Vrnitev rdečega zmaja
Prispodoba z rdečim zmajem je še premila oznaka za to, kar se trenutno dogaja v slovenski družbi. Vsaj v delu slovenske javnosti je namreč prepoznati vse več nestrpnosti in sovražnega razpoloženja, ne le do sedanje vlade, ampak vse bolj tudi do drugače mislečih.
Opozicija
Poglavitno odgovornost za vse bolj prisotno politično nestabilnost v državi nosi predvsem sedanja opozicija. Opozicijske stranke s politikantskim početjem nasprotujejo vsemu, kar je storila in izvaja sedanja desnosredinska vlada; z načrtnim ustvarjanjem strahu pred vlado, lažmi in razdvajanjem javnosti skušajo narediti vse, da bi zrušili vlado. Tako kot se je to dogajalo v komunističnih časih, leve opozicijske stranke tudi v sedanjosti izrabljajo in zlorabljajo vsako okoliščino (trenutno je to koronavirusna kriza) za svoje pritlehne cilje oziroma za netenje sovraštva med ljudmi. V demokraciji je vloga opozicije, da nadzira in če je potrebno, tudi kritizira ukrepe vlade, a to, kar počne sedanja opozicija, znatno presega meje sprejemljivega. Sedanja leva opozicija, ki jo sestavljajo Lista Marjana Šarca (LMŠ), stranka Socialnih demokratov (SD), stranka Alenke Bratušek (SAB) in stranka Levica, vsak dan ponavlja, da sedanja vlada dela slabo, pa naj gre za zaostrovanje ali sproščanje ukrepov, čeprav so prav te stranke ob pojavu koronavirusne bolezni (covida-19) družno kapitulirale pred nastalo krizo in zahtevale predčasne volitve. Lahko si samo mislimo, kaj in koliko več žrtev med ljudmi bi bilo, če bi med reševanjem koronavirusne krize imeli vlado z omejenimi pooblastili in bi med omenjeno krizo potekala predvolilna kampanja. Da do predčasnih volitev ni prišlo, gre zahvala predvsem SDS-u in strankam sedanje koalicije ter tudi predsedniku države Borutu Pahorju, ki je kljub nasprotovanju levih strank, medijskemu pritisku ter uličnemu pogromu levih intelektualcev podelil predsedniški mandat za sestavo vlade Janezu Janši.
Vrhunec sprevrženosti in skregano z zdravo pametjo je, da sedanja opozicija očita vladi in njenim zagovornikom rušenje demokracije in vladavine prava. Ob poslušanju oziroma gledanju razprav poslancev v državnem zboru o vladnih predlogih, ki naj bi ublažili posledice koronavirusne krize, se nehote postavlja vprašanje, komu služi in za koga dela sedanja opozicija. Vrsta primerov (denimo zatečeno stanje v zdravstvu) kaže, da ne za dobrobit ljudi, pač pa za omrežja, ki želijo ohraniti privilegiran položaj v družbi in bolj ali manj odkrito izvajajo umazano propagandno vojno. Da za ravnanji opozicije stojijo ideologi levičarskih kapitalistov s težnjo po izsiljenem prevzemu oblasti, dokazujejo nenehna namigovanja o domnevni avtoritarnosti sedanje vlade in namerno povzročanje afer v zvezi z delovanjem sedanje vlade. Značilen primer takšne afere je tudi umetno sprožena in medijsko podprta afera pri nabavah zaščitnih mask ter drugih zaščitnih sredstev. Ob tej aferi sploh ne gre za to, da pri nabavljanju zaščitnih sredstev ni prišlo tudi do kakšne nepravilnosti – slednje je vsekakor treba raziskati in v primeru nepravilnosti odgovorne tudi ustrezno kaznovati – ampak zato, da se je ta afera sprožila v nepravem času ali v času uspešne zajezitve koronavirusne bolezni, še bolj pa zato, da se s to afero želi oblatiti in obračunati s posameznimi politiki na podlagi izkrivljenih ali prikrojenih dejstev in še preden bi se jim dokazala kakršna koli krivda. Naj se opozicija to še tako trudi prikazati drugače, je njeno iskanje krivde pri nabavah zaščitnih sredstev dokaz o tem, da je zanjo poraba davkoplačevalskega denarja (kako se je denar porabil) pomembnejša od življenja ljudi.
