Prosim, odprite že vse meje in ustanove ter sprostite vse ukrepe!

Hočem, želim, zahtevam, da se vse občinske meje odprejo, da se vse, kar je možno, odpre in se vsi ukrepi sprostijo, da lahko grem normalno na morje, na pivo s prijatelji in otroka končno v šolo ter si lahko vzamem teden dni dopusta in se ga grem s prijatelji v eno gostilno končno v miru napit. Ne briga me, če bomo čez 14 dni spet na začetku, ker tega preprosto več ne zdržim. Nočem več biti učitelj, vzgojitelj, svetovalni delavec, motivator, starš, mož in partner – dajem odpoved. Ko bi to le šlo.

Preden začnete ploskati ali se spraševati po mojem zdravju, naj razložim, zakaj menim, da bi se moralo vse odpreti in pozabiti na zdravstvene smernice – zaradi nas in naše nepotrpežljivosti. Ne glede na to, kaj sprejema vlada, si ljudstvo na koncu želi le kruha in iger. Večina je postavljena v zelo brezizhodno situacijo: ali upoštevati ukrepe in propadati ali se nanje požvižgati in tvegati, da so ujeti.

Povejte mi, koliko žensk ste v teh dneh opazili nepobarvanih, z neurejenimi umetnimi trepalnicami in nohti? Jaz zelo, zelo malo. Res je, da marsikaj lahko opraviš sam, a se bistveno razlikuje, če se pobarvaš sam ali to opravi frizer. In teh, ki so jih tudi v teh dneh barvali frizerji, je veliko. Že pred koronavirusom in ustavitvijo javnega življenja je bilo dosti frizerk, ki so »na črno« opravljale svoje storitve po domovih. Te v teh dneh nimajo upada prometa, ampak imajo bistveno več strank, ker jih prevzemajo od tistih frizerjev, ki se dosledno držijo ukrepov. Podobno je z vsemi manikerji, kozmetičarkami, maserji … koliko okužb je s tega naslova, nikoli ne bomo izvedeli, ker nihče ni tako nor, da bi to svoje kaznivo dejanje priznal.

Skoraj vsakdo pozna kakšnega avtomehanika, ki je te dni pridno delal, pa ni ravno videti, da bi ga kakšna inšpekcija obiskala, no, vsaj z namenom kaznovanja ne. Brez zaščitnih mask, brez ustrezne varnosti … in smo ponovno pri tem, da se virus širi.

Marsikatera slaščičarna ponuja strankam sladoled, ker menda lahko. Prav tako tam ni opaziti kakšnih posebnih ukrepov. Ker je tam malo bolj mrzlo, potem tam virusov ni?

Protesti so naša pravica in nič ni narobe, če jih kdo organizira in se jih udeleži, a obstaja še tisti ampak, ki ga protestniki v teh dneh preprosto ne razumejo ali nočejo razumeti. Naslednji protest bo že za 1. maja. Le upamo lahko, da se bodo tokrat protestniki dogovorili, zakaj so tam in proti čemu protestirajo, ter da bo organizator poskrbel za ustrezno zaščito, varnostno razdaljo in vso ustrezno dokumentacijo. Sem pa prepričan, da se bo tudi tokrat našel kakšen odvetnik, želen petih minut slave, da jih bo zagovarjal in bo našel vsaj eno sliko vodilnih, ki bo dokazovala, da se tudi oni niso držali zapovedanih predpisov in ukrepov.

Maj je že od nekdaj čas piknikov, in ker smo doma, so le-ti že zdaj aktualni, saj policija na zasebno posest ne sme, baje in ker tudi vsi sosedje niso tako zlobni, da bi klicali policijo, se raje fešti pridružijo. In zakaj za vraga bi se potem ostali držali ukrepov?

