Kako do večje samopreskrbe Slovenije s hrano?

V sredo je preko spletne platforme My team in facebook strani časopisa Slovenec potekalo spletno omizje z naslovom Kako do večje samopreskrbe Slovenije s hrano? Danes slovenska proizvodnja zadosti le dobrim 50 odstotkov potreb po hrani, zato sta bili ključni vprašanji pogovora, kako do večje samooskrbnosti, in kako ne le največje, pač pa tudi slovenske srednje in male kmete navdušiti in motivirati, da bodo začeli s tržno pridelavo in prirejo oziroma bodo le-to povečali.

Omizja so se udeležili  dr. Jože Podgoršek, državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Cvetko Zupančič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Igor Hrovatič, varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano, Branko Tomažič, državni svetnik in podpredsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Anton Medved, predsednik Sindikata kmetov Slovenije, Rok Sedminek, predsednik Slovenske kmečke zveze pri SLS, ter Marjan Podobnik, predsednik SLS, ki je predlagala Zakon o interventnih ukrepih za povečanje samooskrbnosti. Omizje je vodila novinarka Boža Herek.

Vlada je doslej v okviru zakona Korona 1 že sprejela del interventnih ukrepov, v pripravi je zakonski paket Korona 2, napoveduje se še zakon Korona 3. Zaradi ocene, da sicer zelo obsežni vladni zakoni, ki rešujejo številne probleme v zdravstvu in na socialnem področju, ne pokrivajo ustrezno nizke samooskrbnosti s hrano, je SLS skupaj z zunanjimi strokovnjaki to vsebino predlagala v posebnem interventnem zakonu za povečanje samooskrbnosti Slovenije s hrano.

Bo kratko potegnilo podeželje?

Predsednik SLS Podobnik je v uvodnem nagovoru povedal, da SLS želi preprečiti, da bi kratko spet potegnilo podeželje, zato pozorno spremlja vlado pri pripravi omenjenih  interventnih zakonov. Kljub veliki angažiranosti vodstva vlade in tudi prizadevanj kmetijskega ministrstva pa dosedanji predlogi za podporo kmetijstvu in samooskrbnosti s hrano po mnenju SLS niso zadostni.

V tej luči je izpostavil razliko med preskrbo in samopreskrbo; ministrstvo preveč izpostavlja preskrbo z uvozom, kjer naj bi zadeve urejal trg, dejansko pa bi potrebovali bistveno večjo samooskrbo z domačimi kmetijskimi pridelki in izdelki. Kljub temu, da je v času krize preskrba s hrano poleg ohranitve zdravja in varnosti najvišja prioriteta, pa so razmere na trgu za kmeta ostajajo destimulativne, prehranska varnost pa v primeru zaostritve krize za potrošnika zelo negotova.

Kaj pripravlja ministrstvo?

Državni sekretar dr. Podgoršek je dejal, da se vlada zaveda težav z viški mesa, zato za kmete poskuša poiskati nadomestila za izpad dohodka, ki ga je povzročil padec odkupnih cen. Napovedal je tudi velike presežke mleka v bližnji prihodnosti, a te naj bi v maju prevzele vse trgovske verige, prisotne na slovenskem. Vlada naj bi po njegovih zagotovilih izvajala aktivnosti za uvedbo drugačnih maržnih politik. Cilj je spraviti presežke v ustaljene prehranske verige, je povedal; lani je ministrstvo sicer že začelo s pobudo mlekarnam za zadrževanje mleka v Slovenij, a je bila ta le delno uspešna.

Kot ključen izziv pri povečanju samooskrbnosti je Podgoršek izpostavil pospešitev rastlinske pridelave (sadje, zelenjava, žita). Ministrstvo trenutno pripravlja ukrepe za blažitev posledic krize, po tej pa na tem področju načrtuje uvedbo sistemskih rešitev, saj pripravlja investicijsko uredbo za sofinanciranje pridelave. Ta bi zagotovila sofinanciranje rastlinjakov, trajnih nasadov, protipozebne zaščite itd.

Kriza kot priložnost

Po mnenju Igorja Hrovatiča trenutna kriza predstavlja priložnost za povečanje domače pridelave, predvsem bi morali uporabiti potenciale pri kmetih,  ki še ne proizvajajo hrane za trg. Ker vse rešitve v globalnem okolju niso vedno primerne, jih je treba obrniti v prid domačim, meni. Za to je potreben sklop ukrepov, ki omogoča aktivno sodelovanje vseh členov prehranske verige, kar pomeni, da se deležniki med seboj dogovarjajo o cenah. Takšno partnersko delovanje omogoča, da je vsak deležnik na koncu pošteno plačan. Je pa za enakovredno pogajanje potrebna med deležniki izboljšati organiziranost kmetov, ki so v tej verigi zaenkrat najslabše organiziran člen.

