Žal se bo s tem bistveno okrnila njihova finančna trdnost in sposobnost nadaljnjega razvoja. Ta pa zaradi nujnega prehoda iz ogljične ekonomije preko nizkoogljične v brezogljično zahteva izjemne človeške in finančne vire. S ciljem, da dejansko ohranimo podjetja, ki bodo dolgoročno funkcionalna, je zato potreben dodatni poseg v pokrivanje tako nastalih izgub. Ne samo likvidnostno, pač pa celovito, sicer nam bodo podjetja namesto na kratek, umrla na srednji in dolgi rok. Kar bi paradoksalno pomenilo, da je sicer ta nujno potrebni začetni vložek brez pravega pomena, ker nadaljnje konkurenčne tekme enostavno ne bomo v stanju vzdržati.
Ne glede na visoka sredstva, ki so zato potrebna, je to nujna in najboljša možna investicija vseh nas. In da s tem omogočimo kolikor toliko normalo nadaljnje delovanje našega gospodarstva. In nenazadnje, tudi postopen povratek teh sredstev v državni proračun. To je za Slovenijo še toliko bolj smiselno in potrebno, ker se je naše gospodarstvo v zadnjih nekaj letih, seveda na zelo dobro podlago od prej, začelo vidno vzpenjati, pridobivati na mednarodni konkurenčnosti. Resnično vleči Slovenijo med bolj razvite države v EU. To našo sposobnost moramo nujno prednostno ohraniti.
Dr. Seljak, ali se vsi skupaj sploh zavedamo, kaj se nam dogaja? Nevidni virus nas je »spravil iz tečajev«, naše družbe »postavil na glavo« in pred nami je predvsem nejasna prihodnost. Kako gledate na vse to?
Na ravni inštitucij in posameznikov gre v tovrstnih izrednih situacijah najprej enostavno za zagotavljanje osnovnega preživetja, v katerega morajo zato biti usmerjene vse sile. Istočasno je pred nami več tednov skoraj zaprtja družb, pa tri do šest mesecev bolečega pobiranja z dna, na nivo pred krizo pa bomo ob veliko sreče lahko prišli ne prej kot v letu do dveh.
Kolikor mogoče vzporedno in čim prej pa je potrebno tudi že poglabljanje v razumevanje tega, kako se bo svet kot tak posledično spremenil ne samo na kratki, ampak tudi na srednji in še posebej na dolgi rok. In proaktivno razumevanje tega, kaj to pomeni za naš segment, za našo industrijo ter naš proaktiven odziv na tovrstna povsem nova dejstva. Po možnosti pred drugimi in bolj pronicljivo in daljnosežno kot drugi. Videti moramo dlje in bolje od drugih. Zagotovo bo oz. bi vsaj morala ta situacija bistveno pospešiti nekatere že sicer delujoče mega-trende, kot so skrb za naše okolje in skrb za zdravje ljudi. Brez česar je naš način življenja očitno ogrožen, prišel je do meje svoje vzdržnosti oz. s takimi dogodki tudi že preko nje. Nadaljevanje dosedanjega pristopa vodi v ponavljanje tudi tovrstnih novih, ne več samo necikličnih, temveč že tudi trajnostno in vzdržnostno pogojenih novih kriz, ki jim v takem primeru enostavno ne bomo več kos. In te nas lahko pahnejo dobesedno za več sto let nazaj ali celo v nekontrolirano anarhijo.
Bistveno se bo povečal pritisk na obe ti dve dimenziji, kar bo pomenilo radikalne spremembe v gospodarstvu in v celotni družbi v smeri okoljske in zdravstvene vzdržnosti. Ob kratkoročni upočasnitvi tako lahko napovedujemo srednjeročno in dolgoročno še hitrejši prehod v čiste zelene tehnologije, na področju mobilnosti v hibridizacijo in elektrifikacijo. Človeštvo se bo nenadoma poglobljeno zavedelo tega, kaj konkretno pomenijo t.i. stroški eksternalij, stroški uničevanja planeta in sicer našega življenjskega okolja, ki nikoli do sedaj niso bili tako konkretno izraženi. V danem konkretnem primeru trenutni račun znaša nekje med 5.000 in 6.000 milijard dolarjev, pa to zagotovo ne bo dovolj.