Drug primer brezsramnega in grobega obračunavanja s sedanjo vlado, ki je prva v zgodovini Slovenije, ki ni imela niti ene ure miru, kaj šele sto dni, kot so jih uživale vse pretekle vlade, je vnema in sovražnost sedanje opozicije do pisanj o zgodovinskih dogodkih v preteklosti, saj ta pisanja označuje kot potvarjanje zgodovine in napad na ustavno ureditev države. To se je pokazalo tudi v primeru pisnega odgovora (in ne diplomatske depeše, kot jo želijo nekateri prikazati), ki ga je vladna služba Ukom poslala na platformo Sveta Evrope. Kot je znano, je do omenjenega pisanja prišlo zaradi »anonimnega« sporočila, ki je bilo predhodno poslano na Svet Evrope s ciljem očrnitve predsednika vlade Janeza Janše in največje koalicijske stranke (SDS) zaradi domnevnih groženj proti slovenskim medijem. Levičarji so odgovor Ukoma kajpak označili kot napad na demokracijo in svobodno novinarstvo, a ob tem pozabili na dejstvo, da so njihovi aktivisti še pred sestavo vladne koalicije pozivali k nasilni odstranitvi Janeza Janše s političnega prizorišča, stranki SMS in DeSUS pa grozili, če bosta vstopili v koalicijo s SDS.
Pri napadih leve opozicije (proti vladi) bode v oči tudi dejstvo, da ta pri svojih napadih uporablja celo Ustavno sodišče, in kar je še huje, da omenjeno sodišče, ki bi moralo biti – ne glede na njegovo trenutno sestavo in politično usmerjenost posameznih ustavnih sodnikov –, vedno na strani zaščite ustavnih pravic in popolnoma nepristransko, napadom opozicije vse bolj podlega in ji s svojimi razsodbami pritrjuje. Nenačelnost Ustavnega sodišča in naklonjenost opoziciji se je denimo pokazala tako v primeru njegove presoje o financiranju zasebnih šol kot v primeru presoje o sprejetih vladnih ukrepih za omilitev posledic koronavirusne krize.
Najbolj ironično in v posmeh zdravi pameti pa je seveda to, da opozicijske stranke, ki so še nedavno bile skupaj v koaliciji, največji stranki koalicije (SDS-u) očitajo natančno to, kar so počele in še počnejo same: koruptivnost, klientelizem, nestrpnost in sovraštvo do drugače mislečih ter avtokratske in celo fašistične težnje, ki pa jih ni nikjer videti. Če bi slednje namreč držalo, bi opozicija že ždela v zaporih in bi bila utišana. Gre skratka za opozicijo, katere cilj ni demokratični razvoj države, ampak ustvarjanje razdora in kaosa v družbi oziroma za opozicijo, ki ji prevzem oblasti za vsako ceno pomeni gibalo njenega obstoja.
Mediji
Tudi če se ozrem na medijsko krajino, je povsem jasno, da je sprega leve politike in medijev več kot očitna oziroma, da je večina slovenskih medijev (tako nacionalni medij kot tudi mediji zasebnega izvora) levo usmerjena. Ker je pri teh medijih ideologija pomembnejša od pravil stroke, je pri blatenju drugače mislečih vse dovoljeno, tudi politikanstvo, odkrito navijaštvo in razširjanje nepreverjenih oziroma lažnih novic. Laž je pač od nekdaj orožje levičarske propagande. Resnici na ljubo so tudi tako imenovani desni mediji (kot so to Nova24tv, Časnik itd.) včasih politikantski, navijaški in tendeciozni, a zaradi manjše pokritosti medijskega trga in v primerjavi z »levimi« mediji v veliko manjši meri. Če odmislim zasebne medije z izrazito levo preferenco (denimo Delo, Dnevnik, Večer, POP TV itd.) in se osredinim zgolj na nacionalno medijsko hišo (RTV Slovenija), ki se financira z denarjem vseh davkoplačevalcev, je ta medij še daleč od tistega, kar naj bi bil in zagotavljal, to je, posredoval medijske vsebine v skladu z osnovnimi demokratičnimi standardi, kot so etičnost, nepristranskost in pluralna ali mnenjska uravnoteženost. Od osamosvojitve Slovenije dalje je pri državnem mediju sicer prišlo do določenih premikov in sprememb v smeri mnenjske uravnoteženosti, a ne v meri, ki bi zadovoljivo in enakomerno odsevala vse segmente družbe. Da je uporaba osnovnih demokratičnih standardov na »nacionalki« nezadostna in večinoma v nasprotju z njimi, ne dokazujejo le določene tematske oddaje, temveč tudi in predvsem radijske oziroma televizijske informativne oddaje, v katerih pogostoma ni jasne ločnice med sporočanjem in komentiranjem novic. Poleg tega je nesprejemljivo tudi to, da se državni medij pri obravnavi oziroma presojanju dogodkov vse bolj postavlja v vlogo tožnika in sodnika oziroma v vlogo, ki je v demokratični družbi nima. Tipični primer preseganja vloge nacionalnega medija je denimo to, da avtorji določenih oddaj (recimo v oddaji Utrip in v drugih podobnih oddajah) pod krinko demokracije in svobode medijev pristransko komentirajo aktualne dogodke, kritizirajo pisanja o dogodkih v času komunizma ali pa in ne nazadnje prikrojeno obravnavajo tradicionalne krščanske in predvsem katoliške vrednote. Pristranskost in nesamokritičnost državnega medija se je izkazala tudi v primeru, ko je vladna služba Ukom v svojem odgovoru na »anonimno« pismo Svetu Evrope to evropsko ustanovo seznanila z dejstvom o obremenjenosti »nacionalke« s komunistično ideologijo in še bolj v primeru domnevnih nepravilnosti pri nabavah zaščitnih sredstev v času koronavirusne krize.