Cvetko Zupančič, predsednik KGZS je osvetlil zapostavljenost samooskrbe, saj o tem po njegovih besedah govorijo le kmetje, politika in potrošniki pa ne. Ker sistem samooskrbnosti ne deluje, smo v krizi najprej videli prazne police v trgovinah, kmalu za tem pa viške pridelkov, pravi. Povedal je tudi, da se samooskrbnost lahko zagotovi le s pravim usmerjanjem finančnih sredstev, glavna motivacija kmetu, da se bo lotil pridelave, pa je odkupna cena, ki jo mora država zaščititi do nivoja pokritja vseh stroškov.

Kmetje predlagajo ukrepe

Branko Tomažič pa je navedel kar nekaj konkretnih ukrepov, ki so po njegovem potrebni: prvi je večje sodelovanje kmetov pri pripravi zakonodaje, saj ti najbolje vedo, kje se pojavljajo težave. Med drugim je izpostavil še nujnost zmanjšanje staleža zveri in divjadi, ohranitev kultivirane krajine, dodelitev subvencij le za pridelovalce hrane za trg in dodatne spodbude za sajenje za sejanje deficitarnih kmetijskih kultur. 

Izrazil je kritiko do ministrice Pivčeve, ki na twitterju zagovarja prost pretok pridelkov in živil. Razloge za nizko samooskrbnost pa Tomažič vidi tudi v poceni delovni sili v Italiji in Španiji, ki ji slovenski pridelovalci ne morejo konkurirati, zato je poseg v cenovno politiko v času izrednih razmer cen nujna.

Predsednik sindikata kmetov Anton Medved se s tem popolnoma strinja in nasprotuje zagotavljanju prehranske varnosti z uvozom; potrebno je okrepiti pogovore s trgovci, uvesti masne bilance in odpraviti cenovna neskladja na relaciji kmetje – predelovalci – trgovci. K temu predlaga še nekatere druge ukrepe, kot so ukinitev obvezne prahe in povečanje pridelave hrane za ljudi namesto energetskih rastlin, financiranje obrambe proti toči, spremembo zavarovalne in zemljiške politike in čimprejšnji odstrel ustreznega števila zveri.

Res nekdo služi na kmetih in zdravju ljudi?

Rok Sedminek, predsednik SKZ, pa je izpostavil predvsem pomanjkanje narodne zavesti trgovcev, in še posebno potrošnikov. Uvoz ni rešitev za zagotavljanje dolgoročne prehranske varnosti; ta se nenazadnje odraža v zdravju ljudi, tudi otrok in starejših, in pogosto cenena hrana lahko povzroča tudi zdravstvene težave. Uvoz pomeni tudi odvisnost od tujine, in če hrane v tujini ne bo, bomo lačni, poudarja. Hkrati ugotavlja tudi, da na plečih slovenskih kmetov nekdo služi: kljub krepko nižjim odkupnim cenam v so cene v trgovinah v primerjavi z Avstrijo vsaj enake.

Čeprav je dr. Podgoršek zagotavljal, da se pri odkupu govejega mesa spoštujejo vse pogodbene obveznosti, je Sedminek pojasnil, da trg govejega mesa ustreznih pogodbenih razmerij sploh ne pozna. Izpostavil je tudi dejstvo, da je velika večina v Sloveniji prisotnih trgovskih verig v tuji lasti, in tudi zato na policah prevladujejo tuji izdelki.

Druge države smejo, Slovenija ne

Večina govorcev se je strinjala, da sta za povečanje samooskrbnosti ključna dva dejavnika: povečanje lastne proizvodnje in določitev cen na način, da bo kmet s finančnega vidika lahko preživel. To bi lahko zagotovili s sprostitvijo javnega naročanja ali s prednostnim odkupom domačih pridelkov, a bi tako po mnenju ministrstva kršili pravila EU. Postavlja se vprašanje, kako je možno, da nekatere države, kot sta na primer Avstrija in Madžarska, takšno politiko lahko izvajajo, Slovenija pa je ne sme. Večkrat je bilo omenjeno še eno mehko sredstvo za omejitev uvoza, in sicer obdavčitev ogljičnega odtisa pri uvoznem transportu, a sekretar Podgoršek ni nakazal, da bi vlada razmišljala v tej smeri.

Bomo storili kaj konkretnega?

Kaj bomo torej storili? Čeprav je dr. Podgoršek zatrdil, da ministrstvo podane predloge upošteva, je po besedah predsednika SLS Podobnika v vladnih zakonih upoštevanih zelo malo predlogov iz predloga zakona SLS. Podobnik zato meni meni, da je treba začeti delovati konkretno, ne le načelno. V roku štirih let bi po njegovem mnenju tako lahko dosegli polno samooskrbnost, že v 2 letih pa  in ustvarili vsaj  5,000 delovnih mest. Pozval je državo, da omogoči vzpostavitev zbirnih centrov ter veletržnic in tržnic, na katerih bi se tržilo izlkjučno slovenske lokalne pridelke in izdelke.  Predvsem pa je pomembno, da  v parlamentu in vladi v največji možni meri začne delovati princip zdrave kmečke pameti.