Borut Korun: Podvojite stražo

Glasovanje v Državnem zboru, kjer so levičarji preprečili sprejem zakonske možnosti za napotitev vojakov na mejo, je zopet potrdila spoznanje, da zanje velja geslo »kolikor bo slabše, toliko bo bolje za nas«. V stanju razsula in kaotičnosti, ko izginjajo merila in civilizacijska pravila, je zanje najboljše »lovišče« na zbegane in prestrašene volivce. Takrat se jim lahko pokažejo kot mesija, kot tista ideološka sila, ki edina pozna resnico in ki lahko ozdravi družbo. Vemo, kaj se potem zgodi. Iz okužbe nekaterih norih glav nastane epidemija, epidemija duha s hudimi posledicami.

Nevarnost take epidemije še nikakor ne sodi v preteklost. Še pred kratkim smo na slovenskih ulicah slišali grožnje s pobijanjem. Če vse to seštejemo: grožnje s smrtjo, nasprotovanje temu, da bi se zaščitili pred invazijo migrantov, grožnje s kaznijo za tako imenovani sovražni govor (seveda pa ni sovražni govor, če kdo reče, da bi s krampom ubil Janšo), potem vidimo tu – v naši današnji Sloveniji – klice, smrtonosne viruse nečesa, kar bi se ob ugodnih pogojih razraslo v nekaj, kar bom opisal v naslednjih vrsticah.

Podvojite stražo je naslov slovenskega prevoda knjige nekdanje sovjetske pisateljice Jevgenije Semjonovne Ginzburg, ruske intelektualke, ki je osemnajst let preživela v sovjetskih taboriščih smrti in kot redka taboriščnica ostala živa.

Aretirana je bila brez vsakega razloga. Vsakdo je lahko postal žrtev revolucije, ki je nujno potrebovala nove in nove notranje sovražnike, da je opravičila svoje trajanje. Revolucija je vodila svoj inkvizicijski ples, v katerem je zaradi mučenja vsakdo »izdal« nove in nove žrtve, ki so bili označeni za nasprotnike revolucije in poslani v taborišča. Veriga obdolženih, mučenih in umirajočih pri delu v sibirskem mrazu se ni nikoli končala. Zdelo se je, da je nikoli ne bo konec, da bo to zlo postalo trajen »modus vivendi« komunističnega sistema. Stanje se je nekoliko umirilo šele s smrtjo tistega, ki je stal na začetku, pri izviru zla, s smrtjo Gruzijca Džugašvilija s psevdonimom Stalin.

Pesnik Jevtušenko, ki mu je bilo jasno, da se zlo v komunizmu lahko vedno znova razraste, je v pesniški obliki izrazil skrb, da bi Stalin lahko »vstal iz groba.«

In jaz se obračam na vlado našo

s prošnjo:

podvojite

potrojite

ob tej plošči stražo,

da Stalin ne vstane

in s Stalinom

kar je preteklo.

Toda zlo je še vedno tičalo v mnogih dušah in telesih. Stalin je imel mnogo pomagačev. Vsak vernik komunizma je zaradi svoje pripadnosti tej iracionalni ideologiji potencialni stalinist. V pesmi je beseda stalin samo simbol za zlo, ki se lahko pojavi, »vstane iz groba«.

Zlo je kot virus, ki ga dolgo sploh ne opazimo, ne vemo za njega, potem pa nenadoma izbruhne pandemija. V nekomu ga je več, nekje manj. Da se sproži, potrebuje »prvo gibalo«, nastanek ideologije zla.

Prvi in pravi izbruh »stalinizma« v novejši Evropi je bila že Francoska revolucija. Filozof Michel Onfray, ki je leta 2002 v Caenu ustanovil ljudsko univerzo in ki gotovo ni desničar, je v svoji knjigi Décadence (propad) pisal tudi o terorju, ki so ga francoski revolucionarji izvajali v imenu »svobode, enakosti in bratstva«. Revolucionarji naj bi pobili od 200 – 300 000 ljudi. Niso samo z giljotino sekali glave, ljudi so utapljali v rekah, prebadali z bajoneti, obešali, zažigali. V pokrajini Vendée, kjer so se kmeti uprli nasilju, je revolucionarna vlada ukazala pobiti vse do zadnjega in ta ukaz so revolucionarji tudi izvršili, prizanesli niso niti nosečnicam niti dojenčkom.

Revolucije so se potem ponavljale. Zgodila se je Rusija, Španija, Slovenija med drugo svetovno vojno. Revolucija bi se lahko ponovila leta 1968, če bi se množice pridružile študentom. Na srečo se niso. Nam pa je poznejše delovanje in teroristične akcije Rdečih brigad v Nemčiji in Italiji pokazalo, kako bi revolucija 1968 tudi lahko potekala.

Revolucija je torej nekaj, pred čemer nismo imuni, je orgija nasilja, ki izbruhne in se spremeni v pandemijo zla – tudi z gesli kot je bilo francosko: »svoboda, enakost, bratstvo«.

V Sloveniji semena revolucije niso odmrla. Ohranila so se zaradi naših blagih prehodov iz komunizma v še vedno nepopolno demokracijo Zato je pri nas nastala Levica in zato danes na ulicah poslušamo klice »ubi Janšo«. Ali gre pri tem pozivu za klic k večji socialni pravičnosti? Ali je socialno stanje v sedanji Sloveniji tako slabo, da bi bilo treba pozivati k pobijanju nekakih izkoriščevalcev? Seveda ne! Gre za revolucionarni instinkt, ki si želi krvi.

»Prvo gibalo«, ki ljudem sporoči, da je sedaj vse dovoljeno, so žal praviloma izobraženci. Michel Onfrey v svoji knjigi našteva imena intelektualcev, ki so sprožili francosko revolucijo. Nekatere imamo sedaj za velikane razsvetljenstva.

Tudi slovenska Levica ima svoje intelektualne botre, ki se ukvarjajo z načini kako v družbi ustvariti sovražnika, grešnega kozla, kako mobilizirati ljudi, ki so pač vedno z nečim nezadovoljni, kako njihovo nejevoljo usmeriti v eno točko, na eno osebo. Kako iz nič ustvariti zlo. Od njih pa do Ludvika Tomšiča iz Brežic, ki bi Janšo ubil s krampom, ni daleč.

Po virusni pandemiji bo potrebno še drugačno ozdravljenje naše družbe. Mogoče pa bo  samo, ko se bo normalni del slovenske politične elite okrepil, ko bo v parlament prišla  tudi Slovenska ljudska stranka, ki mora preprečiti da ljudi ne bo zapeljal spet kak nov obraz.

Nevtralizirati bi bilo treba vire hujskaštva, strup, ki prihaja iz FDV, iz Mladine, Sobotne priloge Dela … Knjiga Jevgenije Semnjonovne, pa še kako drugo delo, bi morala postati obvezno čtivo v srednjih šolah. Povedati, da virusi stalinizma tudi v Sloveniji niso izkoreninjeni. V sedanji vladni koaliciji kaj takega seveda ne bo mogoče, saj je njen levi del že vnaprej povedal, da ne bo pristal na »ideološke teme«.

Jevtušenko je svojo pesem naslovil Stalinovi nasledniki. Stalin je imel predhodnike in naslednike. Mali in veliki stalini se rodijo v vseh časih. Ko pride njihov čas, postanejo vidni, postanejo aktivni, pa naj je ta čas leto 1789, 1917, 1968 ali 2020.

Zato pa: podvojimo, potrojimo stražo!