Kako kot vrhunski manager, dober poznavalec principov delovanja mednarodnih tehnoloških in poslovnih verig, predvsem pa kot velik zagovornik inovacij, digitalizacije in sodelovanja med razvojnimi institucijami in gospodarstvom ocenjujete dejstvo, da se kljub vrhunskim razvojnim institucijam na področju bio-medicine in bio-farmacije s celega sveta pojavi virus, za katerega ni ne zdravila, ne cepiva? Je nekaj zatajilo? Se bo globalni razvoj zaustavil? In to ne zaradi podnebnih sprememb in njihovih posledic, pač pa zaradi zdravstvene pandemije?
Menim, da gre pri tej pandemiji v prvi vrsti za odraz dejstva, da je naš način življenja, ko že vsaj preko 200 let s svojo porabo presegamo zmožnosti tega planeta, nevzdržen. Gre za naš razvoj brez upoštevanja dejstva, da razpolagamo z zelo omejenimi naravnimi viri, da posledično neuravnoteženo posegamo v naravni ekosistem in povzročamo začetek njegovega kolapsa. In da zanemarjamo dejstvo, da smo še vedno del narave in ekosistema, ki nas obdaja, ne pa od njega neodvisni.
Gre za pomembno vzporednico klimatskim spremembam na enem drugem področju. Tako kot s pretiranimi posegi v okolje povzročamo klimatske spremembe, s pretiranimi posegi v druge dele ekosistema, kot je to npr. nekontrolirano ravnanje z divjimi ali eksotičnimi živalmi z nezadostnimi zdravstveno/sanitarnimi standardi, povzročamo tovrstne epidemije in pandemije. Do njih ni prišlo kar tako od nekje, kar samo po sebi.
Na segmentu medicine in farmacije specializirana podjetja in inštitucije bodo sicer na podlagi povsem tržne logike, ki v teh panogah pač še vedno producira rezultat, prej ali slej našla svoje odgovore in jih prodajala za temu ustrezno ceno. Toliko, kolikor jih pač znajo najti na druge podobne izzive v zdravstveni sferi oz. bolezni. Toliko, kolikor smo jih do sedaj uspeli najti za druge tipe gripe. Ne za popolno rešitev, a povsem zadostno za vzdržno življenje.
Problem pa je v tem, da so resursi za spopadanje s tovrstnimi situacijami izrazito omejeni, in da so take »preživetvene vaje« kot je trenutna, vzdržne v samo zelo omejenem številu ponovitev, saj bomo sicer hitro ostali brez vseh razpoložljivih virov in že naslednji tak cunami nas bo dejansko lahko povsem izbrisal.
Mi pa smo sedaj še vedno povsem na tem, da se ukvarjamo samo s posledicami, praktično nič pa z razlogi, z izvorom, z njegovim permanentnim preprečevanjem in onemogočanjem.
Nujen je hiter in učinkovit prehod na preventivno proaktivno delovanje, samo reaktivno nas ne bo rešilo. Postaviti si moramo globalne standarde vzdržnosti in pravila igre in se jih striktno držati, sicer to ni konec, ampak šele začetek konca.
Nikakor nočemo, da bi nas preveč okupirale razne teorije zarot, ki jih, to je razumljivo, sedanja situacija spodbuja že sama po sebi. Pa vendarle, kako so ob tem odreagirale ključne mednarodne organizacije? Imamo delujoče mehanizme, ki se ob taki situaciji usklajeno in strateško odzivajo? Občutek je, da vse stoji. Kdaj je bila sklicana seja Varnostnega sveta OZN? Na kaj se čaka … na toplo pomlad in poletje , ki bo prineslo »olajšanje« na severni polobli ? Kaj pa se bo dogajalo na južni, ki se pripravlja na zimo?