Načine, kako opravičljivo kršiti ukrepe, smo odlično izoblikovali, temu smo dodali laži, prikrivanje in nerganje. Med ljudmi še vedno velja prepričanje, da je virus nevaren za starejše in da samo ti težje prenašajo ta virus. Na mladega človeka pa tale virus ne vpliva prehudo, tisti prehlad bodo že preživeli. Ena gripa več, to je pa to. Torej, zakaj bi komu razlagali, s kom in kje smo bili, ter pri tem povedali resnico, še mami in atu tega nismo. Po drugi strani pa umirajo le starejši, ki jih je tako in tako preveč, ali kako že?

Razumljivo je, da je človeku po šestih tednih dovolj vsega, ker mu je odvzeta pravica do svobode. Tako sebični pa vendar smo, da svojega ne damo. Po drugi strani pa se ti že zdi neumno, da si ti edini idiot, ki se ukrepov drži, medtem pa opazuješ sosedo, ki je spet vsa urejena, se druži s prijateljicami, sosed redno prireja piknike in »šravfa« vse avte v ulici. Dovolj ti je, da si samo ti tisti nori starš, ki svojim otrokom ne dovoliš druženja s prijatelji in pohajkovanja okoli. Samo ti si tisti zmaj, ki od otroka zahtevaš, da dela za šolo sproti, ko si njegovi sošolci po različnih socialnih omrežjih pošiljajo rešitve ali jih celo poiščejo na spletu. Dovolj ti je, da se družina drži zase, ko si želiš le enega sprehoda še s kom, ne samo z njimi, ko si želiš izleta, pa četudi na prvi hrib v sosednji občini. Dovolj je vsega, ker trenutno ni več pomembno, kaj je prav in kaj narobe, ker imamo malo število obolelih in mrtvih, pa ni pomembno, ali je to zaradi tega, ker so bili predpisani strogi ukrepi. Ker je večina obolelih v domovih za ostarele, začneš resno razmišljati o teoriji zarote, ker ves čas  poslušamo, da je čakalna lista za domove predolga, hkrati se sprašuješ, kako lahko eni starčki, ki so omejeni na nekaj kvadratnih metrov, zaprti v ustanovah, zaprejo celotno Slovenijo. Tudi afere okoli mask te usmerjajo v mišljenje, da vsi skupaj tole malce napihujejo, da bi nekdo obogatel, ker bojda smo to videli že leta 1991. Žal ne vem, ker sem bil osnovnošolski smrkavec, ki se je po hosti šel kavbojce in indijance.

Ogromno je dvomov, nestrinjanj, nezadovoljstev in teorij zarot. Pod vprašajem je gospodarska stabilnost, ki je več ni, finančno stanje posameznika in tu ni več prostora za razumno razmišljanje, ampak le in zgolj za čustvene odzive. Človek, ki je ranjen, pa je sposoben marsikaj narediti. Torej ukrepi trenutno niso več koristni, ker jih večina ne upošteva in tem se pridružuje vse več ljudi. Tistih, ki jim je jasno, zakaj ukrepi so in zakaj je virus tako nevaren, je vse manj. Žal delujemo na principu, ko se nekaj zgodi in ni neke hude posledice, smo vsi generali po bitki. Nihče več ne vidi, kaj je bilo storjeno za to, da ni bilo hujših posledic. Nihče pa ne zmore, ali noče, ali so v ozadju še drugi interesi, uvideti daljnosežnih posledic.

Žal smo pokazali in dokazali, da smo preveč sebični, da bi poskrbeli še za druge, ker nam to do zdaj ni bilo potrebno. Ali bomo zadevo jemali bolj resno čez 14 dni, ko se bodo pokazale prve posledice našega brezbrižnega vedenja, bo pokazal čas. A trenutno je edina rešitev iz tega morebitnega vzdušja zgolj in samo to, da se vsi ukrepi odpravijo, ker bo tako lažje in ne bomo deležni vprašanj: kako naj preberem knjigo, ki si jo sposodim v knjižnici, če mora nekaj dni »ležati«, jaz pa jo moram v sedmih dneh vrniti?