Angeli, katerih imen si ne zapomnimo

Danes je svetovni dan zdravja. Še toliko bolj pomemben v teh dneh, ko je v vseh nas še toliko bolj prisotno zavedanje, da dokler smo zdravi, vse še nekako bo. Večina izmed nas, tudi jaz osebno, te dni doživljamo izgube. Ne vemo, kaj nas čaka, ko bo čas pandemije mimo. Marsikdo ne ve, ali ga po koncu te more še čaka služba. O dopustu se niti ne sprašujemo več, je že marsikomu jasno, da ga ne bo. Pa vendar – dokler smo živi in zdravi, obstaja vsaj možnost, da bomo vse še nadoknadili. In dokler so živi in zdravi tisti, ki jih imamo radi, vemo, da je naš svet še vedno bogat.

Te dni se vsak klic začne z vprašanjem: »Kako ste? Ste zdravi doma?« in vsak pogovor se konča z »Ostani zdrav«, »Ostani zdrava« ali v uradnih pogovorih »Ostanite zdravi« – najbolj pomenskim pozdravom, ki smo ga do sedaj le redko uporabljali.

Te dni so še posebno zdravstveni delavci tisti, ki so vsakodnevno najbolj izpostavljeni. Kdo med vami bo rekel: »In kaj, naj ploskamo zdaj? Saj so za svoje delo plačani!« Seveda so plačani, po mojem osebnem mnenju sicer marsikdo med njimi premalo.  A to, da so plačani, ne naredi njihovega dela nič manj varnega, in njihovega življenja doma, glede na to, da nekateri niti do svojih družin ne upajo, ker se bojijo, da bi jim prenesli okužbo, nič prijetnejšega. Seveda tudi niso edini, ki so izpostavljeni v teh dneh, se strinjam, a ta polemika ni cilj tega pisanja. Danes je dan babic in medicinskih sester, ter bratcev, ki jim sicer rečemo zdravstveni tehniki, in njim se želim pokloniti na drugačen, oseben način.

Babice, ki me je pomagala spraviti na svet, in pri tem bila v oporo in tolažbo moji mami, se seveda ne spomnim. Se pa spomnim babice, ki me je pretihotapila skozi bolnišnično okno, da sem vsaj od vrat lahko videla mamo, ki je po zahtevnem porodu moje sestre, pri mojih šestih letih, obležala na intenzivni negi. S tem dejanjem je marsikaj tvegala in za to, da je potolažila prestrašeno deklico, ni dobila dodatnega plačila. In zato se ji zahvaljujem.

Babice, ki je meni pomagala pri prvem porodu, ko nisem vedela, kaj lahko pričakujem, razen enostavnega dejstva, da otrok mora ven, me bodrila in me med popadki celo uspela nasmejati, ne bom nikoli pozabila, čeprav se ne spomnim njenega imena, se spomnim njenega vonja, njenih besed vzpodbude, njenega nasmeha in potrpljenja – za vse to ni prejela dodatnega plačila, zato se ji še posebno iskreno zahvaljujem.

Posebno zahvalo moram nameniti tudi medicinski sestri, ki me je ob mojem zadnjem, še letošnjem obisku bolnišnice, kamor sem morala, da so operativno odstranili, kar je bilo pri šestih tednih mojega tretjega otroka samo zato, da bi se lahko živa vrnila k svojima prvima dvema, celo noč preverjala in bodrila, me tolažila, opazila, kako zabuhla sem od joka in skrbi, vsake nekaj minut kukala od vrat, previdno, da me ne bi prebudila … in za vse to ni dobila dodatnega plačila.

Še veliko vas je, angelov brez imen, a s tako markantnimi obrazi in požrtvovalnimi dejanji: medicinski tehnik, ki me je ob dajanju injekcije v zadnjo plat nasmejal tako, da bolečine sploh nisem čutila; medicinske sestre, ki so z vso pozornostjo hranile dedka, ko je obležal v bolnišnici tako slaboten, da sam ni mogel niti jesti in mu ob tem s pogovorom vlivale upanje in voljo, da je bil z nami še nekaj časa; medicinske sestre v domu upokojencev, ki so skrbele za mojo staro teto, ko je obležala; medicinska sestra, ki se je sama ponudila, da bo poskrbela za mojega sina, ko sva obtičala v bolnišnici zaradi operacije žrelnice, da sem šla lahko v miru na kavo … lahko bi naštevala do večera, pa še ne bi končala. Pa so to zgolj moje osebne izkušnje in verjamem, da jih imate tudi vi celo vrsto.

So dejanja, so besede, so drobne reči, ki nam v težkih trenutkih veliko pomenijo in nas marsikdaj tudi ohranijo pri pameti. Ob rojstvu in ob smrti in tudi vmes, v manj ali bolj težkih trenutkih, v trenutkih naše bolezni ali bolezni naših bližnjih, so prisotni. Zdravstveni delavci. Zaslužijo si zahvalo in priznanje za svojo požrtvovalno in predano delo. Zaslužijo si spoštovanje vsak dan v letu, čeprav so za svoje delo seveda tudi plačani.