Za svoje lastne potrebe, da se osebno razbremenim in naredim tozadevno neko konkretno razliko na globalnem nivoju, sem v kratkem času, ki mi je ob kriznem vodenju podjetja čez vikend še na razpolago, poskušal razviti za vse razumljivo poenostavljeno videnje sicer kompleksne situacije, s katero se kot svet soočamo. Za kakršnekoli resne spremembe bomo namreč rabili kritično maso pritiska, ta pa vemo znaša na začetku nekje najmanj 20-25odstotkov prebivalstva.
Preprosto dejstvo je, da pred našimi očmi prihaja do izjemnih tektonskih globalnih prerazporeditev razmerij moči v svetu. V nekaterih primerih, kot vidimo, dobesedno za vsako ceno, ki vključuje tudi desetine, verjetno stotine tisoč življenj.
Evropa je imela privilegij, da se je od industrijske revolucije naprej z vsemi odkloni lahko razvila v današnje visokotehnološko področje z visoko kvaliteto življenja in visokimi okoljskimi in zdravstvenimi in sanitarnimi standardi. Čemur so tako in drugače sledile ZDA, ki so pri tem v novi digitalni revoluciji izrazito potegnile naprej in pustile Evropo za sabo. Pri tem je tako Evropa in kot so ZDA na tej poti dale skozi vse bolezni in stranske učinke hitrega kapitalističnega razvoja, od enormnih posegov v naravna bogastva, do bolezni in epidemij različnih vrst.
Po propadu oz. preobrazbi avtoritarnih komunističnih sistemov sedaj Rusija in predvsem Kitajska nujno potrebujeta razvoj, primerljiv z zahodnim svetom. Da zagotovita njemu podobno raven življenjskega standarda ljudi, saj sistema sicer ne bosta vzdržna. Še posebej Kitajska gre skozi vse faze, ki sta jih Evropa in ZDA dajali skozi skoraj že zadnjih 200 let; v skrajšani verziji 30 let. Kar je po škodi, ki sta jo človeštvu tozadevno že povzročali Evropa in ZDA, za planet enostavno nevzdržno.
S kršitvami osnovnega ravnotežja celotnega ekosistema tako pač pride tudi do takih izbruhov. Problem je seveda v temu, da jih ob tem, da smo vsi med sabo popolnoma povezani in soodvisni, plača celoten svet in to bistveno bolj kot tisti, ki to sedaj povzročajo.
Nič drugače ne bo ob predvidenem velikem gospodarskem vzponu Afrike, Južne Amerike … ki je verjetno pred nami, oziroma bi moral biti. Svet zato nujno potrebuje neke osnovne globalne norme, standarde, principe, in nekoga, ki jih bo primerno razvijal in uveljavljal. Združeni narodi, EU, tudi ZDA, sploh Kitajska, so se pri tem vse po vrsti izkazale kot nemočne in nesposobne.
Več o tem si boste lahko prebrali v prispevku »Svet v krizi in izhod iz nje«, ki ga bomo objavili v prihodnjih dneh.
Dr. Seljak, ste tudi zelo angažiran rotarijec. Usmerjen tudi v dobrodelnost in pomoč ljudem v stiski. In ob tem je znan vaš pristop, reagirati proaktivno, ne pa reaktivno. Kaj lahko stori rotarijstvo v tem času zdravstvene, socialne in drugih kriz, ki jih prinaša pandemija koronavirusa oziroma bolezni COVID-19? Tako v domačih okoljih, kot tudi širše, tudi na ravni Rotary International? In to ob dejstvu, da je njegov sedež v ZDA, ki jih je v zadnjih dneh pandemija strahovito prizadela.
