“Kdo so vojni dobičkarji in kdo deluje v državnem interesu pri javnih naročilih?”

V luči trenutne “afere” v zvezi z dobavo zaščitne opreme v času koronavirusne pandemije je na Facebook strani časopisa Slovenec včeraj potekalo pod tem naslovom e-omizje, ki so se udeležili predsednik SLS Marjan Podobnik, predlagatelj referendumskih pobud v zvezi z javnim naročanjem Vili Kovačič in strokovnjak s področja javnega naročanja ter sodelavec časopisa Slovenec Miha Burger.

Vabljeni so bili tudi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec, minister za zdravstvo dr. Tomaž Gantar in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek (oziroma predstavniki njihovih ministrstev) in bivši predsednik vlade Marjan Šarec, a so se vsi opravičili. Omizje je vodila novinarka Boža Herek.

Kot je uvodoma povedala, smo se v začetku epidemije soočili z velikim primanjkljajem zaščitnih sredstev na eni in velikim povpraševanjem na drugi strani. Nekateri mediji poročajo o domnevnih velikih nepravilnostih pri dobavah potrebnih sredstev in dogajanje označujejo za afero. Kaj je šlo narobe in kdo je zares vpleten?

Gale je v resnici vodil posle

Marjan Podobnik je pojasnil, da je resnica popolnoma drugačna, kot jo predstavljajo vodilni mediji. Ivan Gale je predstavljen kot dobronameren žvižgač, ki je zbral pogum, vsi drugi pa so se umaknili. V resnici pa je sporne nabave vodil, nato pa je ob napovedi revizij postal osrednja osebnost medijskega konstrukta preko RTV in Facebooka, katerega cilj je rušenje vlade. Po nedavnem poročanju nekaterih medijev sta v ozadju tega konstrukta Gregor Golobič in celo nekdanji direktor Sove Sebastjan Selan.

Gale in Podobnik se po besedah slednjega osebno ne poznata, niti nimata stikov; Gale se je pred Podobnikovimi pozivi k soočenju celo skrival. Gale mu je bil preko drugih sicer predstavljen kot jasno opredeljen levičar, a korekten človek, zato dopušča možnost, da se je konstruktu pridružil pod vplivom groženj iz prej omenjenega ozadja. Če je tako, pravi, bi bilo odgovorno, da to javno pove.

Podobnik je še enkrat potrdil, da je res posredoval za podjetje Dobnik Trade in tudi povzdignil glas, ko so bile maske že pripravljene, a jih zaradi zavlačevanja uradnikov (manjkal je le še podpis) ni bilo moč dobaviti. Tu se postavlja vprašanje, ali uporabiti vpliv in prispevati k dobremu, ali pa stvari pustiti (vsa zaščitna sredstva so se zaradi izrednih razmer dobavljala preko pogodb mimo razpisov).

Obenem so so bile maske, ki jih je dobavilo to podjetje, visoke kakovosti in hkrati najcenejše od vseh dobavljenih. To dejstvo je izpostavil kot največji problem trenutne “afere”: če je bilo maske možno dobaviti po 0,49 € za kos, kako bodo nekateri upravičili dobave po ceni 0,9 €? Po tej ceni je maske namreč dobavilo podjetje SLA Marketing d.o.o., ki je v tesni povezavi s člani stranke SD. Visoke marže takšnih podjetij so tudi razlog, da je Podobnik po lastnih besedah že skoraj teden dni na tnalu RTV, kjer ne objavljajo njegovih odgovorov in kljub njegovim prošnjam ne pristanejo na soočenja. Napad je njihova najboljša obramba, pravi, zato se poslužujejo diskreditacije.

Na vprašanje, kako se bo po njegovo “afera” rešila, je odgovoril, da ne počasi in ne enoznačno. Spomnil je na podobnost trenutnega dogajanja z rušenjem mariborskega župana Kanglerja in vlade Janeza Janše (nevladne organizacije, protesti). Dejal je, da je parazite potrebno postaviti, kamor sodijo, delavnim ljudem pa omogočiti, da izkoristijo svoj potencial.