Problematičnost državnega medija se kaže tudi v dvojnih merilih pri obravnavi trenutne oblasti. Ko je namreč na oblasti leva opcija, se ta medij obnaša »provladno«, ko pa pride na oblast desna opcija, se ta medij vede prav nasprotno ali izrazito »protivladno«. Že to dejstvo pove veliko o tem mediju. Povsem logično, ne pa tudi sprejemljivo je, da s tem ustvarja politično ozračje, v katerem je sedanja desna vlada soočena z veliko močnejšo medijsko opozicijo, kot so jo imele prejšnje leve vlade. Če bi osrednji državni medij z enako vnemo in enakimi merili nadziral tudi prejšnje leve vlade, bi nastala bančna luknja in preplačane žilne opornice ter cela vrsta spornih infrastrukturnih projektov bi že zdavnaj dobili sodni epilog, pa ga seveda ne.
Skregano z novinarsko etiko je tudi to, da državni medij aktualnemu predsedniku vlade namenja manj pozornosti kot pa predhodnemu predsedniku vlade, ki je strahopetno pobegnil s predsedniške funkcije. Naravnost smešno in ironično namreč je, da novinarji državnega medija predhodnega predsednika vlade sprašujejo vse mogoče in na način, kot da bi bil še vedno na predsedniški funkciji ter zaslužen za sedanje uspehe pri zajezitvi širjenja koronavirusa, navkljub temu, da je zapustil vladno krmilo v času, ko je covid-19 že razsajal v sosednji Italiji in že prešel slovenske meje. V izogib napačnemu razumevanju vsega povedanega – ni poanta v tem, da državni medij in drugi mediji ne bi smeli po lastni presoji posredovati medijskih vsebin, poanta je pričakovanje, da mediji to počno celostno, objektivno, korektno in predvsem odgovorno.
Javnost
V času koronavirusne krize je prišla do izraza tudi vse večja politična polarizacija med javnostjo, ki podpira ukrepe sedanje vlade, in javnostjo, ki teh ukrepov in tudi sicer sedanje vlade ne podpira. Ne sicer v celoti, a precejšnji del krivde za omenjeno polarizacijo gre pripisati prav obnašanju levo usmerjene opozicije in medijev z levega političnega pola. Pri polarizaciji javnosti kaže podčrtati tudi to, da se je ta odvijala in se še odvija predvsem na različnih socialnih omrežjih (na Facebooku in na drugih socialnih omrežjih). Na njih so navzoči tako posamezni politični profili kot tudi »provladne« in »protivladne« skupine s svojimi cilji. Že površni opazovalec dogajanja na teh omrežjih lahko ugotovi, da so sporočila »protivladnikov« bolj agresivna in sovražno nastrojena od sporočil »provladnikov«. Med razlogi, da je temu tako, je tudi ta, da so nekdanji komunisti, sedaj preoblečeni v novodobne levičarje, vedno znali izkoristiti stiske ljudi (med njimi tudi stisko, ki se je pokazala v času pandemije) in jih nagovarjati proti »nekomu« za uresničitev svojih ciljev. In ti cilji so v času pandemije dobili ponovni zamah. Še več, postali so skoraj obsesija upora in boja proti sedanji vladi, ne glede na to, da je do omejevalnih ukrepov prišlo zaradi pojava koronavirusa in ne za to, ker bi si te ukrepe vlada želela. A ta argument ni prepričal tistih, ki bi jih moral, tako da se sovražno razpoloženje dela javnosti nasproti vladi na vseh frontah nadaljuje. Del frontnega in malodane histeričnega boja so bili tudi nedavni ulični protesti, uperjeni predvsem proti Janezu Janši, SDS-u in vsem, ki sedanjo vlado podpirajo. Čeprav se je omenjenih protestov udeležilo le nekaj sto ljudi (med njimi so bili predvsem kvazikulturniki, predstavniki nekaterih nevladnih organizacij in drugi, ki so prisesani na državne jasli), so ti protesti jasno opozorilo, da se Slovenija nevarno približuje točki ponovitve dogodkov v času druge svetovne vojne. Vse se odvija tako, kot da se iz naše zgodovine nismo ničesar naučili. Vse bolj se potrjuje, da je bila ob osamosvojitvi Slovenije storjena velika napaka, ker takrat ni prišlo do korenite obsodbe medvojnih in povojnih dogodkov ter do odločnega reza z nekdanjim komunističnim režimom in njegovo ideologijo. Če bi namreč do tega prišlo, bi Slovenija že zdavnaj bila normalna demokratična država, predvsem pa država s prihodnostjo.
Robert Hlede
Powered by Contextual Related Posts
