Psihična stabilnost po koronavirusu

Tedni izolacije, samote in soočanja samih s sabo in s svojo družino v nefunkcionalnem okolju pusti še globlje travme. Človek je bitje odnosa in potrebuje družbo, da preživi in ne zapade v depresijo, anksioznost ali celo samomorilska nagnjenja. Zagotovo nas je pandemija koronavirusa »vrgla« iz običajnega ritma, iz cone udobja, kar bo po mnenju psihoterapevta Zorana Milivojevića imelo kar nekaj posledic za duševno zdravje. Milivojević meni, da bodo pandemijo najlažje prestali mladi, željni druženja in navezovanja stikov, prav tako otroci, tega pa ne more reči za starše in starejše, ki ne zmorejo tako hitrega prilagajanja na nove različne situacije. Milivojević meni, da bodo nekateri starejši še vsaj pol leta vztrajali pri samoizolaciji in se držali prvotnih ukrepov.
Alkohol in nažiranje le znak duševne lakote
Svojstven trend so pokazale nove nakupovalne navade. Trgovci poročajo, da je nakup hrane malce upadel, opažajo pa velik porast nakupa alkoholih pijač. Prav tako je moč pri ljudeh zaslediti kar nekaj nerganja zaradi povečane telesne teže. Milivojević opozarja, da to ni težava samo v teh dneh, ampak je to težava, ki je veliko bolj razširjena, kot bi si želeli priznati. Težko je še najti koga, ki je zadovoljen s svojo težo. Gre namreč za duševno lakoto. Ljudje so lačni česa drugega, dolgčas jim je, v ustih začutijo praznino, nato pa posežejo po nečem sladkem, kislem, mastnem … V času pandemije je to dodajanje okusa pravzaprav želja po aktivnostih, ki jih ljudje pogrešamo, meni Milivojević.
Odzivi na prisilno »samoto« so različni
Ker smo si ljudje različni, tudi svet okoli sebe dojemamo drugače in se na situacije odzivamo različno. Nekateri res posežejo po hrani, drugi po drogi, pijači, so na kakšen drugačen način samodestruktivni oziroma so našli način, da uredijo vse tisto, za kar prej ni bilo časa, volje.
Seveda se ljudje v nekaterih nenormalnih okoliščinah, kot je npr. pandemija koronavirusa, odzivajo na različne občutke, predvsem neprijetne, bistveno pogosteje in intenzivneje. Sprva se je strah polnil zaradi situacije, ker je bilo premalo informacij o virusu in nihče ni vedel, s čim se spopadamo in če je res tako nevarno, saj je bilo na eni strani moč brati o tem, da je to le še eden izmed sevov gripe, na drugi pa, da gre za smrtno nevaren virus. Ko je postalo jasno, da ne gre za nedolžen virus in da se širi z neustavljivo hitrostjo, se je pojavila skrb, ali bo na voljo dovolj hrane, zaščitne opreme, denarja. Ob potrditvi, da je hrane dovolj, da je podobno z zaščitno opremo in da bo država poskrbela za ukrepe, ki bodo zagotovili varnost državljanov, je bilo moč pri ljudeh začutiti nekaj varnosti. A so sledili tesnoba, dolgčas, brezbrižnost, jeza, želja po odkritju »teorije zarote«, nezadovoljstvo, sovraštvo … Milivojević meni, da to ne kaže na znake zgube duševnega zdravja, temveč na nekaj drugega, česar ni moč pozdraviti s terapijami, tabletami in zdravniki.
Gospodarska kriza bo pokazala čisto drugačne razsežnosti
Žal težav ljudi še zdaleč ni konec in je moč pričakovati čisto nove razsežnosti pandemije. V ljudeh se prebuja strah, kaj prinaša prihodnost. Čisto upravičeno, saj je svetovna gospodarska kriza pred vrati. Gospodarska rast pada in bo po oceni UMAR-ja in OECD-ja padla nižje, kot je bila v letu 2008, ko smo se soočali z zadnjo svetovno gospodarsko krizo. Podjetja bodo propadala, ljudje bodo ostajali brez zaposlitve, plače se bodo znižale, stroški bodo višji, vse to pa prinaša čustvene posledice, ki jih trenutno še ni moč oceniti. Jasno je zgolj to, da bodo ljudje nesrečni, revni, čustveno prizadeti in ranljivi, posledično dovzetni za vse, kar jim bo le malce olajšalo bolečino. To bo vsekakor čas za vse mogoče šarlatane in prevarante.
Treba je pravilno načrtovati dneve
Težko bi rekli, kdaj so bile nekatere družine nazadnje toliko časa skupaj in »obsojene« na bivanje članov drugega zraven drugega, zato je po besedah Milivojevića treba nujno narediti neko družinsko strukturo dneva, v kateri se jasno določi, kdaj se bo kaj dogajalo. To tudi pomeni, da se z otroki usedete in se dogovorite o urniku. »Vsekakor je bila in še bo najbolj obremenjena generacija srednjih let z majhnimi otroki, mlajšimi od 5 let, starši v starosti nad 65 let in ti, ki so in bodo še vedno delali od doma,« meni Milivojević. Zato je ravno pri teh nujno, da si uredijo urnik, da se jasno določi čas, ko ga bo lahko vsak izkoristil zase. Pri tem je potrebne veliko doslednosti in potrpežljivosti. Otroci znajo biti pravi manipulatorji in za svoj prosti čas in čas, ko bodo lahko počeli nekaj po svoje, so pripravljeni ustvariti tako moreče vzdušje, da je na starših, da izbirajo med tem, ali bodo »gestapo« ali bodo popustili ali bodo vseskozi v konfliktu z otroki. Starši so na preizkušnji lastne uspešne vzgoje. V teh nekaj tednih lahko otroka spremenijo v vzornega ali navadnega razvajenca, s katerim bodo v novem šolskem letu velike težave.
Prav tako morajo starši ohranjati socialno okolje, tako zase kot za otroke, da se meja med starši in otrokom ne podre. Fizična razdalja ne sme ustvarjati socialne distance. Obstajajo družbena omrežja, mobilni telefoni in to je lahko priložnost za klepet z daljnimi sorodniki ali prijatelji, s katerimi se dolgo niso pogovarjali. Milivojević meni, da bi vsaj dve uri na dan morali biti namenjeni komuniciranju z ljudmi zunaj doma.
Ljudje so se sicer v tem času digitalno opismenili, na koncu so lačni stikov z drugimi, želijo si kavo v kavarni, druženje … Dokler so ljudje lačni, obstajajo načrti in plani, kaj se bo delalo, ko bo pandemije konec. Le jadranje na teh načrtih in prizadevanje, da se življenje vrne v stare tirnice, je recept, da stiska ljudi v času nove gospodarske krize ne bo prehuda.
Prihodnost ni ravno lepa, a to še ne pomeni, da nismo mi tisti, ki jo lahko ustvarimo lepo. Vsak dan je lahko lep, če si le dovolite, in iz vsake situacije se najde pot, če si le dovolite pomagati. Ni sramotno prositi za pomoč, neumno pa je vztrajati v brezizhodni situaciji in ponavljati vedno iste napake ter pričakovati drugačen rezultat.