Naprej na vsebino

Borut Korun: Konec mimikrije

Pred kratkim sem po pošti spet dobil številko revije Primorski rodoljub, glasilo organizacije TIGR, v katero sem se, kljub temu da sem Štajerec in ne Primorec, včlanil že pred mnogimi leti. Kratek pregled revije je potrdil spoznanje, ki smo ga nekateri že ves čas zaznavali da TIGR ni več to, kar je bil na začetku – organizacija, ki naj bi obudila spomin na primorske nacionaliste, ki so se uprli italijanskim raznarodovalnim pritiskom. Obudila naj bi spomin, ki je bil nasilno zatrt v času komunizma.

TIGR je sedaj postal podružnica Zveze borcev. To je spet eden od uspehov slovenskih komunistov, ki se skrivajo pod raznimi imeni in »naprednimi« organizacijami, društvi in podobno. Bistveni element tega procesa je družbena mimikrija, skrivanje in preoblačenje za drugimi družbenimi pojavi, ki imajo v slovenski družbi več veljave, potuhniti se in širiti svoj vpliv pod raznimi sprejemljivejšimi imeni in udariti z vsemi silami, ko za to pride čas. Videti je, da je ta čas sedaj prišel.

TIGR je bil organizacija primorskih Slovencev, ki so se uprli italijanizaciji.  Borili so se za združitev Primorske z matičnim narodom, katerega večina je takrat živela v Kraljevini Jugoslaviji.

Treba pa se je upreti veri, da je bil fašizem edino in absolutno zlo. Italijani so bili namreč »fašistični« že pred fašističnim prevzemom oblasti leta 1922. Prvi spopadi tigrovcev in italijanskih oblasti so se zgodili že leta 1919. Tigrovci bi se uprli tudi, če bi Primorsko zasedla Italija, ki bi bila recimo komunistična, tako kot smo se Slovenci oprli jugokomunistični armadi, sicer pa so bili tako Miloševićevi Srbi kot Mussolinijevi Italijani kombinacija  socialistov in nacionalistov. Če v tem boju ne bi zmagali mi, bi Milošević izvajal srbizacijo Jugoslavije in Slovenije in mi bi se znašli v situaciji, ki bi bila podobna tisti, v kateri so bili tigrovci po italijanski okupaciji Primorske. Kot je imel Milošević za ideološko ozadje »slavno« srbsko zgodovino, so se tudi italijanski socialni nacionalisti, ki so si zaradi svojega simbola – snopa palic okrog sekire fascio, ki je bil starorimski simbol oblasti,nadeli ime fašisti. Eni in drugi so svojo nacijo postavili v prvi plan, tako kot so jo tudi tigrovci, samo da so ti svoj narod branili in nikogar – razen italijanskih sanj o ozemeljski obnovitvi nekdanjega rimskega imperija – niso ogrožali.

Vsaka oblast, tudi komunistična – ta še prav posebej, je lahko fašistična, če s tem mislimo na njeno antidemokratično, totalitarno in agresivno naravo, čeprav komunizem svoje utopije ne gradi na slavni preteklosti, ampak na utopični, povsem neuresničljivi in zato vedno znova unovčljivi ideji o nekakem »nebeškem kraljestvu« na Zemlji, kjer vladajo enakost,  blagostanje, mir in medsebojna ljubezen. To učenje se da vedno znova unovčiti zato, ker razmere na svetu nikoli ne bodo in nikoli ne morejo biti idealne. Da bi to uresničili, morajo komunisti odstraniti vsakogar in vse, ki tem obljubam ne verjamejo ali se jim celo drznejo zoperstavljati. Zato velja načelno pravilo, da fašisti pobijajo pripadnike drugih narodov, komunisti pa predvsem lastne ljudi. Uresničevanje komunističnega »nebeškega kraljestva« se tako spremeni v svoje nasprotje. Meje med vsemi temi »izmi« so torej zabrisane. Milošević je bil nekak fašistični komunist, komunistična Kitajska je fašistično zasedla Tibet, sedaj pa po Hitlerjevem vzoru »prevzgaja« muslimanske Ujgure, Stalin je izvajal rusifikacijo drugih narodov v Sovjetski zvezi, nam Slovencem pa se je v komunistični Jugoslaviji obetala kulturna in jezikovna fašistična jugoslovanizacija.

