Naprej na vsebino

Boštjan Furlan: Ima današnji praznik napačen datum?

Temelj za obstoj vsakega naroda je, poleg njegove kulture in jezika, tisti zgodovinski spomin, s katerim se lahko poistoveti domala vsa narodna skupnost. Za narode brez večstoletne lastne državne zgodovine, na primer Fince, Latvijce … – ali Slovence, je še posebej pomembna zavest o tistih dejanjih in junakih, ki so v času najhujše grožnje uničenja omogočili naš obstoj. Prazniki, ob katerih se spominjamo tovrstnih zgodovinskih preizkušenj, nas opominjajo, da si je slovenstvo svobodo in zgodovinski obstanek moralo izboriti. Tudi zavest, da nam pravica do slovenske besede, samobitne kulture in končno samostojne slovenske države ni bila podarjena in da lahko vse to še izgubimo, nas kot posameznike povezuje v skupno narodno telo.

Druga svetovna vojna, ki je prinesla razkosanje slovenskega narodnega ozemlja s strani štirih okupatorjev (Italija, Nemčija, Madžarska in Neodvisna država Hrvaška) – in zaporedno ideološko okupacijo treh totalitarizmov (fašizem, nacionalsocializem in komunizem), je bila najtežja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda. Nič od tega si nismo izbrali, prineslo nam je nikoli videno gorje. Okupatorji si niso zadali le uničenja slovenskega naroda, temveč je bil njihov cilj na podlagi različnih totalitarnih idej tudi na slovenskem ozemlju iztrebiti cele skupnosti ljudi zgolj na podlagi njihove rase, socialnega statusa, spolne usmerjenosti ter verskih in političnih prepričanj. Pred okupacijo v letu 1941 so narodni voditelji za slovenski narod (seveda le tisti del, ki ni bil že okupiran po prvi svetovni vojni) v prvi Jugoslaviji dosegli visoko stopnjo avtonomije, v primerjavi z večino tedanje Evrope pa smo uživali precejšen socialni mir in več demokracije ter osebnih svoboščin. Naenkrat pa je okupacija različnih nacij in prihod raznobarvnih ideologij med Slovence, ki so dotlej že stoletja v različnih oblikah doživljali potujčevanje, prinesla novo grozoto bratomorno vojno.

Verjetno bi težko našli zgodovinski trenutek, za katerega bi se Slovenci bolj enotno strinjali, da se je upreti okupatorju, se boriti za svoj narod in človekovo dostojanstvo posameznika pravično in nujno. In res smo se Slovenci vsem okupatorjem uprli, obstali ter si končno po polstoletni totalitarni izkušnji izborili lastno demokratično državo. Zato je prav, da se Republika Slovenija z državnim praznikom spominja upora proti okupatorju, proti poskusu veliko močnejših sil po raznarodovanju in razčlovečenju. Vendar smo za tako praznovanje morda nekoliko nerodno izbrali datum – 27. april.

Praznovanje na ta datum se nanaša na dogodek v t. i. Vidmarjevi vili v ljubljanski Rožni dolini v letu 1941, ki naj bi pomenil začetek upora proti okupatorju. Dogodek se je sicer zgodil dan prej. Skupina prijateljev Sovjetske zveze (SZ) je tedaj ustanovila Protiimperialistično fronto (PIF), ker je ocenila, da so kaotične vojne razmere ugodne za sprožitev socialne revolucije. Na upor proti okupatorju jim tedaj ni bilo misliti, saj je bila SZ še zavezana skupnim vojnim prizadevanjem z okupatorji slovenskega ozemlja. 23. avgusta 1939 sta namreč SZ in Nemčija s paktom Molotov-Ribbentrop sklenili zavezništvo, ki se je končalo 22. junija 1941 z nemškim napadom na SZ. PIF se je tedaj preimenoval v Osvobodilno fronto (OF), do prvega streljanja na okupatorskega vojaka pa je z njene strani prišlo 16. julija 1941.

Vendar pa so se domoljubni Slovenci okupatorju uprli že prej. Slovenski pripadniki jugoslovanske vojske so se okupaciji po robu (neuspešno) postavili že z dnem napada 6. aprila 1941. Kot pripadniki Jugoslovanske vojske v domovini (JVvD) so se proti okupatorju borili tudi v nadaljevanju vojne, nekateri kraljevi vojaki pa v prekomorskih zavezniških enotah. Že pred drugo svetovno vojno so se italijanski okupaciji uprli Primorci. Leta 1927 so ustanovili organizacijo TIGR, ki je pomenila sploh prvi vojaški upor proti fašizmu v vsej Evropi. Tigrovci so se 13. maja 1941 z italijanskimi okupacijskimi vojaki spopadli na Mali gori pri Ribnici.

Namen praznovanja dneva boja proti okupatorju je v tem, da nas Slovence opomni na ta težak in junaški zgodovinski trenutek ter nas s tem medsebojno poveže v narodno skupnost. A za mnoge Slovence datum ustanovitve PIF oziroma OF ne nosi tovrstne simbolne teže. Pri tem ne gre za napačen datum ali pa za dejstvo, da je bila organizacija sprva ustanovljena za drug namen ter da so upor proti okupatorju že prej začeli drugi. Ključ je v ideološkem ekskluzivizmu vodstva OF, ki drugače mislečim Slovencem ni priznavalo pravice do enakopravne udeležbe v boju proti okupatorju, obenem pa mu je bil poleg boja z okupatorjem cilj tudi prevzem oblasti. Slovenski narod je zaradi tega trpel bolj, kot bi bilo potrebno. Da se mnogi Slovenci težko poistovetijo s praznovanjem na ta datum, je tako razumljivo. Veljalo bi začeti dialog, s katerim bi prišli do nacionalnega konsenza o za vse povezujočem datumu dneva upora proti okupatorju.

Z uporom proti okupatorju je slovenski narod dokazal svojo nezlomljivo voljo po preživetju. Za mojo pravico, da lahko na tleh samostojne slovenske države svobodno v maternem jeziku zapišem svoje misli, je umrlo tisoče domoljubnih in svobodoljubnih Slovencev. Njihovemu spominu je namenjen današnji praznik. Datum gor ali dol.

Boštjan Furlan

Komentarji

avatar
  Prijava na obveščanje  
Obvestila o

Prijava na e-novice