Če se bomo česa naučili iz te pandemije, se moramo najprej tega, da nič, kar se zgodi nekje na drugi strani sveta, ni več samo stvar druge strani sveta, ampak naša skupna stvar in naš skupen problem in izziv. To dejstvo enostavno že samo po sebi zahteva nov svetovni red, ki bo s tem in takim novim svetom znal odgovorno do vseh upravljati. Zdajšnji očitno ne.
Če obdobje po industrijski revoluciji enačimo z liberalnim kapitalizmom v ekonomiji in demokracijo v politiki, bo potrebno digitalno revolucijo enačiti z najmanj bistveno bolj dodelanim in dograjenim participativnim kapitalizmom. In predvsem nadgrajeno in dodelano demokracijo in z bistveno moderniziranim nacionalnim državnim ustrojem, s poudarkom na vzpostavitvi resne globalne mednarodne ravni odločanja.
Druga velika izkušnja, ki se jo bomo, upam, iz te krize naučili, je zavedanje, da je dobro domišljeni proaktivni preventivni nastop vedno neprimerljivo manj drag in zahteven kot reaktivni, kurativni. Rotary International je skupaj s partnerji, ki smo jih združili okrog tega projekta, v zadnjih skoraj že 40 letih za boj proti otroški paralizi- polio, namenil okrog 10 milijard dolarjev in s tem rešil preko 400 milijonov otroških življenj. Z razvojem cepiva in njegovim razširjanjem poliomielitis praktično izkoreninil. Samo za reševanje korona krize pa bo v prvem koraku šlo med 5. in 6.000 milijard dolarjev ali petstokrat več!
Samo predstavljajmo si, da bi vsaj majhen del te vsote vložili v preventivo … Za reševanje klimatskih sprememb in prehod v zeleno brezogljično gospodarstvo, za vzpostavitev osnovnih javnih zdravstvenih sistemov po celem svetu; v podporo in tudi izvajanju osnovnih zdravstvenih in sanitarnih ukrepov.
V tej krizi se je tudi šokantno pokazalo, kako je čedalje bolj globalni svet istočasno čedalje bolj razdeljen. Kako smo skupaj čedalje bolj narazen, dobesedno in simbolično. In kako pravzaprav vsak gleda samo še na svoje lastne koristi. Brez osnovnega razumevanja, da je dobro za posamezne dele lahko samo tisto, kar je dobro tudi za celoto, sicer bo za vse slabo, in samo še slabše.
Neverjetno je, kako ne razumemo ali nočemo razumeti, da smo med seboj vsi čedalje bolj soodvisni in da nas naprej ne pelje več egoizem in individualizem, ampak samo skupen nastop in solidarnost. Da moramo delati skupaj, eden za drugega in ne eden proti drugemu. Da smo skupaj na istem čolnu, da je edini še možen napredek za vse in ne samo za nekatere – in to na račun drugih. Da lahko vsak od nas poskrbi zase in za naše najbližje samo tako, da najprej poskrbimo za dobro vseh.
Če se vrnemo v Slovenijo. Kako vaši sodelavci in zaposleni v Hidriji, tako v Spodnji Idriji, kot v Tolminu, na Jesenicah in drugod, tudi po svetu, kjer ima Hidrija proizvodne obrate, doživljajo epidemijo? Kako ste uredili njihovo zaščito na delovnih mestih?
Prva reakcija vseh je bil verjetno upravičen strah. Strah za svoja lastna življenja in za življenja vseh z nami povezanih in s tem povezana odgovornost za njihovo zaščito. Neposredno s tem se je hitro dodatno mešal strah in odgovornost za naša delovna mesta in njihovo prihodnost. V roku parih dni smo tako vsi kolektivno dozoreli in doumeli, da moramo za zagotovitev našega obstoja ustrezno zaščititi zdravje ljudi. In s tem omogočiti naše nadaljnje delovanje. Na to smo se osredotočili.
Dodatno k temu je delovanje vseh procesov ogroženo zaradi potencialnega in dejanskega izpada zaposlenih v primerih, da se nas bolezen neposredno dotakne. Kar zahteva posebne ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja zaposlenih. Ob tem izjemno kompleksno delitev družbe na mikropodjetja, na posamezne manjše skupine zaposlenih, ki delujejo samostojno in se nikakor ne mešajo z drugimi.