Tigrovci so bili, ker so se uprli fašističnim Italijanom, prvi evropski antifašisti. Potem ko je Hitler napadel SZ in je Kominterna našim komunistom sporočila, da je konec prijateljstva z nacisti, so tudi partizani postali antifašisti. Antifašisti pa so bili prav tako Angleži, Američani, pripadniki francoskega odporniškega gibanja in seveda tudi napadena SZ. Tako so se pod antifašističnim naslovom zbrali vsi, od pravih demokratov pa do stalinistov. Danes je antifašistična tudi mednarodna teroristična organizacija Antifa, ki venomer spodbuja k nasilju in izvaja nasilje.

Tigrovci  niso hoteli po nepotrebnem prelivati krvi, podobna navodila je dobila tudi slovenska teritorialna obramba med osamosvojitvijo. Tigrovci v nobenem primeru ne bi ubijali Slovencev zato, da bi prišli na oblast, ravno to pa je bil »modus operandi« slovenskih komunistov. Ampak v drugi svetovni vojni je postal boj proti fašizmu odpustek za vsa grozodejstva,  razglašal se  je za boj proti absolutnemu zlu. Kdor se bori proti absolutnemu zlu, ima vedno prav, tudi takrat, ko izvaja enaka zla dejanja kot njegovi nasprotniki. Antifašizem je opravičilo za vse. V čem je razlika med človekom, ki zanika grozote Auschwitza, in človekom, ki govori o »premetavanju kosti« – ko misli na posmrtne ostanke po vojni pobitih Slovencev? Prvi je fašist, drugi pa radikalni antifašist. Ampak, v čem je razlika?

Treba se je torej zavedati razlike: skrajni agresivni nacionalizem ni edini »fašizem«, ni edina grožnja svetu in demokraciji in boj proti nekemu fašizmu ni bil in ni jamstvo, da bomo pristali v demokraciji.

Boj proti italijanskemu in nemškemu fašizmu je bil preživetvena priložnost za slovenske in jugoslovanske komuniste. Napad na Jugoslavijo in Slovenijo je komunistom prvič ponudil možnost mimikrije, skriti se za nekak obrambni nacionalizem, postati reševalec naroda, med samim procesom reševanja pa uresničevati svoje  prave cilje. Tako smo dobili NOB, v katerem pa je imel spopad s slovenskimi nacionalisti absolutno prednost pred bitko proti okupatorju. Prva žrtev tega dogajanja so bili seveda nacionalisti tigrovci. Kot organizacija so morali izginiti, mnogi posamezniki so verjeli nacionalnoobrambni poziciji komunistov in so se priključili partizanom, tistim posameznikom, ki niso šli na limanice, pa so s svinčenko pomagali v »13. bataljon«. Enako bi bilo, če bi, povsem hipotetično, domobranci sodelovali s komunisti.

Med osamosvojitvijo so se predstavniki prejšnje oblasti potuhnili, pristali so na demokratično strukturo oblasti, na svobodne volitve, sami so se preimenovali v socialne demokrate, ampak še vedno častijo simbole svoje komunistične preteklosti (že to, kako so zamenjali svojega predsednika Dejana Židana z veliko bolj radikalno Tanjo Fajon, kaže, kako demokratični so).

Pridejo trenutki, ko masko odvržejo. Sedaj je to bil prihod Janše na oblast, zato so dirigenti iz ozadja sprožil »kolesarsko revolucijo«, ki bi lahko imela učinek domin in bi lahko pripeljala do nasilnega prevzema oblasti. Maske so padle tudi čisto na vrhu stranke. Očitno mislijo, da je prišel čas, ko je po dolgem obdobju politične mimikrije med dolgoletno partijo političnega pokra treba pokazati karte.

Subscribe
Notify of
guest
0 Komentarji
Inline Feedbacks
View all comments

Prijava na e-novice