Na javnih naročilih izgubimo milijardo evrov letno

Podobnik je v času, ko je bil podpredsednik vlade, slovenski sistem javnega naročanja spoznal zelo od blizu. Ocenjuje, da na letni ravni s previsokimi maržami z javnimi naročili izgubimo okoli milijarde evrov letno; skupno iz proračuna za javna naročila namenimo okoli štiri milijarde. Če bi samo za 25 % zmanjšali razliko med privilegiranimi dobavami in optimalnim nakupom, bi prihranili milijardo. Samo za zdravstvo namenimo več sto milijonov letno, pravi, in izpostavi sporne žilne opornice, kjer so bile plačane cene 100 do 300 % višje od optimalnih.

Podoben je tudi primer lekarne UKC s statusom veletrgovine, ki lastni ustanovi ne dobavlja medicinskih sredstev, pač pa jih UKC kupuje preko posrednikov po mnogo višjih cenah. Pred dnevi je prosil zaposlene na POP TV, da to preverijo, a tega niso storili, kar kaže na splošno nenaklonjenost medijev do izpostavljanja te problematike. Javna naročila so bila pred leti tudi razlog za medijski linč Podobnika in njegov odhod iz politike.

Na vprašanje, zakaj je odšel, je odgovoril, da je bilo preprosto nemogoče delati. Ker je hotel preprečevati divjo privatizacijo, so ga gospodarski mediji dve leti zapored razglasili za najbolj škodljivega človeka za slovensko gospodarstvo, od 4,300 objavljenih pisnih, avdio ali video prispevkov pa jih je bilo le 30 nevtralnih ali pozitivnih.

Zapletenost sistema je v interesu nekaterih

Primer Gale bo pokazal, da je sistem javnega naročanja prezapleten, in to je določenim v interesu, meni Miha Burger, aktivni državljan in strokovnjak za področje javnega naročanja. Jasno je, da se je zaredil nek sloj strokovnjakov, ki jim to ustreza, saj jim omogoča zaslužek.

Proti temu se že vrsto let bori Vili Kovačič in s prstom pokaže na drugi tir, tretjo razvojno os, TEŠ 6 in ljubljanski vodovod, ki povzročajo škodo proračunu in prebivalcem. Politika sama tega ne more rešiti, meni, saj so politične stranke s problemom kapilarno povezane. Trenutno imamo monopolna podjetja, kot na primer 2TDK, ki je po Kovačičevih besedah subvencionirana za 45 let, in lahko postavlja cene, kakršne hoče. Glede tega je že pisal ministru za finance Širclju in ga pozval k pregledu spornih projektov.

Aktivno državljanstvo kot rešitev

Kot rešitev predlaga uvedbo zavrnitvenega referenduma: če določen odstotek volivcev nekemu zakonu nasprotuje, ta ne more biti sprejet. Takšen sistem bi po njegovo državo silil v sprejemanje dobrih zakonov.

Dr. Burger se s tem strinja, saj je trenutno javni nadzor proračunske porabe popolnoma nedorečen, Kovačičeva ideja pa je dejanje aktivnega državljanstva. To ni le splošni ljudski referendum, obstaja več oblik. Aktivno državljanstvo po njegovem predstavlja neko obliko samoupravljanja (poudarja, da ne v komunističnem smislu), z malo želje in javne aktivnosti pa bi lahko državljani veliko prispevali.

Nevladne organizacije so zgolj podaljšek države, ki ji služijo, pravi Burger, zato bi se državljani morali organizirati preko platform, ki jih omogoča sodobna tehnologija, predvsem internet. Vsi trije povabljeni vidijo aktivno državljanstvo kot korak v pravo smer, Kovačič pa opozarja, da je za to potrebno veliko časa in energije, predvsem pa motiv. Kot velik problem izpostavlja pomanjkanje podpornikov, isti problem pa se po Burgerjevem mnenju odraža tudi v politični dimenziji: ali bodo državljani dali glas tistemu, ki bo kaj naredil?

Podobnik je za konec povedal, da časopis Slovenec lahko postane vodilni medij za aktivno državljanstvo, saj je pomembno, da svoje možnosti izkoristimo za dobro. Potrebno bo presekati s starimi navadami in izkoristiti nove alternative, ki bodo omogočile prisotnost stanovskih združenj in strokovnjakov v politiki, tudi v Državnem zboru. Ta je ob negotovi prihodnosti več kot potrebna na raznih področjih, kot sta denimo zdravstvo ali preskrba s hrano.

Voditeljica Herekova pa je omizje zaključila z mislijo: delujmo dobro za druge, ne zgolj zase, ker slabih dejanj in slabih ljudi je že sedaj preveč.