Janez Per: Človek slovenske zemlje, zaljubljen v bariton

Na naše povabilo za pogovor se je prijazno odzval Janez Per, dolgoletni član in zadnja leta tudi vodja narodno-zabavnega ansambla Alpski kvintet, v katerem deluje kot baritonist in basist že 50 let. V tem času je Janez Per postal eden najboljših basistov narodno-zabavne glasbe v Evropi. Kot pravi Mengšan je tudi dolgoletni član Mengeške godbe, v kateri igra veliko glasbenikov iz Janezove širše družine.

Janez Per je vseskozi skrbno in vestno obdeloval svojo kmetijo. Pa ne samo to, demokratično vrenje in slovenska pomlad sta ga v letih 1989-90 spodbudila, tudi na pobudo Cirila Smrkolja, da se je vključil v takratno Slovensko kmečko zvezo, današnjo Slovensko ljudsko stranko. Vrsto let, vse od ustanovitve, vodi občinski odbor SLS v Mengšu. Kljub temu da je bil aktivni glasbenik v Alpskem kvintetu, je sprejel izziv in je en mandat uspešno vodil občino Mengeš kot župan, med letoma 1996 in 2000 pa je bil tudi poslanec državnega zbora, izvoljen na listi SLS. Za vsestransko aktivnost in dober glas, ki ga o Mengšu širi tudi zunaj slovenskih meja, je leta 2007 prejel zlato priznanje Občine Mengeš.

Spoštovani g. Per, vaše življenje je bilo vedno prepleteno z glasbo. Tudi vaš oče je bil glasbenik. 50 let ste zvesti Alpskemu kvintetu, vrhunskemu narodno-zabavnemu ansamblu, v katerem so delovali odlični glasbeniki, med njimi Jože Burnik, Ivan Prešeren, Jože Antonič, Ivanka Kraševec, Oto Pestner. In Oto Pestner je danes ponovno vaš član. Še vedno delujete izredno mladostno, menite, da ima pri tem pomembno vlogo vaše glasbeno ustvarjanje?

Glasbene gene sem podedoval po očetu, v zgodnjih najstniških letih pa me je za glasbo navdušila domača – Mengeška godba. Želel sem igrati trobento, vendar ni bilo dovolj teh instrumentov na razpolago za vse mlade, ki smo se tedaj vključevali v godbo. Pa so mi ponudili star dotrajan bariton – bila je ljubezen na prvi pogled in še danes sva neločljiva. Zasluge za razvoj glasbe v Mengšu imajo ustanovitelji glasbene šole, kjer sem razširil svoj glasbeni potencial še na pozavno in kontrabas.

Imel sem srečo, da sem odraščal v pionirski dobi kvintetovske Avsenikove glasbe, Veselih planšarjev, Dobrih znancev in drugih. Željno sem srkal vase glasbeno znanje ansamblov, ki so postavljali temelje slovenski narodno-zabavni glasbi.

Kako bi ocenili položaj slovenske narodno-zabavne glasbe v Slovenskem in tudi širšem srednjeevropskem prostoru? Na prvi pogled kar vre od novih ansamblov, glasbene šole in tudi akademije rojevajo nove in nove glasbene navdušence, ki so tudi dobro glasbeno izobraženi. Kaj po vašem mnenju slovenska narodno-zabavna glasba prinaša v širšo glasbeno podstat slovenstva, njene kulturne, tudi etnološke identitete? Se te dimenzije dovolj zavedamo?

Imamo dobro organizirano glasbeno izobraževanje. Slovenci radi prepevamo in se veselimo. Vse več je mladih talentiranih glasbenikov, ki iščejo svoj izraz. Skrbi pa me nekaj. Svoj čas so se Avstrijci in Nemci učili od nas, zdaj pa opažam, da so mlajši ansambli obrnili vlogo in kopirajo tujce, kar pa ni dobro. Saj gre vendarle za ohranjanje domačega melosa, če govorimo o slovenski narodno-zabavni glasbi. Avsenikov edinstveni zven je prepoznaven po vsem svetu.

Tudi Alpski kvintet, zvest domači glasbi, je ubral svojo pot in goji svoj prepoznavni alpski slog, ki se je v tujini dobro prijel in ima številne posnemovalce. Naj poudarim še to, da polovico programa v tujini predstavljamo v slovenščini.

V vaši karieri aktivnega državljana ste bili tudi župan občine Mengeš. Znano je, da so še posebej po spremembi modela slovenske lokalne samouprave, ko so postopno, a uspešno zaživele manjše občine po Sloveniji, take občine postale pravi center dinamičnega dogajanja, tako obrtno-gospodarskega kot komunalnega pa tudi glasbenega in drugega. Tak primer je vaš Mengeš. Uspešna občina, v kateri sta močno razviti glasbena ustvarjalnost in poustvarjalnost. Mengeška godba, katere član ste že več kot pol stoletja in neprekinjeno deluje že od novembra 1884, je pravi primer za to. Kako sicer  gledate na aktualno življenje v občini Mengeš? Ste še vpeti, morda prek članstva v občinskem svetu, v njeno delovanje?

Mengeš s sloganom »Z glasbo v srcu« živi z glasbo in za njo. Svoj čas prepoznavna tovarna glasbil Melodija je izobrazila vrsto vrhunskih mojstrov – izdelovalcev glasbil, ki so pozneje postavili lastne delavnice. Izdelujejo predvsem harmonike, kitare in orglice. Imena naših glasbenih mojstrov niso tuja ne Evropi ne Ameriki.