Bistveno za nas je, da smo se od prvega trenutka naprej na polno posvetili zagotavljanju osnovne varnosti zaposlenih. V skladu s splošnimi navodili in z uvajanjem za nas potrebnih specifičnih internih ukrepov. Posledično s tem v celoti pokrivamo vse potrebe naših kupcev, s čimer se kratkoročno izognemo sicer izjemno visokih pogodbenih kazni. Predvsem pa krepimo zaupanje kupcev v nas in ostajamo kredibilni in zaupanja vredni.
V preteklih tednih smo tako uspeli ohraniti naše zaposlene in naše kupce, a to je, žal, šele začetek. Vsi skupaj prehajamo v fazo zagotavljanja nujne vzdržnosti takega pristopa, v »novo normalno«, v svet, ki nikoli več ne bo tak, kot je bil prej. Ta bitka se s tem še ne bo zaključila, ampak šele dobro začela.
Pomemben je tudi skupen nastop/koordinacija vseh ključnih podjetij v idrijsko-cerkljanski regiji ter zdravstvenega doma in obeh občin. Z medsebojno pomočjo in z izmenjavo najboljših praks.
Ob zaključku, dr. Seljak, kaj bi svetovali slovenskim ljudem, še posebej tistim, ki (še vedno) delajo po slovenskih tovarnah, raziskovalnih inštitutih, drugih obrtnih in podjetniških delavnicah; ali pa so primorani, da so na čakanju doma? Kako naj ostanejo v »dobri kondiciji«, podjetni, ambiciozni, delavoljni v naslednjih tednih, ko se bodo nadaljevali številni ukrepi za zajezitev okužb? Kako naj se izrazi slovenski ustvarjalni podjetniški duh v teh novih razmerah, za katere vsi upamo, da ne bodo predolgo trajale?
Sicer se je to razvilo v floskulo, ampak tisti, ki to razume, je dejanski zmagovalec. Vsaka kriza je namreč velika priložnost. Enostavno zaradi dejstva, da vsaka kriza pomeni prerazporeditev kart, rušenje nečesa prejšnjega in porajanje nečesa novega. Za tiste, ki se trdovratno držijo starega, teh je po navadi okrog 95 odstotkov, je to velik problem. Za vse tiste, ki so pobudniki novega, teh nas je po navadi do 5 odstotkov, pa vedno velika priložnost.
Pred našimi očmi nastaja »novo normalno« in ne smemo si dopustiti, da ostanemo zadaj. Edini način pri tem, je, da smo stalno spredaj. Inovirajmo produkte, procese, storitve, uvajajmo nove poslovne modele, omogočene z digitalnimi tehnologijami, prežemimo jih s socialnimi inovacijami in družbeno odgovornostjo, na katerih mora temeljiti prihodnost korporativnega delovanja.
Če smo lahko res iskreni do samega sebe, potem bi se lahko in bi se morali iz naše slovenske, pa tudi širše evropske in svetovne zgodovine naučiti predvsem tega, da so uspešna tista okolja, v katerih se ljudje skupaj postavijo za neke skupne pozitivne cilje. Ki vsem izboljšujejo kvaliteto življenja. In obratno, neuspešna so in probleme imajo tista, kjer se namesto za skupno dobro posamezniki potegujejo samo za svoje lastno dobro ali dobro ožjih interesnih skupin na račun drugih. In na koncu izgubijo vsi.
Vsak od nas se mora danes tukaj in zdaj vprašati samega sebe, v katero skupino spada, in predvsem zagotoviti, da če še ne, v prvo, da bomo na ta način največ dali sebi in vsem okrog nas.
Nobeden se nas ne bo spomnil po tem, kar smo naredili zase, mnogi pa po tem, kar smo naredili za vse.
Powered by Contextual Related Posts