Tudi godba, kjer sem trenutno najstarejši pripadnik, ima glasbeno izobražene člane in se na tekmovanjih vse bolj vzpenja po lestvici prepoznavnosti. Sam sem njen član že prek 60 let, obenem pa sem po svojem kolegu prevzel vodenje prve slovenske Veteranske godbe, s katero letos praznujemo 20-letnico obstoja.

V občinsko delo nisem več vpet, ker sem dovolj zaposlen z delovanjem v Alpskem kvintetu, katerega član sem točno 50 let, v Mengeški godbi in v Veteranski godbi.

Spomnim se težko ponovljive situacije, ko ste bili vi, gospod Per, župan občine Mengeš in žal že pokojni Jože Antonič župan občine Bled. In če se ne motim, je bilo to istočasno. In oba sta bila  člana Alpskega kvinteta, oba tudi izvoljena na listi SLS. To so bili, lahko bi rekli, zlati časi SLS. Kako ste jih vi doživljali? Kako so drugi člani Alpskega kvinteta sprejemali dejstvo, da so imeli kar dva župana v ansamblu? Se je dalo združevati obe vlogi, ki se je pri vas še okrepila, ko ste postali profesionalni poslanec državnega zbora?

Se strinjam, težko ponovljiva situacija. Z žal pokojnim Jožetom Antoničem sva imela odlične povezave s čezmejnimi župani v Avstriji, Nemčiji in Italiji, kar nama je izjemno koristilo pri začetku vodenja občin – v Mengšu oziroma na Bledu. Dva župana v ansamblu, to ni bilo zanemarljivo dejstvo in bila je potrebna prava strategija, da so stvari uspešno funkcionirale. In ker smo bili bistveno mlajši, so se zadeve postavile na pravo mesto.

In da je bila mera polna, ste vsa ta leta še pridno upravljali svojo kmetijo ob pomoči vaše marljive soproge in vaših treh sinov. Sin Boštjan, ki je, kako pa drugače, tudi basist pri kvintetu Dori, je kmetijo tudi prevzel.

Tudi na tem področju ste aktivni, ob tem ste član vodstva Sindikata kmetov. Kako gledate na položaj slovenskega kmeta? Predvsem v primerjavi s stanjem pred 25 ali 30 leti in nato po vstopu Slovenije v EU, ko so se pokazali sadovi skupne kmetijske politike. In kako gre kmetijstvu danes?

Rojen v kmečko-obrtniški družini sem bil vajen dela tako na kmetiji kot ob nakovalu v očetovi kovačnici. Tu sem izjemno rad prisluhnil številnim zgodbam kmečkega življa in zgaranih gospodarjev, ki jih je pestil sistem in posledično davki – obvezna oddaja.

V novejši dobi je preobrazba kmetijstva znatna. Vse bolj se modernizira, kar hkrati olajša delo in zahteva znanje vseh udeležencev v kmetijstvu.

V Evropski uniji je prišlo do dramatičnega izginjanja malih kmetijskih obratov, ki konkurence na trgu z večjimi niso zdržali. Švica, ki pač ni članica EU, ima svojo kmetijsko politiko, ki z zakonodajo podpira ohranjanje kmetij. Slovenci pa imamo tako razdrobljeno posest, da smo v tem poslu zelo ranljivi. Slovenski kmet je odločno premalo zaščiten! Pozablja se, da je bil prav kmet tisti, ki je skozi stoletja ohranjal slovenski rod.

Če je na kaj pandemija s covidom-19 še posebej opozorila, je to pomen lastne pridelave hrane v razmerah, ko se državne meje zapirajo in ko se prehranske verige med pridelovalci, predelovalci in trgovci trgajo, takrat se pokaže pomen domače vitalnosti pri preskrbi s hrano. Kakšen je vaš pogled na to vprašanje?

Politika bi morala poskrbeti, da bi postala Slovenija samooskrbna. Iz primera covida-19 se lahko marsičesa naučimo. Ker agrarno nismo močni, je pridelava hrane dražja, je pa domača hrana bistveno bolj zdrava od uvožene. Vsekakor šteje tudi obdelana krajina, ki jo kmet skrbno obdeluje, mi pa se radi pohvalimo z lepotami podeželja.

Približujejo se volitve v Kmetijsko-gozdarsko zbornico. Se jih boste aktivno udeležili, tudi kot kandidat? Delite mnenje številnih, da zapleten čas in negotove razmere dobesedno kličejo po čimbolj usklajenem in dobrem sodelovanju ključnih interesnih skupin, ki sprejemajo odgovornost za vodenje KGZS? Gre namreč za prihodnost slovenskega podeželja in slovenskega kmetijstva.

Volitev se bom zagotovo udeležil, morda tudi kot kandidat. Vedno znova je pomembno poudarjati pomen urejenega odnosa v kmetijstvu, ker je v prihodnosti te panoge res veliko novih izzivov.

In na koncu pogovora se vračava k začetku. H glasbi, ki vašemu življenju daje veselje in smisel. Če bi morali izbrati, katere tri viže Alpskega kvinteta bi svetovali našim bralcem, da jih poslušajo?

Kranjsko dekle, Janezov bariton in seveda: Ljubim te, Slovenija.